Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Spoštovane mame in delno morda očetje ne pričakujte tule običajnega newage umotvornega izliva pač pa bom zapisal svoj odziv na določena meni čudna stališča vodstvene in strokovne osebe iz področja pedagogike. Dodal pa bom še svoje posledično viharjenje uma. Stališče s katerim sem se imel priliko nedavno soočiti in ki mi povzroča mešane občutke pa tudi občasen morda celo histeričen nasmešek je v kratkem sledeče. Nimam absolutnega spomina da bi v celoti citiral izraženo mnenje, toda upam da bom tule uspel predočiti vsebinsko bistvo in seveda svoj komentar.
Istočnica polemike je bila moja ideja da bi morali princip brezpogojne ljubezni, ki se v določenih (omejenih) vidikih pojavlja pri starših v odnosu do njihovih otrok na splošno razširiti na vse odnose do drugih ljudi še posebej pa do izbrancev na skupni duhovni poti.
Replika sogovornice pa je imela za izhodišče tezo da brezpogojno ljubezen do otroka goji le mati. In potem je še dodala da je očetova vloga postavljanje mej, kar naj bi bil eden od osnovnih postulatov pedagogike.
Čutim se izzvanega da to javno komentiram, ker v izraženem stališču pedagoške strokovnjakinje opažam več protislovij, nedorečenosti pa tudi neskladnosti z univerzalnimi naravnimi zakonitostmi ali drugače rečeno z principi duhovnosti.
1. Če sem ciničen in sarkastičen lahko sklepam da uradna pedagoška stroka moškim ne pripisuje sposobnosti in vloge v dajanju brezpogojne ljubezni. Če pa je brezpogojna ljubezen že izjemoma dopustna moškim, potem se je temu principu vsekakor treba izogniti v vlogi očetovstva, da bi zadostili (dogmatskim) katekizmom uradne pedagoške stroke.
2. Stališče sogovornice glede brezpogojne ljubezni očetov v starševskih vzgojnih procesih je nesmiselno iz vsaj treh razlogov, ki jih bom navedel spodaj.
3. »Postavljanje mej« je vse prepogosto »napamet« uporabljen šablonski nasvet, ki ne razume in ne upošteva specifike posameznih primerov.
Zakaj je torej stališče moje sogovornice glede brezpogojne ljubezni očetov smešno in nesmiselno?
1. Če že moramo kje postavljati meje jih prav lahko in moramo postavljati v duhu brezpogojne ljubezni, ne pa iz kakršnihkoli drugih itak (default) nižjih motivov.
2. Treba je razločevati operacionalizacijo funkcije življenske vloge očeta od univerzalnega principa brezpogojne ljubezni. Vse Stvarstvo in Narava sta posledica neskončne absolutne ljubezni, celo sovražni in uničevalni nagibi. Človek izbira svoja dejanja in določa posledice.
Ljubezen in Modrost skupaj ne moreta rezultirati drugače kot Dobrota.
3. Na kabalističnem drevesu življenja se moški steber imenuje steber milostljivosti, ženski pa ostrine. In tipičen sefirot milostljivosti, popustljivosti ter brezpogojne ljubezni GEDULAH je upodobljen z milostljivim kraljem, seveda pa se nahaja na moškem stebru. Tipičen sefirot ostrine, bojevitosti GEBURAH je upodobljen z žensko bojevnico in se nahaja pač na ženskem stebru, kajpak. Uganite iz katerega sefirota izhaja postavljanje mej. Ne bom dolgovezil o tem da bi razvit osebek moral imeti uravnovešena oba stebra, animo in animusa v zavedanju.
In sedaj še malo drugače, recimo temu alternativno o znamenitem in že malo obrabljenem pedagoškem principu »postavljanja mej«
»Postavljanje mej« utegne biti precej širša in globja pa tudi nedokončna tema, kot pa se jo interpretira v medsebojnih nevsebinskih ponavljanjih, prepisovanjih in reinterpretacijah raznih avtorjev iz vrst pedagoških strokovnjakov. Sam nisem obremenjen z nobeno pedagoško doktrino, še manj dogmo, sem pa imel in imam priliko opazovati nekatere vzgojne primere in celo sodelovati v katerem od njih. Moje ugotovitve nimajo zadostne statistične podpore, utegnejo pa vzbuditi feministični revolt, ali pa tudi ne. Po drugi strani pa so navedeni ezoterični argumenti popolnoma nesporni.
