Že dolgo èasa me ni nobena novica tako zadela, kot je bila izselitev Romov iz Ambrusa v nastanitveni center v Postojni. Težko bi rekel, da me je postalo sram zato, ker sem Slovenec. Nenazadnje si zato nisem kriv sam. Rodovnika si ljudje paè ne izbiramo sami. Tako se je paè zgodilo, da sem se rodil kot »èisti« Slovenec, kolikor smo Slovenci sploh lahko èisti. Mogoèe imam kakšno kapljico uskoške (srbske) krvi, ki se je primešala še v èasu, ko so naši vrli predniki na grmadah zažigali prve knjige v lastnem jeziku. A naj vrže kamen vame tisti, ki je brez napaènega gena.

Nisem sentimentalen, a zgodilo se je, da so se mi ob pogledu na Rome, ki so se v spremstvu policije kakor trop prestrašenih živali zbirali v prostorih nastanitvenega centra, ovlažile oèi. Zdelo se mi je nemogoèe, da se to dogaja v moji domovini. Razumel bi, èe bi se to zgodilo nekje drugje – v kakem eksotiènem kraju, ali morda v nekem drugem – arhaiènem èasu. Razjarjena množica veè sto Slovencev, ki se je zbrala, da fizièno obraèuna z dvema ducatoma Romov, kjer so prevladovale ženske, otroci in celo noseènice, me je spominjala na podobe divjega zahoda, kjer je ljudstvo vzelo »pravico« v svoje roke in uporabilo metode javnega linèa. Kaj bi se zgodilo, èe se med hordo domaèinov in majhno skupinico Romov, ne bi postavil oklopljen kordon specialnih policijskih enot?!

Mnogi ljudje si predstavljajo, da je za lakoto krivo preveliko število svetovnega prebivalstva in da sta torej lakota in umiranje nekakšen izraz »naravnega« boja za preživetja. Resnica je daleè od tega.

Èeprav nagla rast prebivalstva pušèa resne posledice v veliko državah, gostota prebivalstva nikjer ne pojasnjuje lakote. Na vsak Bangladeš, najgosteje naseljeno in najbolj laèno državo, najdemo Nigerijo, Brazilijo ali Bolivijo, kjer obilje virov hrane so-obstaja z lakoto. V Kostariki, s polovico manj obdelane zemlje kot v Hondurasu, je prièakovana življenjska doba, ki je eden od glavnih pokazateljev prehrane prebivalstva, enajst let daljša kot v Hondurasu in je blizu tisti v razvitih državah. Raziskave v zadnjih letih kažejo, da se krivulja vedno hitrejše rasti prebivalstva umirja; projekcija OZN kaže, da naj bi bilo število svetovnega prebivalstva v letu 2050 9,36 milijarde. Planet pa naj bi po nekaterih ocenah zmogel »nositi« med 11 in 14 milijardami ljudi.

Nadaljevanje èlanka 1.del


Identiteta in denar
Oèitno je, kako vse to vpliva na naš odnos do denarja. V moderni družbi je naš obèutek identitete pogosto tesno vpleten v podobo, ki jo ponujamo svetu; podobo ki jo kupi in vzdržuje denar. Denar postane gibljiv podaljšek naše psihe. Nezavedno se zanašamo, da bo vzdrževal našo identiteto. Ko zaèutimo, da sta naša sposobnost zaslužka in status ogrožena, krièimo od groze. Potrebujemo previden proces prehoda v nov obèutek osebne resniènosti in identitete.

Èe naš obèutek identitete ni izpolnjen, doživimo obliko smrti. Izkusimo lahko izjemen psihološki pritisk in stisko. To stisko lahko obièajno èutimo fizièno: z glavoboli, splošnim pritiskom okoli lobanje, obèutkom omotiènosti, obèutkom omedlevice, obèutkom slabosti ali glodanja v želodcu, suhimi usti in mrzlim znojem. To je splošno razširjena psiho-fizièna izkušnja, ko smo sooèeni z resnièno grožnjo našemu najglobljemu obèutku identitete.

