Kateri so vzroki tvojih problemov? Kako lahko premagaš te probleme? To so pomembna vprašanja, o katerih govori v Londonu živeči indijski duhovni učitelj Swami Nirliptananda v tečaju o svetem hindujskem besedilu, Bhagavadgiti ali Gospodovi pesmi. V njej se duhovni iskalec - Ardžuna pogovarja z Gospodom Krišno, ki je utelešenje čiste ljubezni in ki bi mu v krščanstvu ustrezal Kristus.

Krišna Ardžuno uči o nasilju in nenasilju, o človekovem nesmrtnem bistvu in o pravilnih odnosih. Vendar doktrina Bhagavadgite ne govori le o morali in etiki. Njen nauk nagovarja tudi človeka samega. Govori tudi o tem, da se mora posameznik prefiniti in prečistiti svoj razum. Če zaradi tistega, kar delamo v življenju, nismo boljši, ampak ostajamo človek istih navad, pomeni, da se ne prefinjujemo, da ne delamo pravih stvari da bi duhovno napredovali. Zelo pomembno za nas je, da vemo, kaj naj bi delali v življenju in kaj je osnovni vzrok za naše probleme. Objavljamo odlomek iz njegovega tečaja o poti do miru in sreče.

Piše: Peter Liefhebber

Prvi dve besedi, ki jih je izgovoril Imad Elawar, ko še ni dopolnil dveh let, sta bili 'Jamileh' in 'Mahmoud'. To samo po sebi ni nič nenavadnega, če ne bi ta libanonski otrok kasneje zatrjeval, da sta to imeni ljudi, ki ju je poznal v svojem prejšnjem življenju.

Za njegovo družino so napočili zmedeni časi. Mali Imad je nenehno govoril o svojem 'prejšnjem življenju'. Omenjal je imena ljudi, govoril o svojem imetju, povedal je, da se je včasih pisal 'Bouhamzy' in da je živel v libanonski vasi Khriby (še preden je znal ime pravilno izgovoriti je govoril o 'Thlibyju'), nedaleč od vasi Kornayel, kjer je živel sedaj.

Piše: Sonja A. Mrak

Mnogo ljudi želi živeti v skladu z duhovnimi ideali, med katere spadajo nesebična pomoč drugim ljudem, širokogrudnost, ljubeznivost, radodarnost in še nekaj takih lastnosti, saj v številnih knjigah lahko preberemo, kakšno je idealno vedenje, h kateremu bi morali neprestano težiti.

Pri tem pa pogosto pozabljamo, da je večina ljudi danes na dokaj nizki stopnji čustvene zrelosti in zavesti o odnosih. Ljudje so ali preplašeni ali pa se premalo zavedajo občutkov in potreb drugih ljudi ter tako niso sposobni spoštovati njihovih osebnih meja. Tako se lahko oseba, ki se neprestano trudi biti ljubezniva in je pripravljena pomagati vsakomur, znajde v položaju, ko drugi ljudje te lastnosti od nje preprosto pričakujejo in jo na ta način izčrpavajo.

V naši okolici je živela družina, v kateri je vladal alkohol. Ker ženo dobro poznam in me je njena zgodba ganila do srca, sem se odločila, da jo zapišem.

Njen mož je prihajal vsak dan pijan domov in jo pretepal, ona pa je to molče trpela in gledala. Mož hodi v službo v bližnjo tovarno, vendar pa je na delovnem mestu velikokrat pijan, tako da je bil predlagan v disciplinski postopek. Sama ima dokončano le osnovno šolo in ni bila nikjer zaposlena. Sama je skrbela za družino ter je bila ekonomsko in čustveno odvisna od moža. Pogosto je jokala, bilo jo je strah in bila je polna občutkov krivde.

Nikoli v življenju nisem znal moliti. Nisem vedel, kako. Končno se nisem niti več trudil, da bi se naučil moliti.

Hčerka je prosila župnika, da bi prišel obiskat njenega bolnega očeta. Ko je župnik prišel, je našel bolnika na postelji, podprtega z dvema blazinama. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je takoj pomislil, da so očetu rekli, da ga pride obiskat.

