Zarja večerna že čopič svoj vleče,
nežno obarva vrhove gora,
vabi prijazno obzorje žareče
sonce zahaja, se tiho smehlja.

Luna je bleda, še barvo dobiva,
saj prebudila se komaj je zdaj.
Gručo otrok na igrišču poziva,
treba domov bo, saj igre je kraj.

Fant in dekle pa takrat se dobita,
in občudujeta sončni zaton,
tesno objeta na klopci sedita,
njun je poljub kakor sladek bonbon.