Zgodovina civilizacije je neprekinjen niz prizadevanj posameznikov, ki so se želeli dvigniti nad množice in jim zavladati kot Bog na Zemlji. Vzemimo rimski imperij, Hitlerjev tretji rajh ali kako drug poskus okupiranja velikih podroèij sveta, vedno je bil mehanizem isti. Motil bi se tisti, ki bi prièakoval, da bo v sodobnem èasu kaj drugaèe. Spremenile so se le metode, ki so postale mnogo bolj prefinjene in dodelane – danes ni veè pomembno, da je diktatorjevo ime znano in da so ostro zaèrtane meje njegovega cesarstva, a uèinki so isti.

Ko govorimo o globalni politiki, ne moremo in ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki bo morala v prihodnosti odigrati najpomembnejšo vlogo pri preobrazbi svetovne politike – Organizacije združenih narodov (OZN). Uveljavitev bolj vplivne OZN pa ne pomeni ukinjanja nacionalnih držav ali zmanjševanja njihovega pomena in suverenosti, paè pa nadgradnjo delovanja držav na podroèjih, ki morajo biti usklajena na nivoju celotnega planeta.

Potrebujemo vašo pomoè!

Na Ringaraji smo zaèeli z akcijo pomoèi mladi družinci, ki je pred kratkim zgubila mamico. Prosimo za vašo pomoè.

Otroci iz Slovenije aktivno sodelovali na Èetrti konferenci posveèeni otrokom in mladim na Èeškem pod pokroviteljstvom poslanca Evropskega parlamenta, magistra Tomasa Zatloukala, ob Dnevu neodvisnosti Indije in rojstnem dnevu Njegove Svetosti Vishwaguru Mahamandaleshwar Sri Paramhans Swami Maheshwaranandajija

15. avgusta 2006 je v mestu Zlin na Èeškem potekala že èetrta konferenca posveèena otrokom in mladim. Sodelovali so mladi iz veè kot 20 svetovnih držav. Med njimi so s pantomimo izrazili svojo poslanico za mir v svetu in družini tudi otroci iz Slovenije. Celotno konferenco so obsegale otroške in mladinske misli o soustvarjanju družbe miru ter harmonije na našem planetu.

Pred dnevi se je konèno ponoèi med grmenjem in bliskanjem ulilo, nato je samo še deževalo v Ljubljani… Na avtobusni postaji 3, ki vozi v Rudnik, je stala nemoèna stara ženica z berglicami, èakala je na avtobus, 92letna gospa s Prul… Pregovoril sem jo, da jo pospremim s Slovenske ceste do postajališèa Sidro, kajti avtobus 3 – Rudnik ima obvoz po 21.uri… - sem jo le pregovoril, deževalo je v temo in deževalo: oba sva bila brez dežnika.

Stara gospa je komaj premikala noge, tako da že nisem vedel, ali jo naj morda kar nesem èez cesto…, saj prek ceste ni mogla tako hitro, kot je gorela zelena na semaforju. Avtomobilisti so bili uvidevni, ko je gospa hramljala èez cesto, jaz z njo, ko sem jo držal in pazil, da ji ne bi na mokrem zdrsnilo…

Kako dihajo mesta, ki so se razrasla v starem svetu, v Evropi… okrog cerkve in ob reki, da je potekalo v zgodovinskoekonomskem smislu ne le trgovanje, marveè tudi potovanje v urbani svet…? So mesta kakor živi veliki organizmi, ki torej dihajo, vsako mesto s svojim pljuènim obzidjem, s svojo magistralno rotovško glavo, s svojim trebuhom – tržnico…?! Kako diha Ljubljana – slovenska prestolnica, kako dihajo druga slovenska mesta kot evropski proizvod razlike med naravo in zidjem? Kaj pomeni biti mešèan v 21.stoletju? Se mar mnogi ne umikajo iz velemest na podeželje, kjer pa je njihov Tusculum ujet v svojevrstno oblikovano naravo, v vikende in ranèe?

Tvegam negativno kritiko ob naslovu kolumne, vendar odgovor ni daleè od resnice. Seveda se pridružujem veèini, da je poroka eno najlepših doživetjih v našem življenju in nam bo vedno ostala v spominu kot najlepši primer veselja in sreèe, za nas, sorodnike in prijatelje.