»Kot vidim, ste me že pričakovali,« je dejal župnik.

Človek se je od najbolj ranih dni svojega zavestnega bivanja zanimal za sanje. Sanje v glavnem zadevajo astralno življenje; v dobi Atlantide, ko je človekovo zavedanje temeljilo na astralni ravni, je bila osnovana popolna znanost o sanjah. Z minevanjem dob in še zlasti z zatonom in kasnejšim dokončnim uničenjem atlantske civilizacije pa se je ta znanost izgubila.

Danes jo do neke mere oživljajo posamezni psihologi, ki poskušajo dokazati povezavo med sanjskim življenjem in stanjem svojih pacientov.
V vsem tem času pa zanimanje za sanje ni nikoli pojenjalo in vsaka civilizacija je poznala mage, preroke, vedeževalce in jasnovidce, ki so razlagali sanje članom kraljevih družin, inteligenci in človeku z ulice.

Brezpogojna ljubezen do samega sebe in tako do Boga-Boginje, ki vi ste, je izvor vsega. Kdor ne zmore iz srca sprejeti in ljubiti samega sebe, točno takega, kakršen je, ne bo mogel ljubiti nikogar in ničesar. Niti verjeti, da ga ljubijo drugi.

To bosta poskušala le glava in razum, da bi nekaj pridobila ali nečesa ne izgubila. Morda zato, da bi svetu pokazala ljubeč obraz. Za to masko, ki ste si jo nadeli za druge, pa boste trpeli. Ko boste šli mimo ogledala, se boste pogledali in si rekli: »Kako sem debela in koliko gub imam. Pa prevelik nos. Niti kilometra ne morem preteči. Vsi sošolci so že diplomirali, samo jaz ne. Sem pa res nesposobna. Nihče me ne mara.«

Kaj vse je naša energija? Kaj pomeni obvladovati svojo energijo? Večkrat slišimo »ta človek pa ima dobro energijo« ali »v tem prostoru je fajn energija« ali »danes nimam energije za nič«. Energija je gonilna sila našega fizičnega telesa ter poganja naš celotni energijski sistem (čakre, meridiane, avro). Oblika energije v našem sistemu so tudi naše misli in občutki.

Vsak posameznik se že rodi z določeno količino in »vrsto« energije, ki določa njegove značilnosti in način delovanja. Od tega, kako ravna s to energijo skozi življenje, pa je potem odvisna kakovost njegovega življenja. Ta energija, s katero smo rojeni, nas dela tudi drugačne od drugih, po drugi strani pa smo si z marsikom zaradi podobnih energij bliže in si »pašemo«.

Sfinga je že od Starega veka izrazna forma za nerazložljive stvari našega življenja. Najdemo jo v mnogih starih visokih kulturah sveta; glava in gornji del telesa sta človeška, prehaja v levjo telo, včasih ima tudi krila, obličje pa je enkrat moško, drugič žensko. Uteleša človeka v njegovi razdvojenosti; na eni strani zemeljsko bitje, ki pa ve za svojo višjo božansko poklicanost.

Oznaka, pod katero danes poznamo bitje pol človek – pol lev, imenovana »sfinga«, izvira iz stare Grčije Daveče in grabežljive demone smrti so tod imenovali «sphinges«. To nam kaže, da so Grki mistično bitje sicer prevzeli od Egipčanov, dodali pa so drugače niansirano, čeprav ravno tako skrivnostno osmišljenje, v razvojnem procesu, ki ga je doživljalo človeštvo v različnih časovnih obdobjih na različne načine. To se opazi pri obeh najbolj znanih predstavitvah sfinge. Sfinga pri Gizi in pripovedi o tem bitju v grški mitologiji.

