Najvažnejši je človek
Čeprav marsikdo zmotno misli, da ni tako, je odnos do entitete, ki jo imenujemo Stvarnik ali Bog, ena od najpomembnejših stvari v življenju človeka. Ta odnos se namreč zrcali praktično v vsakem njegovem ravnanju, saj predstavlja osnovno orientacijo, osnovni ton glasbe, ki jo s svojimi dejanji ustvarjamo. A to se nam odkrije šele ob podrobnejšem pogledu v naše delovenje.

Pravilen odnos do tistega, kar je izvor življenja, ustvari trden temelj, ki je osnova notranjega miru, zadovoljstva in samozavesti. Nepravilen odnos pa se zrcali v občutku nemoči, manjvrednosti, ločenosti, osamljenosti in v posledičnih strahovih in negotovosti.

Novo spoznanje
V prizadevanjih, da bi spoznali pravo naravo resničnosti, smo, oboroženi z idealistično predstavo poskušali teorijo oziroma hipotezo o Velikem intelektu potrditi v luči spoznanj največjih zahodnih filozofov. Pokazalo se je, da jo ideje vseh tistih filozofov, ki so dojeli tudi duhovno dimenzijo stvarnosti (Platon, Spinoza, Hegel,...), potrjujejo in dopolnjujejo. Očitnoteorija o Velikem intelektu »pije vodo«.

Zavedajoč se, da nobena ideja ali teorija ni popolna, temveč le slabši ali boljši približek dejanskosti, nikakor ne trdim, da je teorija Velikega intelekta v vseh pogledih pravilna in ustrezna. Trdim pa, da je ustreznejši miselni model objektivne resničnosti kot sedanji materialistični svetovni nazor. Teorijo bomo preverili še v luči verskih in drugih spoznanj različnih ljudstev in skupin.

Z razumom se Boga ne da dojeti,
dojame se ga lahko le s srcem.
Še posebej, če se zavedaš,
da je Bog tista vsevišnja sila,
ki se skozi tebe in vsa bitja še najbolj izraža kot nesebična Ljubezen
Pregovor, ki pravi;"Dobra dela pomagajo v nebesa"
držal je, še drži in držal tudi bo.
Vsak, ki stori dobro delo se tudi dobro počuti,
Ostali znotraj sebe ostajajo prazni,
pa to praznino skušajo napolniti bodisi s hrano, pijačo,
seksom in raznimi opojnimi substancami.
Aleksander Veliki, ki je ob njegovem času osvojil pol sveta
je baje ob njegovi smrtni uri rekel;
"Brez vsega sem v ta svet prišel in brez vsega z njega odhajam."
Toda tebi tega ni treba.
Še največji bogataši tega sveta so dojeli,
da njihovo dušo lahko rešijo dobra dela,
zato bodo njihove milijarde po smrti poklonili dobrodelnim organizacijam.
Še bolje za njih bi bilo,
če bi to storili že zdaj, ko so še živi.

Stoyan Svet

Idealizem in dialektika
Vrnimo se k filozofom. Nemški filozof Schelling se je proslavil s svojo filozofijo narave. Zanj je bilo življenje stvaritev narave, narava je namreč vsa resničnost, ki se nenehno razvija. Življenje in materija se medsebojno dopolnjujeta, sta različna vidika enotnega procesa. Človek torej ne biva zunaj sveta temveč je del narave, je poduhovljena materija. Materija je potencialni duh, latentni duh. Ves neizmerni fenomen narave je razvoj k samozavedanju.

Vse te Schellingove ideje se ujemajo z našim razmišljanjem v TVI. Zgrešil je le pri eni trditvi: menil je, da je iz sprva mrtve materije nastalo življenje, ki se nenehno razvija - od primitivnejših oblik k popolnejšim, do človeka. Pravilneje je reči, da življenje ni nastalo iz materije temveč je materijo oživil duh, ki se je spustil vanjo. Iz njegove misli izhaja napačna predstava o primarni vlogi materije.