Kakšne meje in standarde si postavlja ta družba in civilizacija se vprašajmo za začetek. Eno je deklarativno leporečje, drugo je življenje in stvarnost, ki jo lahko vidijo tudi otroci in mladina.
Stvarnost kaže marsikje na degradacijo, propadanje. Nismo še postavili mej našemu brezumju in brezmejni omejenosti na mnogih področjih. Pa je potem realno pričakovati uveljavljanje nekih meril in celo omejitev pri vzgoji v takem okolju, času, prostoru in razmerah ?
In sedaj o domnevno ekskluzivni vlogi očeta pri postavljanju mej. Ta koncept se zdi kot da bi njegovi avtorji in zagovorniki gledali le fizično – gromovniški lik očeta. In če je mati mentalno nesposobna pravilno obvladati vzgojne situacije z otroci ji kar lepo prav pride zagroziti s »strašnim« očetom. »Kera« debilnost. Tu bi se vzgojni argument reduciral na strah pred fizično premočjo očeta. In to je res silno »sofisticiran« vzgojni model, katerega posledični vzorec pri otroku je po mojem skromnem prepričanju tako neučinkovit, kot tudi popolnoma napačen. Mnoge matere samohranilke pa imajo na drugi strani popolnoma normalne vzgojne rezultate. Kako je to mogoče ? Navedel bom nekatere svoje domneve in ugotovitve, ki pa seveda ne morejo biti celotna vzgojna matrica.
Eden od bistvenih ključev je v sami materi. Domnevam sledeče. Matere ki so nedosledne, konfliktne, agresivno samovoljne, nedisciplinirane, konfuzne, neprilagodljive, nekonsistentne in protislovne, hitre jeze, nekontroliranih reakcij, histerične, nepremišljenega nesramnega jezika, prenagljenih in nepremišljenih potez bodo precej verjetno imele otroke podobnih lastnosti. Za te otroke bomo potem na splošno govorili da so vzgojno in osebnostno problematični, čudaški, moteni. Zelo redko pa bo kdo opazil tako mater, ker je že razvila sposobnost pretvarjanja in »šminko« pred drugimi. Od tu dalje ni težko sklepati da bodo take lastnosti žene obremenjevale tudi partnerski odnos z možem, oziroma partnerjem. In potem pridemo do absurdne šablono da naj oče postavlja meje otroku, ko pa bi bilo vendar treba najprej obrusiti mater in vspostaviti pravilen status očeta. Te pravice še manj pa možnosti moški v taki družini nima. Praviloma mu taka partnerka ne izkazuje niti podpore, niti spoštovanja pred otrokom, obenem pa pričakuje in zahteva na svoj nestrpen, agresiven način da ta isti partner uredi zavoženo vzgojo pri otroku. Vprašajmo se kdo in komu naj bi postavljal meje v opisanem primeru in ali je to sploh možno ter smiselno. Dodajam še da so medsebojne vloge očeta, matere in otrok jasno tudi posledica karmičnega načrta vpletenih duš. Zato je modro že v izhodišču popolnoma sprejeti dodeljene vloge ne glede na to če so nam všeč ali ne. Zato utegnejo biti nekatere vzgojne šablone popolnoma neprimerne.
O zlatih pravilih družinskih relacij piše tudi kitajski orakelj Ji Jing – knjiga sprememb. Kjer ni spoštovanja do moža in očeta se družini ne piše dobro. V tej knjigi tudi eksplicitno piše da je med sinom in očetom brezpogojna ljubezen, med možem in ženo pa je disciplina uspešne administracije. Ampak o tem malo kasneje.
Na splošno pa status družine in pogoje vzgoje določa tudi naša zahodna kvazi patriarhalno – matriarhalna predvsem pa materialistična tradicija, kot jo v nekoliko provokativnem slogu opisuje knjiga »Dresirani moški«. Avtorica Esther Vilar, sicer sociologinja je v svojem času požela nemalo sovražnega revolta s strani feminističnih organizacij. Vendar resnici na ljubo knjigi ne moremo pripisati popolno neslanost. Čeravno pisateljica najbrž ni poznala ezoteričnih zakonitosti je prišla do sorodnih zaključkov o prevladujočem vplivu matere na zgodnji otrokov osebnostni razvoj. S tem pa je pokazala tudi na sociološke posledice vzgojnih vzorcev in vplivov matere. Ampak matriarhalni in patriarhalni vplivi so medsebojno povezani in en pol brez drugega ne bi mogel obstajati, vprašanje je le kako, kje in kdaj se kateri izrazi kot navidezno dominanten.
