Kdo so te naftalinske glave,
o čem premišljujejo
s tujimi zarodki pod lasmi?
Vsa medica se je izcedila iz kotanj.
Kdaj bomo brali anatomijo ličink,
o njihovem požrešnem zobovju,
ki grize im požira tkanino.

Veter si je prehladil ušesa,
otekla so mu in dobil je vnetje.
Oglušel je in stopil v tišino.
Rastline so mu ostale v spominu
po njihovem žalostnem venenju
in ne po šelestenju listov in cvetov.
V glasbenem smislu
je bil osvobojen prisluhov
žuborenja in pretakanja vode.
Iskal je silo, ki mu bo vrnila
njegovo moč in pomembnost.
Obrnil se je na Titana,
ki mu je skoval strele.

Vsak na oblaku svojem,
na nočni meglici sediva,
stkani iz neštetih minut, sanj,
solz prelitih, objokovanj.

Drug z drugim se pogovarjava,
a se ne vidiva, ne slišiva, obema
je težko, močno si želiva
dotika, kot takrat, ko objeta sva bila.

Ovijam te v tančico
noči s poljubi strasti,
posuto z zvezdami,
z meseca svetlobo.

Vso te pregrinjam
s plaščem neba,
katerega del sva,
z njim sva močnejša.

Iz breztežnosti
rastejo duhovi,
ki majejo svet.

Središče sveta
je v glavi,
v idejah,
ki poganjajo telo.

Ideje imajo svoje sence,
so svarilna znamenja,
pojmi brez natančnega izida.

Na zgubano dlan poglej
kaj govorijo zapisi,
kaj je zarisal veter
in kaj spi v dremavi svetlobi soli.

Poglej, če še obstaja tisto,
iz česar sem bila rojena
in je prihajalo v slapovih,
se spreminjalo v vino,
trepetlikalo in si krotilo dušo
z bičem besede.

Na meni je, da se odločim,
ali se bom vdala
in postala živi mrlič,
ali pa bom pot nadaljevala,
ki od vsega že začetka
ravno meni je namenjena.

Danijela Premzl

Blaženi dan, postala je ženska!
Oblaki s svetlikajočimi robovi jo nosijo,
dviga jo hudournik z uperjenim semenovodom
v rajsko dvorano, kjer pršijo luči svojo nespečnost.
Skozi hrepenenje se vžigajo niti svetlobe,
poželenja plapolajo s sijočimi plameni,
razpotegnjena po dišečih popkih na lističih,
ki brizgajo fontano miline svojih pestičev.

Pljuska in sega z rokami v notranjost
pojoče krvi, ognjeniki plešejo v zaslonu oči
nezaveden namen v darovanju himna.
Sprejema ga v čaščenje, pokrita s krznom
njegove kože na usnjenem sedlu slasti.

Ljubi svoj »danes«
v tem danem trenutku…
Ljubiti pa moraš začeti
takoj sedaj!
Kar vprašaj se,
kaj boš takrat,
ko tvojega »jutri« več ne bo.

Danijela Premzl

Pokrivaju nas godine,
kao sitne pahuljice,
mi još uvijek nemamo vremena
za sebe, za nas, za prijatelje.
Vučemo, crnčimo brez predaha,
gledajuči samo na sat,
želeći da bi još što stekli.

Nepomislimo da je život
samo visoki val nad valovima,
kroz njega galopiramo
kao izgubljeni konji jeseni.
A ljubav!
Ona traje dok nas život progoni.

Skopnela je pot.
Po njej so gazile
razbeljene noge do križpotja
z molkom prekrižanih ustnic.
Listje se lepi na sledi.

Poslušam. Bijem. Bijem
v odrivanju korakov.
Vase še skoraj nisem šla.

Kamen ti je padel iz roke.
Obstal si kot kip,
za težo kamna lažji,
v gmoti kamnit.
Umolknil je veter,
ki je usmerjal roko v cilj.

Dleta na delu ustvarja,
prste breztežne
in utišane čute lovca v njih.