Se sprehajata učenec in mojster, pa učenec nenadoma vpraša mojstra; "Kaj je smisel mojega življenja?"
Mojster je tiho in gresta naprej. Čez nekaj časa učenec ponovi svoje vprašanje. Tudi tokrat je mojster tiho in ne odgovori.
Ko se približata neki vasi mojster ob poti opazi velik sod napolnjen z vodo. Nenadoma močno zgrabi učenca in mu glavo in pol telesa porine v sod kot bi ga hotel utopiti.

Učenec se močno upira, bori se za življenje, ko pa sprevidi, da mu ni več pomoči popusti, takrat pa popusti tudi njegov mojster in mu potegne glavo iz vode.
Nato mojster vpraša učenca naj mu pove kako se je počutil medtem ko je imel glavo pod vodo.

Permanentni jaz
Schopenhauer je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo »permanentne jaze«.Permanentni jaz bi v okviru TVI morda lahko enačili z nekakšno dograjeno predstavo o sebi.

Pomudimo se nekoliko pri terminu permanentnega jaza. V posameznem utelešenju govorimo v prvi vrsti o egu, to je o začasni (v smislu tega življenja) podobi o sebi, ki jo gradijo predstave in izkušnje trenutne inkarnacije. Ego se povezuje z začasno zavestjo o sebi. A glede na to, da duhovna bit ali duša skozi posamezne inkarnacije nabira izkušnje in spoznanja ter se tako razvija in približuje k popolnosti, je logično, da v tej duhovni biti združuje, akumulira prav vse, kar je bilo v predhodnem razvoju doseženo.

Gongi, tibetanske skodele, šamanski bobni in didgeridoo so zdravilni instrumenti, ki vplivajo na našo zavest in s katerimi lahko izvajamo terapije za boljše energetsko ravnovesje.

Didgeridoo je dolg, rahlo koničast lesen instrument, ki je znan kot najstarejši pihalni instrument na svetu. Je inštrument domorodcev, ki so živeli v harmoniji z naravo.

Alternativno zdravljenje se izvaja s pomočjo didgeridaa. Igranje na didgeridoo je zelo koristno za zdravje. Z igranjem nanj izboljšamo pljučno kapaciteto saj za neprekinjeno igranje uporabljamo krožno dihanje. Zelo je koristno za astmatike. Pri igranju se telo sprosti, zmanjšuje se stres, telo pa dobi energijo za dobro počutje.

Smo del ene celote
Eden največjih filozofov zadnjih stoleti, Arthur Schopenhauer, je Kanta popravil in dopolnil. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. V zadnjem temelju naše biti smo vsi eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. 

Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem zato delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni.

Spinoza - mislec, ki je dojel bistvo
Da bi globlje doumeli vizijo celotne resničnosti, je bilo treba počakati vse do 17. stoletja, do briljantnega filozofa Benedikta Spinoze.

Vse, kar si prizadevamo razumeti, je dejal, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt...).

Ponekod in včasih se pojavljajo zaskrbljena in tudi jezna stališča, da smo ljudje programirani kloni. In nekateri preprosto ne sprejemajo zatečene lastne situacije v kontekstu celovitosti 'Vsega kar je'. Lahko bi vsaj privzeli načelo brezgrajnega bojevnika po Castanedi in si olajšali ter povzdignili smisel življenja.

Menda, da nismo svobodni in morali bi se znebiti te programirane utesnjenosti. Ljudje bi protestirali proti domnevno človeštvu vsiljenim programom. Ja koliko ljudi za božjo voljo pa je ob vsem tem newage protestniškem vzdušju pripravljeno na to, da bi si začeli sami kreirati svoj 'program' in sami sebe usmerjati, nadzorovati, kontrolirati, voditi ? Zanemarljivo malo na žalost.

Fenomen duše
Drugi pomemben filozof, ki je tudi postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva,je bil Plotin. Bil je prepričan, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša.

Odtlej je koncept duše temeljna sestavina duhovnega nauka krščanstva. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven jeraven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro.

