Mimika: "kako pa kaj biznis?
ali veste, da vaši prijatelji živijo težko in jim je potrebno tudi po tej plati pomagati, ne samo, da zaračunavate vaše seanse!!!
no, pa saj bog vse vidi a ne?"

Sem zagovornica Lada. Že zaradi njegove skromnosti in spoštljivosti do boga. Zadnje mesece predvsem zaradi izjemno pozitivne izkušnje vračanja zdravja parim ljudem, ki jih poznam.

"Ne razumem, če je g. Florjančič pripravljen ponudit pomoč za ozdravitev ne vem zakaj je vam tako teško,zakaj ne marate ljudi in pričakujete da se plazimo kot sužnji in vas prosimo za usmiljenje? Bog naj vam oprosti."

Takšno vsebino je poslala nepodpisana oseba Mojci Mihael. Slednja je SMS razposlala vsem, da bomo videli, kako se obnašajo "prijatelji" (ne vem, zakaj me vsebina smsA HUDO SPOMINJA NA MIMIKO s te strani?? Mar se imajo vsi,ki jim je Lado (ali pa kdo drug) kdaj pomagal, kar za ENOSTRANSKE prijatelje? To pomeni, ko ga rabite, ste njegovi prijatelji,ko pa bi ga morali podpreti VI, pa se potuhnete v brezimnost??? Kdo od tisočev ozdravljenih se bo oglasil,če ga bo potrebno podpret?? Celo Marko Pogačnik nekje izjavlja, da je Lado njegov prijatelj!!!!!!!!!!
Lado je že pred časom opozarjal, da koda samouničenja resnično deluje, zato tudi čedalje več ljudi pritiska nanj in seveda na Mojco s klici in kot vidimo z izsiljevanjem ter celo pritiskanjem na vest. Pa je jasno, da se prosta mesta ob sredah ob 16h,ko so klici, zapolnejo že v 15, 20 minutah!!! To vem,ker je bilo pač treba večkrat vztrajat, da prideš na vrsto.
Z vso pravico se bo Lado po mojem kmalu umaknil ter povedal, da naj si pač pomagamo sami, ker ne spoštujemo božje pomoči in ker smo popolnoma brezbrižni do njegovih opozoril, kaj se dogaja v Sloveniji glede duhovnega nasilja (kdo razen izjem in Marije Plazar v uvodu si je upal javno povedati, da božja pomoč Troedinega Boga pomaga? Mimika, ki se sklicuje na prijateljstvo?? Anonimnež, ki izsiljuje s suženjstvom in božjo sodbo??) Če bi bila jaz na Ladovem mestu, bi že zdavnaj nehala deliti pomoč takim nehvaležnežem, ki potem takole obrekujejo, namesto da bi si tudi sami pomagali. Saj njegovo poslanstvo ima zagotovo tudi druge možnosti opravljanja te plemenite naloge na tem svetu.
Če bi umetnikovo kamenje res tako zdravilo kot obljublja, ne bi imel Lado nobene gužve in toliko dela,da bo moral začeti res odklanjati ljudi. Kam boste potem šli po pomoč???? Ne verjamete v Boga, ne zaupate mu, brezbrižni ste do zla, pričakujete pa čudeže. Dvoličnost! Boga prosite za usmiljenje. Če ste toliko čisti v duši, boste po njegovem usmiljenju zagotovo tudi prišli do pomoči. Če pa že vnaprej takole sodite, vam bo sojeno.

Mimika - če se sprehodiš po Pozitivkah, pa po revijah itd. boš videla, kaj pomeni zaračunavanje seans. končno se vsakdo sam odloči, kam, h komu, po kolikšni ceni, si bo dal pomagati. Kaj se sprenevedaš? kaj in komu podtikaš? Hodiš ti zastonj brezplačno delat v službo? še Cerkvi da vsakdo, kolikor in če sam hoče, nikogar ne silijo v darovanje. Kaj te tako moti v vsem?? Marko Pogačnik tudi nikomur ni nič ukradel. Do vsega je prišel legalno,edino, kar si lahko očitamo, da smo mu dajali po lastni neumnosti in naivnosti. Drugega mu nič ni za očitat glede financ. Pa ne Geru, pa ne Turofu, pa Sai Babi, pa Swamiju, nikomur, komur dajemo prostovoljno. Damo in gremo prostovoljno.
Bistvo pa v takih debatah izpuhti - vidimo, kam nas je pripeljalo kamnito in grbovo zdravljenje Slovenije, pa ko noji tiščimo glave v pesek,potem nam pa ne seva več tako močno?? Namesto da bi kaj odreagirali bomo raje še naprej besedovali?

Zares,kam.....postati bomo morali skromni in izbirati med našimi odličnimi zdravniki in vrhunskimi specialisti.

Ukrašću tvoju senku, obući je na sebe i
pokazivati svima. Bićeš moj način odevanja
svega neznog i tajnog. Pa i onda, kad
dotraješ, iskrzanu, izbledelu, neću te sa sebe
skidati. Na meni ćeš se raspasti.
Jer ti si jedini način da pokrijem golotinju
ove detinje duše. I da se više ne stidim pred
biljem i pred pticama.
Na poderanim mestima zajedno ćemo plakati.

Zašivaću te vetrom. Posle ću, znam, pobrkati
moju kožu s tvojom. Ne znam da li me
shvataš: to nije prožimanje.
To je umivanje tobom.

Ljubav je čišćenje nekim. Ljubav je nečiji
miris, sav izatkan po nama.
Tetoviranje maštom.

Evo, silazi sumrak, i svet postaje hladniji.
Ti si moj način toplog. Obući ću te na sebe
da se, ovako pokipeo, ne prehladim od
studeni svog straha i samoće.