Že pred nekaj leti, malo po 11. septembru, je znameniti slovenski filozof dr. Slavoj Žižek v èlanku Welcome to the Desert of the Real (Dobrodošli v pušèavi Realnega) zapisal, da »danes ½ljubiti svojega bližnjega½ pomeni ½ljubiti Muslimane½, ALI PA NE POMENI NIÈ.«

Danes je ta Žižkova izjava še bolj aktualna kot prej, saj gonja proti Muslimanom nikakor ne pojenja. Tipièen vzorec demoniziranja Muslimanov je nedavna domnevna zarota muslimanskih skrajnežev, ki naj bi sestrelili potniška letala med VB in ZDA.V tako imenovanih pravnih državah velja, da se vsakdo šteje za nedolžnega vse dotlej, dokler mu ni dokazana krivda. A oèitno to ne velja za vse. V pièlih dveh dneh je bila pešèica mladih Muslimanov praktièno že obsojena zloèina ½neverjetnih razsežnosti½, imenovani so bili s ½fašisti½ in nedvomno ½povezani½ s fantomsko Al-Kaido.

Novo dobo lahko razumemo in dojemamo na veè naèinov, kot astronomsko ali astrološko dejstvo, lahko pa tudi kot prelom s starimi vzorci, ki dobesedno vladajo današnjemu èloveštvu. Gre za miselne vzorce, ki so tako zakoreninjeni in samoumevni, da se jih komaj zavedamo, a še kako delujemo v skladu z njimi, kot posamezniki ali kot narodi.

V splošnem so ti vzorci naslednji:
- posamezniki, skupine ali narodi smo si konkurenèni in samo najuspešnejšim in najmoènejšim je dano preživeti (ali dobro živeti);
- narava in naravni viri se lahko uporabljajo poljubno in brez omejitev;
- ljudje, ki živijo v revšèini ali stradajo so si za to krivi sami;
- obstaja samo svet, ki ga zaznavamo s svojimi èuti;
- ljudje smo popolnoma sami in prepušèeni svoji usodi v ½praznem½ vesolju, ali vesolju vlada bog (razliènih religij), itd.

Afrika je še vedno ena od tistih celin, ki ji UNICEF namenja najveè pozornosti in najveè denarnih sredstev (54 odstotkov). Vsako leto je 16. junij posveèen afriškim otrokom, njihovim problemom in pomanjkanju, v katerem živijo. Letos je UNICEF na Dan afriškega otroka še posebno pozornost namenil opozarjanju na problem nasilja nad otroki v Afriki. Nasilje je še vedno vsakodnevna realnost za milijone afriških otrok, zato je UNICEF pozval, da je prenehanje nasilja kljuèno za zagotavljanje trajnega miru in razvoja Afrike.

Letošnji Dan afriškega otroka ima še poseben pomen, je sporoèil UNICEF. Na generalni skupšèini Združenih narodov bo oktobra letos predstavljena študija Združenih narodov o nasilju nad otroki, ki bo podala globalno sliko tega problema in priporoèila za izboljšanje zakonov, politik in programov za prepreèevanje nasilja nad otroki in odzivanje nanj.

Varuh èlovekovih pravic RS razpisuje filmski nateèaj na temo (Ne)strpnost v drugaènosti s katerim želijo letos, 20. novembra obeležiti Konvencijo o otrokovih pravicah.

Èe želimo, da bi naši DIREKTORJI zaposlovali bodoèe in mlade mamice, moramo nekaj narediti, da jih spodbudimo. Mislim, da niso tako kratke pameti, da se ne bi spomnili, da so tudi on imeli doma "štruèko" malo z svojo partnerico ali pa so vsi brez otrok. Gospodiène, dekleta in žene si ne želijo samo socilnih transferjev in podaljševanja porodniške...

Piše: Metod Škarja

V zadnjem èasu se po svetu širi besednjak vojne proti terorizmu. Državniki drug za drugim uporabljajo ta izraz, ne da bi se, vsaj zdi se tako, dobro zavedali, kaj stoji za njim. Postaja nekakšna modna fraza, treba bo sklicati neko konferenco tu, sprejeti resolucijo tam ... Obenem pa se zdi, da je za vsem tem neko globoko pomanjkanje uvida v bistvo in dejanske vzroke sedanjih dogajanj v svetu, ali pa pomanjkanje poguma in odloènosti, da bi razgalili globlje vzroke terorizma, nanje jasno opozorili in tudi ustrezno ukrepali.