Ezoteriko bi morali obravnavati kot celoto in se izogibati prevelikemu poudarjanju izoliranih pojmov. Vendar pa v vseh zgradbah obstajajo zidaki, ki jih lahko izpustimo, ne da bi to vplivalo na njihovo čvrstost - morda pustijo le majhno napako ali pomanjkljivost, ki jo lahko kasneje popravimo. Obstajajo pa seveda določeni vogelni ali temeljni kamni, ki izpolnjujejo vitalno funkcijo in brez katerih stene ne morejo stati. V ezoterični zgradbi ima takšno ključno vlogo duša.

V prejšnjih člankih smo večkrat omenjali dušo, sedaj pa je čas, da si ta pojem pobližje ogledamo. Toda to je zahteven predmet! Duša je nekaj tako neotipljivega, brezobličnega in subjektivnega, da jo resnično težko opišemo z besedami. Morda jo najbolj ustrezno opišemo kot notranjo luč, ki včasih razsvetli celotno bitje. Vendar pa ne bo noben opis omogočil človeku, ki še ni imel stika s svojo dušo, da bi razumel notranji jaz, skritega opazovalca in upravljavca.

Kadar trošite čas in energijo za strahove, kakšni ste v očeh drugih, ste v krempljih ega. Vaš nenehni spremljevalec bo strah.
Ego uporablja strah kot pripomoček, s katerim zapira pristni ljubezni vstop v vaše življenje. Ker v njem ni navzoča ljubezen, ste se uklonili egu in spustili strah na mesto, kjer bi morala biti ljubezen. Dovolili ste egu, da je nadomestil božansko.

Ego poskuša prekiniti stik med vami in ljubečo navzočnostjo v vas, kajti on sam je osredotočen izključno na zunanji svet. Ego se boji, da bo umrl, če se boste povezali s svojim notranjim delom. Imeti rad bojazljivi ego, tudi v trenutkih, ko nam kot tehniko svojega preživetja ponuja sebe, utegne biti eden najzahtevnejših izzivov na duhovni poti.

Ohranjati mir in stremeti k harmoniji občutkov ne glede kakšne preizkušnje dobivamo, je delo na sebi. Človek, ki se zave, da je življenje težko, ko se upira Božji pomoči, ko se zaveda, da sam ne zmore naprej ne nazaj, da potrebuje za rešitev situacije pomoč nekoga, ki je vedno pripravljen pomagati in zmore vse, je na duhovni poti.

Zavedanje, da smo mnogokrat le orodje v Njegovih rokah, da resnično nismo sposobni in nemalokrat nemočni pred izivi življenja, pa je že prvi korak na poti, katero smo imeli priložnost in smo si jo izbrali. On ve koliko zmoremo in ne naloži nam (ne srečamo se s situacijo) težje lekcije, kot bi jo bili sposobni osvojiti. Vendar vedeti moramo, da nam ni potrebno, da se učimo in Živimo sami, da sami premagujemo vsakodnevne težave, da se sami soočamo z oviramo, ki izgledajo na prvi pogled nepremagljive.

Roka je psihološko ogledalo človeka in njegove usode. Ali mudre razodevajo govorico bogov? Dvominutna meditacija z rokami izboljša počutje in zdravje.

Zgovorne roke
Ljudje se izražamo z besedami, a tudi z gibi rok. Že otrok zaploska, če mu je nekaj všeč. Pozdravljamo se tako, da si stisnemo dlan. Odobravanje izražamo z dvignjenim palcem. Če se želimo obvarovati pred negativnimi vplivi, prekrižamo kazalec in sredinec. Z žuganjem kažemo neodobravanje ali sovraštvo. Kadar izražamo iskrenost in srčnost, si dlan polagamo na srce. V predkrščanski Evropi so z dvigovanjem rok proti nebu klicali božanske sile.

Morda sta pojma življenje in smrt postala tako nasprotna zato, ker je taka izkušnja naše zavesti. Ta izkušnja se potem projicira skozi naš razum. In očitno je taka, da se življenja oklepamo kot nečesa odrešilnega, smrti pa se bojimo, kot nečesa pogubnega. Vse kaže, da zavest na tej stopnji razvoja še nima izkušnje večnosti. Če bi jo imela, bi to intuitivno vedeli in odnos do smrti bi bil bistveno drugačen.