Pazi se, da ne ukradejo ti sanj
ti, ki so svoje z leti zatajili
in jih zato niti drugim več ne zmorejo privoščiti.
Ko ob sanje boš, te bo življenje kaj hitro postaralo:
upanje bo zate le še lepa beseda,
ki pa nikakor ni resnična,
postal boš zdolgočasen cinik,
ker te bo življenje prej ko slej ranilo.
To vse se ti ima zgoditi le tedaj,
ko se boš svojim sanjam resnično odpovedal.

Danijela Premzl

Je človek,
ki ga je oplodil
njegov oče?

V nedrih kača,
na obrazu oltar
in temna pega
motnega dna.

Vina na pretek.

Naj Ti zaupam vse, kar me teži,
nate preložim vse svoje skrbi;
veš moje sanje,
katerih si še ne upam zaživeti… -
na vsakem koraku me spremljaj,
ne dopusti, da me kdor koli ali kar koli
odvrača od Tebe, saj si vendar moje vse!
Milostno me sprejmi v vsej moji nepomembni majhnosti,
katere se zavedam in kesam,
prosim Te, poruši vse pregrade,
ki naju razdvajajo,
dovoli, da od Tebe črpam moč
za svoj osebni boj.

Raztopil si se v mojih očeh.
Dotikam te s spuščenimi vekami.
Zamižim in ti se zlivaš v moj hram,
kjer rastejo pokrajine flisastih gričev
in zeleno dekliške oljke.

Eterično mavričen
in travnato sanjav je dan,
ogrnjen s sinjim šalom,
ki izroča nevesto
svatbi razigranega morja.

Ljubiš me,
ne da bi s svojo roko
dotaknil mojo dušo,
ki se vrti v kolutu
svetlobe in na njej
raste skrotovičen hrast,
zasvojenec z zemljo.

Vse posrka vase,
da bi se s svojo krošnjo
prikupil nebu,
ki lebdi nad njim
s skoraj brezsnovno
praznino odsotnosti
zaklenjenih kroženj
v znamenju osmice.

Me vnukec vprašljivo gleda v oči,
Pomane si učke, ko govori..
Daj dedek poglej v zvezdno v nebo,
Rad bi imel zvezdo, daj vzemi dol jo...

Veše dete predrago, to bo težko
Tam zdaj spančka moj ati, mati sladko..
Ko več tu me ne bo, le ena več bo,
Če boš zaželel, se menil boš se z njo...

Izgubljena sama stojim
svud pepeo oko mene,drtim
od studeni, tražim nekog.
Vidiš li me? Tražim tebe.

Iz daljine čujem glas
iznemoglo ko da zove,
kud da krenem? Kad sve
je isto, sam pepeo oko mene.

Dragi Bože, put pokaži,
kuda sada krenut moram,
kako doći do tog glasa,kako
izać iz pepela?

Kje si, ko te najbolj potrebujem?
Kje? Ko sem sama to bitko bojujem.
Kakšna je tvoja ljubezen?
To niti dejanja niti besede,
in - je ljubezen?

Spet nekdo drugi oporo mi nudi,
spet nekdo drugi tolaži
in nežno ljubi.
A meni zato sploh nič ni mar.
Sprašujem se le zakaj?

Zakaj te še vedno ljubim?

Ni naključje,
da začutiš sebe,
ločeno od besed,
z zavestjo
tihega čustvovalca.

Dobiš ukaz vesti:
Odpri oči!
In oglasi se čustvo,
ki še ni beseda,
le vid za gledanje sveta.
Enotnost krvi in duha
s čutili sluha in tipa.

Ko ljubeznjuješ, te luč prekorači
skozi samotno drevo in vstopi vate
zeleno bleščeče vreteno dneva.
Z všitkom na peclju,
z zarezo počez, ki listi nasmeh.

Jerte so puhaste, zibajo zrak,
suite plesnega valčka noči.
Jutranje sonce ptico umiva,
na platani srebrnkasto poje,
vonj morja pozlatil je kožo soli
in trsje boža vrtno stezico.

Ljubezen, praviš,
so čustva zgrešena,
balon poln obljub, zraka,
z malo zaščite, jo vedno iščeš.

Najti je ni težko,
vsak, no, skoraj
vsak ponuja jo,
vendar ni prava, je instant, zmeraj.