Seveda si skoraj vsakdo želi, da terorizma ne bi bilo. Za njegovo odpravo pa verjetno ne bo dovolj le spopadanje z njim kot pojavno obliko, ampak bo potrebno analizirati in se spopasti z vzroki, ki ga poganjajo. Terorizem je le vrh ledene gore. V ozadju pa sta globoko nezadovoljstvo in frustracija ogromne množice ljudi, ki ju porajajo trenutne razmere v svetu, namreè neenake možnosti za življenje, razvoj, delo itd., zaradi katerih so ljudje oropani normalnih možnosti za razvoj oziroma kakršnekoli globlje uresnièitve samega sebe. S trenutnimi trendi razvoja v svetu se te frustracije in nezadovoljstva, pa tudi brezizhodnost, samo še poglabljajo.

Piše: Rok

Ko razmišljamo o prihodnosti, se lahko zelo veliko nauèimo od naših prednikov, tudi tistih iz kamene dobe. Ameriški antropolog Marshall Sahllins v knjigi Ekonomija kamene dobe pravi, da gre pri zgodnjih èloveških skupnostih ½v resnici za prvotno družbo izobilja½. Za družbo izobilja namreè ½po splošnem mnenju velja, da zlahka zadovoljuje vse èloveške materialne potrebe½. Ali živimo v družbi izobilja ali ne, je predvsem stvar našega odnosa do »zadovoljevanja« naših številnih želja.

V današnji tržno naravnani družbi vlada preprièanje, ½da so èlovekove želje velike, da ne reèemo neskonène½. Neprestano smo spodbujani (mediji in oglaševanje), da si želimo novih in novih materialnih dobrin. Ker nikakor ne moremo zadovoljiti vseh neskonènih želja (želje ni mogoèe zadovoljiti, takoj ko nam navidez uspe, se pojavi nova), ker ne moremo imeti vsega, kar želimo, tudi èe smo med najbogatejšimi ljudmi na svetu, se neprestano èutimo prikrajšane.

Gorje je, kadar ni usmiljenja in soèutja, ko se odreèe kdorkoli milosti v telesnem ali duhovno delovnem smislu. Èloveka pa le razkuri, kadar obskurno prizadevno, tako rekoè subkulturno vedenje posega celo v medicinske vrste... Stigmatizacija kogarkoli je v zdravstvu – preprosto nedopustna, ker je še posebej s strani zdravstvenega osebja neetièna in deontološko klièe po obravnavi v Zdravniški zbornici... Ljudje so se sicer kar vsepovprek kakor navadili, da opravljajo in obirajo, in to tako, kakor da so “dobro obvešèeni.”

Opravljivost pa ni demokracija, ki je tolikokrat samo na jeziku. Kako da je kateri od zdravstvenih delavcev “strokovno” kakor napovedoval stanje zdravja v telesnem, duševnem, socialnem ali duhovnem blagostanju kogarkoli, èe ni niti namišljenega ali izmišljenega kakor “pacienta” pregledal? Zdravniki so bili in so bojevniki za življenje – in proti smrti, na vse pretege si in z vsemi moèmi prizadevajo ohranjati življenje, poklicno so poklicani, da zdravijo, izboljšujejo èigarkolišnje èloveško življenje, da to življenje spoštujejo in se s smrtjo bojujejo na življenje in spet samo na življenje. Tudi zadnji modni padar ve, da se mora zavzemati za življenje, ne pa za napovedovanje smrti kogarkoli – tudi ko bi sovražil...

Piše: MM

Vsak si želi državo, v kateri bi ljudje bili zadovoljni, v kateri bi bil zadovoljen posameznik in v kateri bi vsak lahko ustvarjal v prijetnem okolju in medsebojnih odnosih, in upravièeno je opozorilo dr. Buèarja, da danes v tej državi velja, da gospodarski, znanstveni, izobraževalni in drugi podsistemi ne predstavljajo niè v primerjavi z moèjo, ki jo ima politièni podsistem, kjer je skoncentrirana vsa modrost. In tako pravi naprej, potem nismo mobilizirali vseh tistih velikanskih potencialov, ki v ljudeh so, ker enostavno niso mogli niè narediti, saj oblast ne pusti nikogar zraven.