Ego zavest ni vsebina, ki bi se pisala v knjigo večne modrosti. Še ni jasna in svetla luč na nebu Stvarnika. Njena energija je medla in razpršena. Z ostalo energijo se staplja v koprenasto polje kolektivne zavesti. Ne zmoremo še v sebi ustvariti centra moči, kar bi nam omogočilo večno zavedanje.

Nihče ne more oporekati dejstvu, da je svet oziroma stvarnost silno domišljen, inteligenten sistem. Ljudje, ki to stvarnost zaznavamo, imamo različne sposobnosti razumevanja, doživljanja in dojemanja skrivnosti tega sistema. Te sposobnosti so v skladu z dometom naše zavesti.

Med telesnim ustrojem popolnega nevedneža in največjega modreca ni opaznih razlik. »Strojna oprema« obeh se praktično nič ne razlikuje, razlika je v »programski opremi«, v »glavi«, natančneje rečeno v moči zavesti obeh osebkov. Prvi pozna komaj kaj več kot potrebe svojega telesa, drugi pa uporablja zakone vesolja in zna svojo energijo modro uporabljati. Zavest prvega je – lahko bi rekli – še speča, neprebujena, drugega pa zelo budna, čuječa in dejavna. Domet zavesti je podatek, do kam z razumevanjem sežemo in kolikšen del stvarnosti obvladujemo. Domet zavesti je pravzaprav tisto, kar najzgovorneje govori o sposobnostih in kakovosti življenja človeka.

Tokrat bi vam rad na grobo predstavil eno od sposobnosti, ki jih posedujemo, pa za to le redko kdo ve. O tem namreč nismo dovolj poučeni ali seznanjeni. Vsi, ki ta znanja že uporabljajo, pa pripovedujejo o neverjetnih izkušnjah, užitkih, pridobitvah ter na splošno bolj samozavestnem in kvalitetnem življenju. Ta sposobnost je - za večino nepoznan način sanjanja - lucidno sanjanje.

Kaj so lucidne sanje (LS)? Za razliko od navadnega sanjanja, se v lucidnih sanjah zavemo, da sanjamo. To nam omogoča, da zelo živo izkušamo svoje sanje in se jih tudi spomnimo do potankosti. Veliko lucidnih sanjačev prisega, da so LS bolj žive od realnosti in da so vsa čutila neverjetno prebujena. Seveda je vse to odvisno tudi od stopnje in izkušenosti lucidnega sanjača. Tudi v tem primeru vaja dela mojstra.

V času, ko je vsega dovolj in preveč, se vse vrti okrog kakovosti. A govoriti o kakovosti človeka je precej nenavadno. Pa vendar se tega v vsakdanjih pogovorih – pri »opravljanju drugih« – pogosto dotikamo. Vajeni smo govoriti po značaju, lastnostih, odlikah in hibah posameznikov ter komentiramo njihova dejanja. Gre za sodbe in mnenja našega ega, ki nadvse rad zavzema vzvišen položaj in si lasti status pametnejšega.

Naša »opravljanja« bi imela vsaj nekaj pozitivnega učinka, če bi iz hib in dejanj izluščili kak nauk zase in dojeli, da nas vse to uči – o naših lastnih hibah in napakah. Čeprav je to marsikomu težko sprejeti, druge obsojamo predvsem takrat, ko v njih opažamo lastnosti nas samih. A tega si navadno ne priznamo, kajti ego sodi lastna dejanja po povsem drugačnih kriterijih.

V našem vsakdanu nas mučijo in dušijo različne stvari, ki nam ne dajo možnosti za normalno uživanje življenja. Da se lahko vsaj malo odmaknemo od stresnega sveta nam pomagajo različne tehnike sproščanja. Ena izmed njih je tudi terapija oziroma meditacija z gongi.

Pomaga nam, da zapolnimo svoj dnevni ritem z optimizmom, se otresemo negativne energije in se poglobimo v svoj notranji jaz. Z zvoki gonga razvajamo svoje misli in zaživimo zdravo psihično in fizično življenje.

