S poezijo določamo svoje razmerje do sveta. Intuicija se zbudi in pojavi se nemir.

Muza ljubeče prisluškuje skritim izvirom daru; inspirira, kar razum ne more razsoditi, zapeljuje, pregovarja in govori skozi dušo poeta.

Poezija je občutenje predanosti pozitivnim mislim, je dihanje čistine in samota, ki se ji je uspelo zaljubiti v samost; je moč, ki ne zna biti poražena in premagana. Poezija je manifestacija življenja.

S poezijo se uravnoveša zlo z dobrim in omili bolečino; je svet demoničnega in rajskega, v katerega se poet preseli in se zadržuje v območju svojega duševnega dojemanja nezavednega stanja. S poezijo se potrdijo prefinjene slutnje, poezija je razlagalka sanj in notranjih okrepitev moči. Poezija tudi blaži izgubljene iluzije.

Prav tiho, z občutkom boginje Afrodite, zapri duri,
ko boš zarana odhajala iz najinega svetišča,
kljub zgodnji jutranji uri
vzemi s sabo šopek lilij, tiste s Pohorja,
zate sem ga nabral,
ga tebi podaril
v znak ljubezni,
ga prah je prekril kot ljubezen najino, ga načeli so molji;
ne krivim te, moja boginja Dika, nisi kriva,
našel sem njo, boginjo Hebo,
ne obtožujem te, ker si me zapustila,
ne zaslužiš si več, da bi bila še naprej ljubljena,
mi ona ljubezen bo vrnila;
srce krivo je, da smeh mi je v duši zamrl,
saj vem, da te ne bom več uzrl,
a čas, ta vzame vse,
kot vest, ki žge do zadnjega dne.

Vse kar skrijem v pesem,
je tiho in brezglasno,
spi v kotičku pri svojem izviru.

V razpokah ometa se skrivajo
misli, ki grebejo izpod malte,
da bi se na zraku okrepile
in se zapisale kot besede.

Mnoge besede obvisijo tudi
na trnku in me hočejo dvigniti
kot težko ščuko iz vode.

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Smo ljudje vznikanja in zorenja,
obdarjeni z duhom, ki nas pokopava.
Proizvedeni so mehanizmi,
zaradi katerih umiramo.
Smo intelekt brez modrosti.
Nadčlovek ni postal človek.
Z duhom izpolnjeni,
duhovno umiramo.

Poravnavamo se s krvjo,
usmerjamo se z močjo.
Krvno se mešamo,
da bi se ločevali.
Plemenitimo se,
da bi se razgrajevali.

Stare pripovedke o morju pravijo,
da zna vetrič igrati na klavir valov,
medtem ko svetloba pleše
kot vilinsko bitje, lahkotno rešena
žgočega sonca in teže oblakov.

Plima dviguje morje v zrak
in pojoče kapljice notnih napevov
razgibavajo ribam mladost.
Kako prirojeno ganjene znajo biti,
ko spolzijo po mojem licu
in morje prireja vstajenju moči,
ki prihaja iz njegovih globin,
prave mogočne koncerte.

Pretanjeni posluh za harmonijo
ima sakralna škrlatna krila
elegantnih lokov, ki se poganjajo
v stolp sredi ekvinocijskega viharja.

Stopim na prste in vzneseno strmim.
Mehke ustnice poljubijo koralno pelargonijo,
cvetočo nad zelenim senčnikom,
ko ji uglašeni zvon poje Avemarijo.

Ko se spravimo k branju,
bi se morali počutiti,
da to delamo s posebnim namenom.
Besed ne puščamo samo v nebesih,
besede beležimo in jih polagamo v knjigo.
Besede sejemo v zemljo in kri.

Slike, podobe in dogodki se uglasijo
na našo dušo, ko jih spremljamo s srcem,
pripravljeni na opazovanje in sprejemanje
odtenkov z vidnim in zamaknjenim
očesom, ki razkriva grbavca.

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te vzvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam, kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Žgoči led oči
ti Labrador,
moj črni vrag
zasajaš v rane.


Trpki hlad dlani
ti krut čuvar,
neznani brat
polagaš name.


Milosti nikar!
Naj vse zgori ...
In naj vzkali,
če kaj ostane.

Dovolj mi je, da glas slišim,
ne z neba, tvoj nežni, vabeči glas, po njem vem, da si tam,
da živiš svoje življenje
skoraj zase,
živiš za njih, za naju, samo da si tam;
v svojem svetu
temnega gozda, šumenju
potoka, gora se upiraš,
s teboj sem takrat, ko rabiš,
takrat, ko kljubuješ samoti in se boriš
za življenje kot obsojenec po bičanju;
vem, da sem sebičen,
da sem egoist, ker te zase želim,
ker te iščem,
takrat sem
morda preveč posesiven;
dovolj, čisto dovolj mi je
takrat, ko z nočjo pridejo sanje
in si v njih, del njih si,
in zjutraj, ko me glas, tvoj SMS prebudi,
vem, da tam nekje srce bogato tudi zame živi.

Marjetic ti dam za dober dan, za lahko noč,
sem jih v breznih svoje duše
nabral, mimogrede, tako gredoč,
v naročje tvoje jih prinesem,
tjakaj jih stresem…položim.

S solzami samote sem jih zalival,
jih hranil sem s srčno krvjo
iz svojih žil,
jih pojil,
jim dajal zrak sem iz ust,
iz pljuč svojih, srca, jim dajal sem življenja takt.

nebo joka za nazaj,
joka v tisti prazen kraj,
kjer sva nekoč se objela,
joka, za tisto kar sva si želela,
upa da bom prebolela.

