Um je kot ogenj. Ego pa tisti, ki na ogenj nalaga in razpihuje žerjavico. In to dela zelo učinkovito. Koliko je ognja v našem umu se lahko vidi že iz naših člankov, komentarjev in vsakdanjega življenja. Lahko bi železo talil. Oh, ta večni ogenj…

In koliko dima…ni čudno da človek ne vidi prsta pred nosom. Kot bi sredi noči z baterijo v roki hodil po cvetličnem travniku življenja.

Ego ne more doumeti, da hodi Bit z njim, z roko v roki, vendar Ona v popolnoma svetlem in jasnem okolju. In medtem, ko ego vidi samo korak pred seboj v medli svetlobi svoje svetilke, je Bit priča vsem čarom s soncem obsijanega cvetličnega travnika.

In medtem, ko ego oblegajo komarji, se Bit drugi druži z metuljčki in čebelicami. Medtem, ko ego v slabi svetlobi gleda samo v tla in pazi na vsak svoj korak, Bit veselo skače od cveta do cveta in polni svoje čute. Ista zavest, na istem travniku, v istem trenutku…

Na žalost smo kot zastarel televizor, ki sprejema samo en program in velika večina nas še živi v soju svetilke svojega uma. V ego zavesti, ki se ne zaveda, da ima še neprebujenega-neizraženega brata siamskega dvojčka. Da tisto kar iščemo, neprestano že hodi z nami. Je neizražena Bit-Božja zavest, ki bo travnik po katerem hodimo, spremenila v Božje kraljestvo.

Dim bo vse redkejši. Moč posamezne svetilke bo vse manj pomembna. Svetloba z ognja našega uma ne bo več potrebna. Goli in radostni bomo pričeli tekati po travniku in se veseliti.
Otrok ki pride in starec ki odide, bosta eno. Radost se nikoli ne postara. Izhaja iz temeljne inteligence naše Bit-i, ki je za vse enaka.

Imeli bomo moč ustvarjati svojo resničnost, vendar si na travniku ne bomo želeli nič spremeniti. Sedaj, ko nimamo moči, hlepimo po njej; ko jo bomo imeli, je ne bomo želeli uporabiti.