Obnašanje vlade danes še ne predstavlja zgleda, po katerem bi se sam želel ravnati. Tudi institucije ne kot je univerza, kjer sam ugotavljam, da imajo politièna pripadnost in njene povezave pomembno težo in ljudje na položajih (zaenkrat so prej pravilo kot izjeme) se še danes premalo zavedajo svojih odgovornosti do drugih, do prihodnosti, njihov pogled je drugaèen, kot je pogled naše generacije, ki si šele ustvarjamo pot in zaradi te ne(za)vednosti so sami sebi dovolj.

Vsakdo vidi drevo, ki je padlo pod težo bremena, nihèe pa gozda, ki ponovno raste.

Vsak starš vidi svojega otroka kot punèico v svojem oèesu, da bo, ko bo zrasel, uspešen na vseh podroèjih. To so sanje vsakega starša.
Ko pa otrok odraste in morda zaide v nepravo družbo ali v kakršne koli druge težave, izgubi stik z realnim svetom. Tako se bolje najde v svetu, ki je njemu bolj domaè, se v njem poèuti svobodno in èudovito. To je svet drog.

Ko enkrat zaideš v svet drog je pot nazaj težka in boleèa. Naše društvo pa želi pripomoèi k spoznavanju drugaènega "èistega" sveta.

Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Enostavno vprašanje – a dokaj nelahek odgovor. Imam prijatelja slikarja – paraplegika Aca iz Maribora, ki je kljub invalidskemu vozièku prijetno navihan, kritièen, vedno pripravljen v krogu prijateljev na pogovor… Slikar Aci ali, prej že restavrvator, rad slika konje v vihri – pa je sam na invalidskem kakor na železnem konjièku. Ne potrebuje »usmiljenja« in je vedno »drzen« ter resnièni prijatelj… O njem preberem na spletni strani : »Aco Lebariè - Aco Lebariè se je rodil 3. julija 1943 in je med našimi slikarji edini z akademsko izobrazbo. S slikanjem je zaèel že kot zelo majhen otrok v oèetovem naroèju. Šolal se je na zagrebški in ljubljanski akademiji in 12 let delal kot restavrator pri Zavodu za spomeniško varstvo. / Ustanovil je veè likovnih kolonij v Glažuti, Planini pri Rakeku in v Semièu, kjer se je v hiši, ki jo je Zvezi paraplegikov Slovenije poklonila družina Derganc, zvrstilo mnogo likovnih kolonij in znanih umetnikov. Pobudnik teh sreèanj je bil prav Aco Lebariè.

Piše: Borislav Kosi - Eckhart

KATOLIŠKA KULTURA SMRTI DANDANES, PREDVSEM Z VIDIKA ODNOSA LJUDI DO ŽIVALI

Najbolje bo, da zaènem kar iz osebne izkušnje. Vegetarijanec sem od l. 1990 – torej nekje 16 let. Zakaj le, èe pa nas v eni zadnjih reklam mesnopredelovalna industrija (industrija zakamufliranja živalskih kadavrov za èloveško prehrano) preprièuje, da je jesti meso zdravo? Sicer nisem bil nikoli vnet mesojedec in vedno sem imel rad živali. Toda šele ko sem ne samo intelektualno spoznal, ampak tudi v svojem srcu zaèutil, da mora nekdo – to je živalca – umreti, da bi jaz in ostali mesojedci jedli, sem bil sposoben narediti postopne korake k vegetarijanstvu.

Poudarek je na postopnih korakih, torej brez muèenja in fanatizma. Kot je dejal irski dramatik in nobelov nagrajenec za literaturo – seveda vegetarijanec – George B. Shaw: »Živali so moji prijatelji, jaz pa prijateljev ne jem!« Torej zame je edini duhovno zakoniti motiv biti vegetarijanec, oz. še bolje veganec, etièno moralni, ne pa zdravstveni ali lepotni.

DR. Hans Blix, predsednik neodvisne Mednarodne komisije za nadzor orožja za masovno unièenje, je na tiskovni konferenci povedal, da bi ZDA lahko vzpostavile pozitivni primer zmanjševanja jederske razorožitve. Okolišèine so take, da bi z ratifikacijo Sporazuma o prekinitvi jederskih poskusov Kitajska sledila zgledu ZDA. Kitajski bi sledila Indija, potem Pakistan in potem še Iran.

TO BI SPROŽILO DOMINO UÈINEK.