Mi smo se sreli na zvijezdi što se zove Zemlja.
Naš put kroz vrijeme u ovaj čas (čas svijetli kao cilj) stoji za nama dalek, gotovo beskrajan, da smo već zaboravili naš početak odakle smo pošli.

Sada stoji ruka u ruci, pogled u pogledu. Kroz naše ruke i kroz naše poglede zagrlile su se naše duše.

O kad se opet rastanemo i pođemo na naše tamne puteve kroz beskraj, na kojoj ćemo se opet sresti zvijezdi?

I hoće li pri novom susretu opet naše duše zadrhtati u tamnom sjećanju da bijasmo nekada ljudi koji su se ljubili na nekoj zvijezdi što se zove Zemlja?

Kad razmišljam o tebi obuzima me nježnost
veća nego što mogu podnijeti, ponekad,
i zato šutim promatrajući te dok me ne vidiš
i, kao da je kraj godine, bilježim svakoga dana
od čega se sastojiš, uplašen da nešto nedostaje:
najprije ti čitava i meni okrenuta licem
na kome su usne, čelo, obrazi i tragovi poljubaca,
dva oka ispod nemirne kose i to bi bilo dovoljno
da nema tvojih ruku koje me grle, zatim vrat,
ramena, grudi i struk djevojčice koja plače,
oblina trbuha poput hljeba toploga
dok zastajem na obali jezera
koje već skriva sjena. Ali ja zatvaram oči
jer ti se stidiš i poželim da te čuvam
kad padne veče, daleko od stvari
koje te bez mene poznaju.
Na satu kazaljka pokriva jedna drugu
i ptica na tvome prozoru
ne uzima više zrno
iz nepoznate ruke.
Ugasi svjetlo, u tami
ne mogu te odvojiti
od sebe sama.

pretvorit ću te u perje na vjetru
i spustiti te kao jastuk nježno na cestu.
sunce i kiša moja starija braća neka paze na mene...
čitav svijet me traži...
volimo se kao zmije.. kao psi
volimo se...
kao bogovi ili cigani

iz naših glava počinje duga
ljubi me svuda
ljubi me svuda....

Bo moral umetnik MP na svoji spletni strani popravit podatek v zadnji marčevski el. reviji, kajti Gibanje za duhovno nenasilje ni stvar Primorske, ampak gibanje ljudi iz vse Slovenije.

Pa, ja, seveda. zdaj, ko bo počasi treba prevzet odgovornost za učinke svoje umetnosti, je to kar naenkrat postala "naša" umetnost. "Mi" smo zdaj vsi naenkrat eko-umetniki, "naša" je stanovska nagrada, "mi" zdravimo Zemljo... Jako priročno za kolektivno nošenje odgovornosti.

http://www.pozitivke.net/forum/viewtopic.php?showtopic=3193&mode=&show=12

Na zgornjem forumu se je razvila zanimiva debata o zmajih. Hm, hm! Močno me zanima, kako bi povezali tole o zmajih z umetnikovo zmajevo mrežo, v katero smo zapredeni v SLO? Se komu kaj sanja? Je to kar se nam zdaj dogaja, zadnji zamah z zmajevim repom????? Je mogoče vse skupaj v SLO podobno kot zadnji sunki burje?? Burja = zmaj??

Tisti, ki sanjajo
Govorijo:
Da je človek
Kot i zemlja
Zapreden
V zmajevo mrežo:
Življenjsko energijo
Ampak, kaj je zmaj brez
tiste mreže
Ki ga obdaja in ščiti?
Brez vode,
brez njene mehkobe ki mu daje moč?

V sanjah se
Zmaj obdaja
Z izvirsko vodo,
na nešteto načinov in kraji
na zemlji
v sanjah se tam človek
....tetovira maštom....

v sanjah ni števila pi
ni logike ni.....
na koncu
(ali začetku)
je samo budilka
za nežno jutro in
srečen dan

Koracam bosa tvojim tragom
Priljubljujem usne uz tvoju praznu casu
U tvom odelu trazim odlutalu toplotu
Pogledom doticem sve sto si ti gledao
Ispisujem ti ime izgovaram ga tiho
Blagosiljam dane kad cuvas svoje zdravlje
Ponavljam sve nezne reci koje smo ikad rekli
Secam se zaveta tvojih ociju
Tvoj se poslednji dodir jos ne odvaja od mene
Sa svakim danom se suocavam
umorna srca tromih nogu
To sto smo razdvojeni pola mi odnosi snage
A ostatak mi treba da bi te sacekala...


Kerolin Ris

le (ne)obsežnost vsemira ti lahko pove, koliko te pogrešam...

Tisti, ki sanjajo
ne govorijo svoje ime.
Ime je iskra božanskega
Skrita v očeh.

Skozi sanje
hodijo na prstih.
Skozi čas,
S kompasom v prsih,
Gledajo v daljavo.

V sanjah
iščejo luko.
Skozi milost potujejo
v mehki objem.

Tisti, ki sanjajo.
Skozi sanje
…hodaju poput kornjače…
In tudi zjutraj
si Ti,
so Ti blizu.

Mogu biti gadno strpljiv,
čekati do zauvijek.
Ako to te čini sretnom, hodam poput kornjače.

Namamljeni smo na svjetlo,
tko glumi sunce ispred nas
kao da smo jedno tijelo
još ti čujem srca bat.

Gdje se dajem sav,
gdje me imaš svog,
gdje se krije san,
san u oku kornjače.

Sanjam da me skupljaš s vrećom,
svaki dio, slomljenog.
Spustiš me na svoje grudi
gdje te ljubim slobodno.

Jer oduvijek te tražim,
tebe, ti
što me učiš lagati.
Zato brani se kad dođem
želim te zaslužiti…