Rodila se je Slovenija,
kot utripajoča zvezda,
s koreninami v Brežinskih spomenikih,
Primož Trubarju, knežjem kamnu,
v Francetu Prešernu,
v ognju, krvi prve,
druge svetovne vojne,
v osamosvojitvi od Jugoslavije,
iskanju lastnega sija,
mesta na zemljevidih.

Beseda je premagala čas,
kri prelita v vojnah obrodila,
vzcvetela je žametna vrtnica,
prepojena s krvjo, Slovenija.
Zmagala je v boju s krvniki,
tistimi, ki ne morejo verjeti,
tistimi, ki so občutili ogenj,
kri, smrt, zaničevanje,
izdajalce iz lastnih vrst.

Ko je bil duh željnih krvi premagan,
ga odpihnil hujši, tisti, ki se je boril,
boril na domači zemlji, bil močnejši,
saj se je boril zgolj in samo obstoj,
je okupator klonil, priznal
da v zmoti pozabljal bit, izgubil.
Zmagala je slovenska beseda,
rodila se prelepa roža,
žlahtna je pognala iz krvi,
roža, ki jo je moramo negovati!