Kaj storiti z vsemi novimi spoznanji, ki smo jih prežvečili doslej? Uporabimo jih in sestavimo ustreznejši model resničnosti!

Posebno nas zanimajo tista spoznanja, ki ustvarjajo vez med materialnim in duhovnim svetom, svetom idej. Znanost, kot vemo, druge plati ni niti poizkušala raziskati, lepila med njima pa tudi ni našla. Prav to pa bomo skušali storiti tule. Zdaj je namreč marsikomu že popolnoma jasno, da materija ni izvor, temveč posledica, končna stopnja razvoja vesolja. Prva stopnja je misel, ideja, podpirajo pa jo neke sile in pojavi v duhovnem svetu, ki so nam ta hip še neznanka. Ob koncu teksta nam bo marsikaj že bolj jasno.

Izbrana glasba ... doživet ples ... poseben film ... predstava ... čarobna beseda ... navdihujoč prizor v naravi ... trenutek, v katerem se lahko zgodi ... nenadoma, nepričakovano se nas Lepota dotakne s svojo magično močjo in polnino. Subtilno, a hkrati mogočno vstopi v notranjo pokrajino naše psihe na povsem svoj, za razum pogosto nedojemljiv, način. Trenutek popolnosti, ki očara in začara, da pozabimo na vso sivino in težo vsakodnevnega življenja.

Pozabimo na svoje žalosti, strahove in skrbi. V tem posebnem in čudovitem trenutku utihne večno prisoten notranji kritik. Iz spomina so skrivnostno izbrisane vse napake, ki smo jih kadarkoli naredili. Pozabimo na bolečine in pokopane ideale ... svoja hrepenenja. Potihnejo vsa pričakovanja. Neskončni notranji dialogi in monologi in vse naše želje izgubijo svoj glas, svojo moč. Preteklost in prihodnost ne obstajata več. Obstaja samo trenutek. Trenutek, v katerem pozabimo celo nase - svojo osebnost.

Le malo je takih, za katere bi lahko dejali, da se jih ta naslov ne tiče. Današnji ritem življenja od nas zahteva veliko hitrost pri odločitvah, pa naj bodo te manjše ali večje. Kar precej smo se oddaljili od naravne ure, kateri je čas nastavil Vsemogočni in po kateri bi morali izpeljati svoje življenjske odločitve.

A žal je to skoraj nemogoče, saj smo odvisniki sistema, ki so ga in ga še danes ustvarjajo ljudje, ki jim denar pomeni vse. To kaže na čisto nasprotnost teh dveh časovnih obravnavanj. Na enem polu je naravna božja ura in ljubezen do vsega živega, na drugem polu pa človeška sistemska ura in ljubezen do denarja. Prva nas vodi po poti razumevanja in ljubezni, druga pa po poti oholosti.

Na splošno rečeno, obstaja pet aspektov človeške osebnosti: fizični, čustveni, intelektualni, moralni in duhovni. Samo-izpopolnjevanje zajema harmoničen razvoj vseh teh aspektov obstoja.

Telo
Brez dvoma je človek v bistvu duhovna entiteta. Vendar pa je bridka napaka, če pojmujemo duhovno kot neposredno antitezo fizičnega. Telo ni ječa za dušo. Niti ni le lestev, po kateri se moramo vzpeti do duha, zato da bi jo lahko, po duhovni izpolnitvi, brcnili stran. Nasprotno, telo je pročelje templja, v katerem prebiva duh. Ali pa bi ga lahko opisali kot medij za ustvarjalni samo-izraz duha.

Zgodba iz Upanišad:

Modrec Uddalaka je učil sina Svetaketuja videti Eno za pojavom mnogega. To je delal s pomočjo različnih parabol, kot je tale:

Nekega dne je rekel sinu: “Daj to sol v vodo in pridi jutri zjutraj spet k meni.”

Deček je storil, kot mu je bilo naročeno, in naslednji dan je oče rekel: “Prinesi, prosim, sol, ki si jo včeraj dal v vodo.”

“Ne morem je najti,” je rekel deček, “raztopila se je.”

