Vstanem in si skuham kavo

ter prelistam časopis,

rešim sudaku v zabavo,

s tem možgane si krepiš.



Runo me nestrpno čaka,

da ga peljem na sprehod,

tudi če ni želja taka,

me prisili na pohod.



Ko po gozdi stezi hodim,

vsem spominom se predam,

ko naravo občudujem,

ne pozabim starih ran.



Mnogi grejo mimo mene

rečemo si par besed,

nekaj pa naprej me žene,

da zgubim se v mislih spet.