»Vzgoja« otroka pa se začne že nič prej in nič kasneje kot v času nosečnosti. Tedaj je otrokovo psihomentalno telo še v zametku in raste ter se razvija kot del materinega eteričnega energijskega telesa. Od tam se vanj »inducirajo« materine vibracije kakršnekoli že so. In v takih pogojih ter okolju nastane, raste ter se razvija osebnostna podlaga otroka, karakter, temperament, motnje, sposobnosti, omejitve, neravnovesja, itd.
In ta del »vzgoje« se odvija nezavedno tudi če mati še nikoli ni slišala za pojem vzgoje.
Znano pa je tudi da otrok še kar nekaj let po rojstvu ne razvije popolne individualizacije ampak se delno še naprej enači z materjo. Bolje rečeno otrok smatra mater za del sebe in obratno. Pri nekaterih zablodelih primerkih se pa ta ločitev sploh nikoli ne zgodi v celoti.
Ni potrebno posebej povdarjati da so med takimi materami, ki imajo zgoraj navedene lastnosti in njihovimi otroci pogosti hudi konflikti, celo sovraštvo in nasilje. In to se da razložiti z bolano medsebojno odvisnostjo egov matere in otroka.
Vemo da nas pri drugih najbolj motijo lastne napake, četudi nezavedne. Zato bo otrok često netoleranten in agresiven ravno do matere in in edino do nje. Poleg tega pa se skupne negativne lastnosti karakterjev matere in otroka želijo hraniti še naprej in to se najlaže v medsebojnem bolanem konfliktnem razmerju. Mati in otrok sta tako medsebojno nekako odvisna, navezana in pogojena, po drugi strani pa notranje razcepljena v odnosu drug do drugega. To je možno pojasnilo protislovja bolne in konfliktne navezanosti ko se taka dva osebka nezavedno ne želita in ne znata medsebojno ločiti in iti vsak svojo pot, kar bi bilo še zlasti za otroka najbolj zdravo, pa četudi bi bila ločitev samo začasna. Često se namesto tega dogaja ravno obratno da se otrok ne uspe nikdar v celoti osamosvojiti in tako se boleče in bolno razmerje z materjo vleče v nedogled, včasih tudi s katastrofalnimi posledicami.
Dragi očetje, kakšen zaključek sledi iz vsega skupaj ? Predvsem se zavedajte da ima mater mnogo pomembnejši vpliv na zdrav razvoj otroka. In če imamo uspešne, neproblematične otroke je to predvsem srečna okoliščina da ima take lastnosti njihova mati. Na taki podlagi je možna kvalitetna vzgojna nadgradnja s strani očeta. In če so z otroci problemi ? Ne sprejmite takoj šablonsko nekritične in nevsebinske »strokovne pedagoške« kritike da niste bili uspešni v postavljanju mej. Naj se najprej naučijo samokontrole in samodiscipline potencialne in trenutne matere, naj si postavijo meje svoje brezumnosti, histerije, nestrpnosti, materializma in naj si družba najprej postavi meje svoje brezumnosti, nevrotičnosti in degradacije. Potem se bomo pa še očetje z lahkoto privadili na postavljanje mej otrokom. Drage matere, izvolite in planite ter divje raztrgajte vsebino tega mojega razmišljanja. Ne bo vam pa to koristilo pri reševanju vzgojnih težav, če jih slučajno imate.
Dobro Violeta, ti bom odgovoril (z rahlo zamudo zaradi težav z internetom) že zato ker mi to narekuje princip vljudnosti ne glede kakšni motivi so skriti v tvojem vprašanju. Razkurilo, če je to sploh pravi termin - sam sem se izrazil da je šlo za izziv, me je apriorna nedotakljivost, kategoričnost in vzvišenost "šolmoštrov", "ranocelnikov" in "župnikov" v tej Dolini šentflorjanski. Konkretno je šlo za ravnateljico OŠ, ki si ne bi smela privoščiti tako absurdnih trditev četudi gre za privaten pogovor na zasebni ravni. Št. otrok = eden. Ampak ali ima število kakšen vpliv pri vprašanjih, ki sem jih izpostavil na forumu?