Obstaja stvar, ki bi jo lahko poimenovali opitost v toku nesmotrnega zasledovanja tega, kar si zmotno predstavljamo kot duhovnost. V krščanskem Svetem Pismu je zelo moder nasvet, naj si “dokažemo vse” in obdržimo le tisto, kar je dobro; ta nasvet je prav tako pomemben za študenta okultizma, ki misli, da se je ločil od tistih “inferiornih” ljudi, ki so se odločili, da bodo sledili neki dogmi ali pa skušali pridobiti sporočila od umrlih sorodnikov - ali sovražnikov - tako kot spiritisti, ki verjamejo v “deželo večnega poletja” in v “vračajoče se duhove”.

Spokojna površina morja duha je edino ogledalo, v katerem je mogoče nemoteno ujeti odseve duhovnih stvari. Ko študent stopi na pot in tu pa tam ugleda prebliske svetlobe ali kako se mimo njega valijo krogle zlatega ognja, to še ne pomeni, da začenja videti dejanski Jaz - čisti duh.

Piše: Do. De.

Vsak tip telesa odraža posebno lekcijo na duhovni poti
Če pogledamo ljudi okoli sebe, opazimo celo paleto zunanjih raznolikosti. Visoki, majhni in srednje veliki; suhi, debeli in čokati; bledi in temni; črni, beli in rjavi seznam se kar nadaljuje. A z duhovnega stališča imajo različne oblike in barve poseben namen. Obstaja sedem osnovnih telesnih tipov in vsak igra pomembno vlogo pri duhovnem razvoju.

Duše imajo v posameznih inkarnacijah zelo različne načrte v različnih telesih, ki jih uporabljajo za doživljanje fizičnega sveta. Če se hoče duša popolnoma zavedati, kako je biti visok in suh, potem mora vedeti tudi, kako je biti majhen in okrogel.

Na spletni strani http://www.ascensionhelp.com/blog/ v člankih pod naslovom “Shifting into 2013 – The Big Squeeze Is On” in pod naslovom “Q&A + The Final Act of the Ankle-Biters” poročajo, da je bil planet Zemlja infeciran s temo preko obdobja 80.000 let. Ta je rasla in rasla, tako da so planet obkrožale plasti energij teme .

Sile božanske svetlobe so izvedle večjo operacijo 20. maja 2012 za razpustitev in odstranitev teh zunanjih plasti nizko-vibracijske energije oziroma “mreže teme”. To je bil začetek konca sil teme na planetu. Nekatere entitete/bitja/duše teme so odnehale in zapustile zunanje plasti atmosfere Zemlje. Druge pa so se umaknile v nižje plasti Zemlje, v pasti ali območja energij teme ki so jih zgradile okoli in v notranjosti Zemlje.

Raziskave o možganskih funkcijah so pokazale kako se ustvarjajo kemični procesi in potujejo po telesu, ko je izrečena kakšna beseda ali že, ko se nam porodi kakšna misel. Ko imamo jezne misli, skrbi ali mislimo kritično, to že vpliva na naš imunski sistem.

Ko pa mislimo ljubeznivo, spodbudno, se ustvarjajo v telesu procesi, ki dvigujejo odpornost našega telesa in zdravilno za vse organe. O tem govori stara Kitajska medicina, kako vplivajo naše misli na posamezen pripadajoč organ oz. organski sistem. Zato tudi radi rečemo, da je vse v glavi in da z našimi mislimi škodujem le sebi.

Duhovni guruji že nekaj časa opozarjajo, da smo se začeli duhovno prebujati.

Če menite, da tisti, ki se duhovno prebujajo, vidijo le sonce, mavrico in samoroge, se motite. Ta proces je mnogokrat povezan s težkimi izzivi, saj je treba iz svojega življenja odstraniti negativno energijo. Upiranje temu procesu povzroča bolečine in depresijo, pravijo. Treba se je prepustiti toku.