Mrzel večer je legel nad mesto,
kjer čez peto cesto leži park.
Živ, obiskan, zaželjen, hrupen, prikupen.
Mater dela z otrokom potičke,
tam pri drevesu se igrajo ptičke.
Toda le za trenutek.
Pride starec, zdelan od skrbi,
in jim natrosi pet pesti kruha.
Ptičke se ne igrajo več,
sedaj se lačne grebejo za drobtinice.
Otrok zajoka
in tudi materina roka
ne pomaga.

Čez dan mi je lažje,

saj se zamotim, misli

ne uhajajo mi k tebi,

na vse, kar je tvoje.


Ko sonce greje telo

in dušo zaljubljeno,

znoj hladi mi čelo,

kri, po tebi željo.

Zate živimo in smo
Zate gorimo
Zate in v Tebi rojevamo lepote morja neskončna
da bi mogel Svoje čudovito obličje zrcaliti v njih
v kapljici vsakega vala
v vsakem isker žarenju
v vsakem tihem šelestenju
... čudoviti harmoniji
v odblesku kril
ki zažarijo v tihem jutra iskrenju
v tej brezkončni ... tako veliki sreči

V intimi oči zaprtih
postaneš Bližina resnična
brez besed odvečnih.

Tja prideš, kjer najbolj
sama sem in prestrašena.
Tvoji žarki me oblivajo,
v skritost pronicajo,
vrednost mene same vidijo.
Tako sem tvoja, tako si moj.

Ostal je le še vonj noči,
penina zvezd, ki se preliva,
prek roba jutra, da se zdi,
da svet je mavrica iskriva.

Prebuja jutra se dotik,
kot žamet prvi žarek boža.
Na platno lega tvojih slik,
srce na sliki, v srcu roža.

V tišini dneva dih življenja,
oživlja v meni vsemogočno ljubezen.

Preko zlatih niti svetlobnega pajčolana,
preko žuborečih slapov kristalnih solza,
preko bobnečih valov prebujene strasti,
polet s krili ljubezen dokončno osvobodi.

Preko zavetja pod krošnjo drevesa,
preko melodije ptičjega petja,
kot notranja moč mogočnih gora,
kot vztrajnost deročih voda.

Rodila se je Slovenija,
kot utripajoča zvezda,
s koreninami v Brežinskih spomenikih,
Primož Trubarju, knežjem kamnu,
v Francetu Prešernu,
v ognju, krvi prve,
druge svetovne vojne,
v osamosvojitvi od Jugoslavije,
iskanju lastnega sija,
mesta na zemljevidih.

Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
le žarijo ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenjen njim,
preprostemu delovnemu človeku,
tistemu, ki se čuti odrinjenega,
tistemu, ki se boji prihodnosti,
tistemu preprostemu delavcu.

Osvetljeni kotički prebujajoče narave,
objem rosnih kapelj na listu,
vonj zelenja ob gozdni potki,
v zraku jutranja svežina.

Vzvalovi listje ob dotiku vetra,
priklon vej svetlobni igri,
ptic petje odmeva v daljavo,
žuborenje kristalnih voda.

Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.

Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.

S shranjeno pšenico za novo setev
je podobno kot s semeni karme:
ta ostajajo za nova rojstva.

Ostalo zamesim v krušno moko,
tako se izpolnijo presežne želje,
ker se neha privlačnost Zemlje.

Tisoč zlatih zvezdic bi,
nocoj z neba raztresla.
Da našel bi utrinek ti,
rada bi na dlani ga prinesla.
Miljo pisanih bi barv,
mavrici ukradla.
Razprostrla jih čez breg
in pobarvala nasmeh.
Tiho zrem zdaj v nemo temo,
težko je in ne vem kako.

... za ljubezen ni časa
ni dnevov
in ne noči
Le enost je
eno z bitjem ljubljenim
neskončno v letih in v času
ki se zgublja skozi razum
ki ne ve
ki ne razume
ker ni kaj razumeti ...
Le verjeti brezpogojno...
In v vsaki ljubezni čisti ... je svetloba
Vsaka ljubezen čista ... je sveta
nedotakljiva
predana do konca
in tako čudovita ...
da sije ... sije v času ...

metulj

Gibi-zapeljivi, vabljivi, telo gori,
s pogledom še v tebi prižigam strasti,
vzvalovilo je morje, kaplje hladijo,
kot svileni poljubi po meni polzijo.