Pozdravljen Yoda, tvoj članek, predvsem glede na zadnji odstavek:
"Naj se najprej naučijo samokontrole in samodiscipline potencialne in trenutne matere, naj si postavijo meje svoje brezumnosti, histerije, nestrpnosti, materializma in naj si družba najprej postavi meje svoje brezumnosti, nevrotičnosti in degradacije."
"Drage matere, izvolite in planite ter divje raztrgajte vsebino tega mojega razmišljanja."
...a naj bi si mislila, da je to izziv? ali je to navadna jeza? Lahko sklepam, da tudi mati tvojega otroka, ker verjetno pišeš predvsem iz lastnih izkušenj, da verjetno tudi ona prispevala k takšnemu vzdušju in izrazoslovju.
Zakaj je pomembno ali imaš otroke ali ne, to je jasno že iz vsebine članka, ker o vzgoji otrok, predvsem o starševski vzgoji more pisati človek, ki je sam starš in ne starš, ki je starš le na papirju ampak aktiven starš.
Drugo ne bom komentirala, ker je sama motivacija oz. "izziv", kakor si to poimenoval za nastanek tega članka - je bila predvsem čustvena in osebna prizadetost.
Draga Violeta, glede tvoje domneve za moje motive pisanja si "brcnila v temo z eno nogo, z drugo pa v beton". Tudi glede tega da izhajam samo iz svojih izkušenj ni dosti drugače. Če si slučajno iz pedagogike to niti ni presenetljivo da prihajaš do tako napačnih "ocen". Kaj pa če se pri vsem skupaj tudi prav dobro zabavam in sproščam ? In morda se samo šalim, vendar mislim resno ? (Sem parafraziral enega svojega učitelja, ki ga spoštujem in cenim)
Nimaš dost šablonc Violetka da bi mi vzela mero, s tem se sprijazni, k'nede. Lahko pa se skupaj zabavava še naprej če hočeš, v kolikor ne bi ostalemu občinstvu to začelo presedati in v kolikor si pripravljena sodelovati v moji zabavi. Lep pozdrav.
Yoda, glede na tvoj odgovor - "mir s tabo in tvojim duhom".
Malo spremeni svoje izraze in jaz ti nisem nobena "Violetka". Očitno, sem točno zadela dejstvo, ki te je spet "prizadelo", tukaj ne rabim nobenih šablon, to je potrdil tudi način tvojega odgovora.
Lep dan!
p.s. še enkrat tvoj citat, kot navodilo za vse ni le za ženske: "Naj se najprej naučijo samokontrole in samodiscipline potencialne in trenutne matere, naj si postavijo meje svoje brezumnosti, histerije, nestrpnosti, materializma in naj si družba najprej postavi meje svoje brezumnosti, nevrotičnosti in degradacije."
Za bralce: Da ne bom jaz osebno, karkoli trdila in "ugibala", dodam članek in nekaj linkov s zelo dostopnimi članki za vsakega bralca, o pomembnosti vlogi očeta pri vzgoji in razvoju otrok.
Res pa je, da naša "tradicija" je takšna, da naj bi mati bila "najpomebnejša oseba", ampak to je ta prava Šablona naše družbe. (tudi iz stališč "eGoteriki" nekako izstopa Oče, ki je v nebesih, domnevam, da so si ga izmislili ženske same, da nekoliko potolažijo sebe in svoje otroke... :-) )
Za otrokov razvoj in postavljenje meja sta enako pomembna in oče in mati, v določenih obdobjih otrokovega razvoja je celo ne pravem mestu vpliv očeta in ne matere.
članek in spodaj link, kjer boste našli dostop do raziskave v izvirnem jeziku:
ŠTUDIJE: OTROCI POTREBUJEJO OČETA ZA SVOJ PSIHOLOŠKI RAZVOJ
Zagovorniki spornega družinskega zakonika skušajo v svoji želji, da bi homoseksualnim skupnostim zagotovili otroke, slednjim odvzeti enega od staršev, mater ali očeta. Ob tem trdijo, da otrok očeta (ali oz. matere) ne potrebuje. Raziskovalci na Univerzi v Uppsali na Švedskem so objavili študijo, ki govori o pomenu očetovstva za razvoj otroka.