“Poskusi vodo s te strani krožnika,” je rekel Uddalaka. “Kakšen okus ima ?”

“Slan.”

“Srkni ga v sredini. Kakšna je ?

Epilog
Hrepenenje po sreči je nekaj, kar je vgrajeno v tvoje bistvo. Doslej se nisi zavedal, da je to v resnici klic tvoje resnične Biti, ki se želi vrniti v svoj dom, od koder prihaja. Resnično srečo torej dosežeš le tako, da spoznaš, kdo si.

Doslej si si mislil, da si telo, razum, duša, jeza, ljubosumje, razočaranje..., a ker to ni resnica, si se obremenil s trpljenjem, bolečino in strahom ter novim hrepenenjem. Ni rešitve v krogu neprestanih identifikacij. To ti pove že odziv, ki ni prijeten. Da si naletel na pravo, veš takrat, ko je posledica blaženost.

Pred ciljem
To, kar si spoznal doslej, je odločilnega pomena zate. Zdaj veš, kaj nisi, kaj si, pa se ne da povedati z besedami. To moraš odkriti sam.

To, kar si, življenjska Bit, je življenje, ki je brezčasno; to življenje oživlja zavest, ki je neomejena. Ne moreš torej biti nek omejen koncept kot na primer telo, razum, duša ali energija. Vse omejeno so pojavi v tvojem umu, ti pa ne moreš biti nekaj, kar je proizvod uma. Tisto, kar si, ne moreš razumeti z orodjem tvoje zavesti, z razumom, ki ti sicer prinaša bogastvo spoznave v tridimenzionalnem svetu, a nič ne ve o tvoji resnični brezčasni naravi. Zato se tudi ne moreš najti v konceptih, ki so proizvod uma. Zanimiv ostaja le en sam, zadnji koncept, ki ti odpre vrata do sebe: koncept "jaz sem".

Koraki in darovi na poti k Človeku
Ko se odločiš postati Človek, se moraš najprej odreči temeljni laži, ki ti preprečuje dostop do spoznanja - namreč prepričanju, da si ti osebnost. S tem pade prva identifikacija, ki pa nikakor ni zadnja. Um ti nastavlja celo vrsto zank, ki jih moraš sprevideti in stopiti čeznje.

Tisto, kar ti prinaša vse trpljenje, so identifikacije. Identificiraš se z več stvarmi hkrati, objekt identifikacije pa je vedno nekaj iz manifestiranega sveta – kar je minljivo in podvrženo razkroju. Tako se ujameš v past, iz katere plezaš, kot pravijo, v številnih inkarnacijah, vse do zadnje.

Tišina pomeni poenostavitev človekovega življenja - tako v človeku nastane več prostora za zaustavitev in za bolj jasen pogled na samega sebe. V tem prostoru začne človek spoznavati svojo zmedo, svoje želje, svoje misli in čustva ter svoje podzavestno delovanje.

Ko človek sedi sam v sobi in posluša svoj jaz, se pojavljajo ena za drugo misli, komentarji misli, komentarji komentarjev misli, nadaljnje racionalizacije, osebne ideologije o nepomembnih ali velikih stvareh - in kmalu se jih človek preobje in postane zdolgočasen.

Želje, strah in sreča
Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.

Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.

Blagor srcu, v katerem je vedno dovolj prostora za vse in se ga najde nekaj tudi za tistega, ki pride zadnji.

Blagor srcu, ki tudi na najbolj oddaljenega ne gleda kot na tujca, ampak sprejema vse po največji zapovedi, ki nam jo daje Jezus v evangeliju.

Blagor srcu, ki nenehno živi svoj ´Tukaj sem´ za Boga, za druge in zase: vedno bo polno.

Blagor srcu, ki je živo povezano z vsemi in z vsakim: s tem gradi skupnost ljubezni.

Blagor srcu, ki se veseli resnice in pravice: odsev Boga je in sveti vsem.

Blagor srcu, ki trpljenje drugih lajša s tem, da ga sprejema nase: uresničuje bratsko povezanost.

Najvišji vzrok in znanje
Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.

Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.