Dvigne se val, tesno objame,
njegova moč prikrade se vame,
nemirna zdaj teče v meni kri,
na ustnicah ostaja okus soli.

Iskal sem in iskal,
tisto pot,
v knjigah, v ljudeh,
v zgodovini.

Leta in leta so minevala,
bilo je otroštvo, bila je mladost,
bila je poroka in bil je otrok,
bilo je mnogo žensk,
bele črtice,
mnogo denarja,
mnogo razočaranj,
bile so ločitve, bile so sodbe,
bile so lesketajoče se dvorane,
bila je ulica in zapuščene hiše,
bila je celica zapora in celica samostana.

Samo Ti si še ostal,
ki v srcih ljudskih
peti si znal.
Toplini si zraven
ljubezen dodal,
hrepenenju odvzeti,
bolečino si znal.
Sam nisi vedel
kdaj si pesnik postal,
prav zato,
ker si zgodbe
graditi tudi znal.
Svet si sestavljal,
lepil in krpal,
da svojega bi spet
sestaviti znal.

Ana Nuša

Jutranja rosa na tratah se je zaleskela.
posamezni oblaki na nebu se sprehajajo,
Sonce, ki se prebuja je pomižkuje,
kakor da si utira pot med njimi,
pokukalo, pozdravilo, pa spet zginilo.
Spodaj v dolini je še rahle meglice,
iz gozdov pa se sliši ptičje petje.

Preplašena srna pride iz gozda,
lahkotno v teku pogleda okoli sebe,
pa spet odhiti v zavetje gozda,
kakor da se je hotela prepričati,
videti jaso, okrašeno s cvetjem,,
prisluhniti žgolenju ptic,
se poigrati s sončnimi žarki.

Tja bom šel
kjer sva sedela,
tipala večnost,
zvezde štela.

Klopco bom pobožal,
poljubil tople spomine,
objemal spet prikazni,
želel si, da ne mine.

V nerojeni zgodbi
sva postala eno,
v sanjah o sreči,
tam je to dovoljeno.

Nate mislim,
ki v cvetu nosiš biser.
Nate,
simbol hrepenenja..

Gledam v tvoj žar,
ki zaljubljen si v Sonce.
Neprecenljivi dar,
čarobnega dehtenja..
ljubezenski napev,
Ti spisal si Mu drag,
ki daje ti življenje..
daleč stran, pa tako blizu bil bi rad.

In ni človeka
ki bi Te klical
in ki mu Tvoji čudoviti žarki ne bi z mehkobo celili vseh ran
ki nam jih nenehno zadaja ta površinski
tako mrzel svet

Brez Tebe nas ni ...

In potem naenkrat oči zaslutijo zlivanje in prelivanje ...
... duša zasluti Enost
ki ni tam nekje
temveč tu
Tu znotraj ...
Enost ...

Brez Tebe nas ni ...

metulj

Misel potuje mimo človeških meja,
Mimo sovraštva,
Mimo predsodkov,
Naravnost do srca,
Ne glede na barvo kože,
Ne glede od kod prihajaš,
Pokaži mi kdo si,
In začela bova znova,
Pusti me da te objamem,
Da tvoj nasmeh,
za kratek čas vzamem,
in ti mojega podarim,
srce tako mi govori,

Čudovita Skrivnost ...
tiha žariš v globinah bistva
nikoli oskrunjenega z ledenim dotikom groze ...
Nikoli odsotna ali pasivna
nenehno rojevaš novo luč na pot tistih
ki iščemo v tišini
ki s solznimi očmi začutimo Tvojo neskončno lepoto
in Ti kličemo in Te hvalimo ... Sonce ...

metulj

Blešči - blešči kot sonce pot
ki sva znotraj do sebe - Tebe jo odprla
Tako neskončno dolgo sem jo iskala
tako prosila ...
Naenkrat si ... svetloba ... me oblila
me prežela
Ti veš kako neskončno močna spet je sreča
ker si brezmejna
... Ljubezen čudovito lepa ...

metulj