"Očetje imajo ključno vlogo pri zmanjševanju vedenjskih težav pri fantih in psiholoških težav pri mladih ženskah," sledi iz meta-analize, objavljene v ugledni mednarodni reviji Acta Paediatrica.
Švedski raziskovalci so ugotovili, da redni stiki z očetom zmanjšujejo kriminalno vedenje pri otrocih v družinah z nizkimi dohodki in povečujejo kognitivne sposobnosti otrok, kot so inteligenca, mišljenje in jezikovni razvoj. Otroci, ki so živeli z mamo in očetom so prav tako imeli manj vedenjskih težav kot tisti, ki so živeli samo s svojimi materami. Raziskovalci pozivajo zdravstvene delavce, naj spodbujajo vlogo očetov v zdravstveni oskrbi njihovih otrok, in zakonodajalce, naj zagotovijo pogoje, da bodo očetje imeli možnost igrati aktivno vlogo pri vzgoji svojih otrok.
Metaraziskava z naslovom "Fathers' involvement and children's developmental outcomes: a systematic review of longitudinal studies" avtorice Anne Sarkadi vključuje pregled 24 člankov, objavljenih med letoma 1987 in 2007. Ti zajemajo 22.300 posameznih sklopov podatkov 16-ih različnih študij. 18 od 24 raziskav zajema tudi informacije o socialno ekonomskem položaju družin, ki so bile vključene v raziskave. Najmanj obsežna študija se je osredotočila na 17 otrok, največja pa je zajemala podatke o 8.441 osebah - od prezgodaj rojenih otrok do starosti 33 let. Raziskave so potekale v ZDA, Veliki Britaniji, Švedskem in v Izraelu.
"Podroben 20-letni pregled raziskav kaže, da na splošno otroci uživajo pozitivne učinke, če imajo aktivne in redne stike z očetom oz. se soočajo z očetovskim likom," pravi dr. Anna Sarkadi iz Oddelka za žensko in otroško zdravje na univerzi v Uppsali na Švedskem. "Tako samo našli različne študije, ki kažejo, da so imeli otroci s pozitivno izkušnjo očetovskega lika manjšo verjetnost, da bodo kadili, imeli težave s policijo, dosegli boljšo stopnjo izobrazbe in razvili dobra prijateljstva z otroki obeh spolov." Dolgoročne koristi imajo tudi ženske, ki so imele dober odnos z očetom pri starosti 16 let. Pri starosti 33 let so imele boljše odnose s partnerji in boljše duševno in telesno počutje kot njihove vrstice brez dobrega odnosa z očetom.
Avtorji tudi poudarjajo, da ni mogoče sklepati, kakšne vrste aktivnosti mora zagotoviti oče, da pride do pozitivnih učinkov. "Študije kažejo, da lahko aktivnosti vključujejo pogovor in vsakodnevne aktivnosti, opravljene skupaj z otrokom." "Naš pregled znanstvenih študij podpira ugotovitev, da ima biološki oče oz. očetovski lik poziven vpliv na otroka, še posebej če živi v socialno in ekonomsko šibkejšem okolju," pravi dr. Sarkadi.
"Otroci, ki so živeli z mamo in očetom, so imeli manj vedenjskih težav kot pa tisti, ki so živeli samo z svojo mamo." Raziskovalci menijo, da je pomembno, da vzgojitelji, učitelji, socialni in zdravstveni delavci, ki delajo z majhnim otrokom in njegovo družino, ugotovijo, kako je oče vključen v otrokov razvoj. "Očete je potrebno vključiti tudi v zdravstvene obiske njihovih otrok in v odločitve o njihovem zdravju," pravi dr. Sarkadi.
Pomembno vlogo pri zagotavljanju pogojev za kvalitetno preživljanja časa očetov z njihovimi otroki imajo tudi vlade in delodajalci, poudarjajo avtorji. Na žalost pa sedanje institucionalne politike v večini držav ne podpirajo večje vključenosti očetov v vzgojo otroka. Plačani starševski dopust za očete in razumevanje delodajalcev do očetov, ki so ostali doma z bolnimi otroki, je še vedno daleč od resničnosti v večini držav."