Sanja pravljico dveh svetov,
ki je nisva izživela,
vsak po svoje pesmi sva si pela,
vsak po svoje krila sva razpela,
in odletela, odplesala ples na pol.

Jata galebov se je razpršila
nad vodno gladino.
Nekaj se je zgodilo
med nebom in zemljo,
kakor bi kdo položil krono
belih pernatih biserov
na modro ruto.

Tako premišljeno lep
je bil let, kot urez kazalca
v zlato rumeno sončno uro.
V ognjenih razdaljah
se je lesketal in pod njim
je razpirala knjiga bele liste.

Kje si princesa iz mojih sanj?
Vidim tvoje solze, ki padajo na dlan,
Čutim v srcu, da ti se bojiš,
Strah je za šibke! Vem, ti več si želiš.

Kam se skrila usoda je ta?
Morda za druge je pravljica ta,
Le Vila bo našla najin košček sveta,
Tam srečna bila sva midva.

Kakor bi brizgnil iz klarineta glas
v izviru Soče razpne se velika roža,
ki me skoz divje valove na listih boža
in nosi skoz nemirne globeli in tolmune,
ko gorskih trav dišave ob strugi trosi.

Žari v iščočem kamnu oko,
hladi ga vodna duša rože,
v skalah sneg topi,
v cinober zlati postrv.
Gorski svet po žilah ji šumi,
v zastrti roži tok deročih vod.
Še malo pa bom tam,
kjer star kolovrat prede in dviga pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
s pljuskanjem spominov.

Iz tega duhovnega razpoloženja
se lahko rodi le hudič,
ki se vrašča v živo telo.
Čredna žival, demonski duh,
ugnezden v sladkosti mesa.

Opotekamo se z njim v telesu.
Vsi smo naravnani na njegovo
razdaljo, na edino znamenje,
ki ima opravka s krvjo.
Izparevanje vode v razgreti
tekočini krvi rine z glavo naprej.
Fatalizem zasidran v zobeh,
ki hočejo gristi glagolski čas.
Mimoidoči ožuljeni um.

Seješ me kot žito.
Zorim za gmote strasti,
za mak v kozmični njivi.
V obrisih sem onstran in tu.
Sem oblika proti breztelesnosti.
Pojav vode in luči.
Zavzemam se za navzočnost stvari.
Ti se boriš, da mi položiš
noge v prostor, da te diham.
V meni je resnica,
ki se nikoli ne postara.
Nadomestek za obljube tvoje modrosti.
Celo glavo imam, da me napolniš
z domišljijo in s sanjami.
Ko me boš z lučjo vso pozlatila,
te poplačam z razpršitvijo semen.
Presegaš me s svojo zapletenostjo
ljubljenja. Pratemelj ostaja moj
in tvoj duhovni princip.

www.tatjana-malec.si

V praznih samotah živijo urejeni,
genialno zlepljeni na kosti.
Prešerno organizirani.
Zadušljivo in dolgočasno letargični.
Balast in trpkost odvečnega
medenega, slastnega mencanja.
Zoologija, ki spodjeda življenju dušo.

Strah in hrepenenje v čeljustih primeža.
Vest, ki v dvožlebnem škripcu zatiska dih.
Tu smo na robu vesti, da prenesemo sebe,
ki nas hočejo kot pomožno sredstvo stvarem
Živimo človeškost kot zaprašeni pojem
opešane vitalnosti, fiziognomijo telesa brez duše,
čepeči v jarku lastne zgazene brozge.

Spet ves sem v solzah,
spomini se bude,
Rane v srcu boleče,
v meni globoko tli,
Kje zdaj si moj dom, kje moja bol,
Daleč so štorklje najlepše,
predaleč prekmurska polja...

Ne bom ti oprostil, pozabil,
vseh sladkih besed, vseh laži,
ko ranjen v ljubezni odhajam,
miru si srce le želi.

Noči so bile res presladke,
A v tebi le kup bil prevar,
Omamljen verjel sem ti slepo,
Za vse mi kaj malo b(i)lo mar...

Zgodaj zjutraj v megli meseca maja
sem na tržnici sredi mojega mesta
prodajal svoje
notranje organe,
pretiranega zanimanja ni bilo zanje,
so ja, gledali so jih tako od daleč,
jih opazovali, vihali nosove,
se spogledovali, z glavami pomenljivo odkimavali,
se muzali, ko nanj so kazali,
ne da bi kaj kupili, da nimajo 'soldov', so govorili,
da je cena visoka in to, kar preveč.

Živim v linearnem času,
moje misli so večdimenzionalne..ciklične,
infiltrirane, enakomerno porazdeljene v prostoru,
kjer sprejemam vibracije..signale,
tvoje feromone..želje;
prihajajo od povsod,
kjer koli si, od tam, kjer si, od drugod,
čutim te,
injicirana si vame,
tako počasi,
na obroke si prihajala v moj sistem,
spočeta…rodila si zame,
da zapustila boš svet moj, čutim, toda kdaj ne vem;
kot robot sem,
ki sprejema..oddaja elektromagnetne valove
v temnih nočeh, v sončnih
dnevih,
željno čakam tvoja SMS
sporočila v turobnih..deževnih dneh;
ves sem v času, v njem živim, mi nosi
po zraku signale,
tvoje želje po meni
in ne bodo me pregnale
nobene sile, ne tehnične in ne naravne;
v tem prostoru bom ostal naprej
v njem eksistiral vse dotlej,
čeprav večkrat, prevečkrat porečeš: »Ni panike, nisi out, vse je okej!«