Tam, med praprotjo in listjem
nekaj tiho se premika.
Tam, pod praprotjo in listjem
nekaj ostro bode, pika.

Smrček vidi se samo
in oči preplašene.
In nato zagledaš hruško,
ki med listjem sama gre...

Kdo drži jo,
kdo jo nosi,
kdo neslišno
stopa v rosi?

Bodico pri bodici
zelen ima kožušček.
Pod njim se skriva gladek,
okrogel rjav trebušček.

Če nežno slečeš kožuh
prijetno zadiši.
Prileže se v jeseni,
ko sladko dozori.

Prav počasi in potiho
k nam jesen se je vrnila.
Listje že rumeno barva,
shrambo nam bo napolnila.

Rdečih jabolk nam bo nasula,
hruške bo zlate sladko omedila.
S pisanim listjem po tleh bo postlala,
le nekaj ga bo na vejah pustila.

Pisane se kroglice
za roke držijo,
med listjem dozorevajo,
kislo se smejijo.

Jim jesen da barvo v lička,
sonček zlat jih omedi.
Ptiček rad gosti se z njimi,
še otrok se veseli.

Strašilo motovilo
po svetu je krenilo.
S ceste je nekje zavilo,
se na polju izgubilo.
Nikoli več poti ni našlo...
Še zdaj je tam,
vso staro, prašno.

Njegov klobuk je pomečkan
in stari suknjič razcefran.
In v hudem vetru si strašilo
je eno nogo polomilo.

Od jeze nad usodo tako
odganja kosa, vrabca, srako...

Vzemi me, veter, v svoje naročje
in lahno ponesi visoko me v zrak!
Pod sabo rad videl bi strmo pobočje,
naj me na nebu poboža oblak!

Ponesi me, veter, igraj se z menoj!
Pod soncem rad plesal bi nežno s teboj...
Ponesi me, veter, še višje v zrak!
Rad videl otroke bi, cesto in vlak!

* Kaj ima naš Janko za bodice?
* Poišči najdaljšo bodico! Kaj pa najkrajša?
* Koliko listov je pod ježkom?
* Kakšne barve so? Kateri je najtemnejši?
* Nariši še ti s prstom po zraku nekaj enic!

K nam domov prišli so škratje
in zabavo priredili.
Leon skače nam po glavi,
Ines joče le in cvili.

Stene vse so počečkane,
vse igrače razmetane.
A obleka -joj, prejoj,
je še le za v pralni stroj.

Pa saj si čisto podivjan,
ti mali mačji grobijan!
Kaj ti storila je preproga -
vsa pomečkana je, uboga?!

Kaj so storili ti copati,
ki zdaj leže vsevprek za vrati?!
Vse časopise si razmetal,
in spet s prtički si opletal.

Konec je počitnic...
Lepo smo se imeli!
Zjutraj dolgo spali,
se ves dan igrali...
Marsikaj smo doživeli!

Zdaj stara nas šola
težko pričakuje...
Mežika od daleč
in vabi z roko:

"Le pridite bliže,
dekleta in fantje,
ob igri in delu
nam spet bo lepo!"

Mavrična kolesa-pisani obroči
prosojno se dvigajo sanjam naproti.
Veter okroglo jih nosi v nebesa,
že rahel dotik jih mehko razpoči...
(mehurčki)



Mini hiša, dva rožička...
Pa povej ime možička!
(polž)





Pikice črne in krila so rdeča..
Poleti k oblakom, povej, kje je sreča!
(pikapolonica)




Glavo, trup, zadek
in šest nog ima.
Je hitra in vitka
ta črna gospa.
(mravlja)




Mehke tačke, brke, rep...
Za miško opreza,
ko gre na potep!
(muca)

Polno, polno učenosti,
v tej veliki hiši ždi.
Za mnogimi okni,
po dolgih hodnikih,
pa pamet se vsak dan,
z otroki lovi.
(šola)

Šola je mogočen grad.
Mnogo oken, mnogo vrat.
Fantje, deklice-graščaki,
vsak dan večji učenjaki.

Mali naš Jurček je Jure postal.
Očka ga prvič bo v šolo peljal.
Tam se učil bo in malo igral,
utrujen lahko na blazini zaspal.

So rekli, da šola je strašni bav-bav.
A Jure naš pravi, da nimajo prav.
Saj v šoli prijateljev mnogo dobiš
in kar skozi igro se vse naučiš.