>Dragi očetje, kakšen zaključek sledi iz vsega skupaj ? Predvsem se zavedajte da ima mater mnogo pomembnejši vpliv na zdrav razvoj otroka. In če imamo uspešne, neproblematične otroke je to predvsem srečna okoliščina da ima take lastnosti njihova mati. Na taki podlagi je možna kvalitetna vzgojna nadgradnja s strani očeta.>
Ne bo držalo. Obrazložitev podajam na dveh, meni znanih primerih.
1. primer
Mati samohranilka ima dva otroka. Z enim otrokom nima nobenih težav, ker je očitno podedoval njen karakter in značaj. Drugi otrok je pa enak pa identična kopija svojega očeta.....Neodgovoren, agresiven, egoističen, v šoli kar naprej na črni listi.... Pri tem ga uči ga oče celo podpira - zgolj in izključno samo iz razloga, da lahko kljubuje svoji ženi, zato te lepo prosim, napiši še kaj o neumnih, nezrelih, degradiranih in nedoraslih očetih. O nevretenčarjih.
2. primer
Po ločitvi, je mati otroku na vse načine preprečevala stike z očetom... Mogoče mu je s tem naredila celo uslugo, da se je trudil in vsak najmanjši stik kvalitetno preživel... Sicer sama izhaja iz družine, v kateri je lahko materialno že vnaprej »brezpogojno« oskrbljena. Pomeni, da ji o zaposlitvi ni bilo potrebno nikoli razmišljati. Kljub temu! Ta otrok je podedoval očetov karakter, saj lahko ceni le tisto, kar si zasluži ali pridobi izključno s svojim znanjem in sposobnostmi....čeprav po sili razmer še vedno živi z »lagodno« materjo.
Prvi primer sem pozabila prečekirati....zato bom naredila hiter popravek, sicer...
1.primer
Mati samohranilka ima dva otroka; s prvim nima nobenih težav, ker je očitno podedoval njen karakter in značaj. Drugi otrok je pa identična kopija svojega očeta.....Neodgovoren, agresiven, egoističen, v šoli kar naprej na črni listi.... Pri tem početju ga oče celo podpira - zgolj in izključno samo iz razloga, da lahko kljubuje svoji BIVŠI ženi, zato te lepo prosim, napiši še kaj o neumnih, nezrelih, degradiranih in nedoraslih očetih. O nevretenčarjih.
p.s. Na žalost se tvoj terapevtski primerek ne spozna na temeljene osnove razvojne psihologije. Tudi sam si jo poskusi primerno obdelati..., lahko ti služi zgolj kot orodje (če ne kot cilj) za STROGO "podkovane" pacientke....da jim boš lažje nakazal kje kaj piše...Jah, ni vse vse "bulšit", kar nam ponuja konvencionalna stroka. -
Dragi starši, pozabite na vse nasvete o vzgoji otrok, pozabite na lastne mame, atije,nonice in nonote. in se naučite molit, iskreno. Po vseh letih truda, upanja, ljubezni in porazov, bo to edino kar vam bo še ostalo.
Ko bi le vedeli, koliko ateistov vsak večer predano moli....
Eh kaj, drage moje, Karl Maj je sam vzgajal Vinetuja in to v zaporu. Pa je bil to vseeno eden največjih bojevnikov in najplemenitejši Indijec divjega zahoda. In Vinetou je bil tudi zelo pameten človek poleg tega. On bi naprimer ljudem v primeru brezplodnih debat ob tabornem ognju znal reči: »Howgh, Ich habe hesprohen« (obvladal je nemščino med vsemi Indijci divjega zahoda, ki pa jo je praviloma redno simultano podnaslavljal – naprimer: »hough, govoril sem«) in potem mirno oditi spat v svoj šotor Induplati, še predno bi mu kakšna stekla lisica razcefrala šinjel, da o nevarnosti kojotov prežečih na njegove fišeklije sploh ne govorim. Pred tem bi utegnil Vinetou še resnobno povprašati zbrane skvojice: »Ali ve nič ne razumeti kaj ve brati in misliti kaj ve pisati ?«.
Ampak se je Vinetou tudi Čak Norisu (partizansko ime Čuk Noriš) prikazal še preden je Čarli Maj slišal za Čuka. Je pa Vinetou tudi med prvimi spoznal veličino Noriša in se mu je na svoji smrtni postelji poklonil tako da mu je zapustil v trajni spomin svoje fišeklije in slavni šinjel.
Ravno ta skrbno čuvana skrivnost pa je povzdignila slavo Čaka do dandanašnjih dni. In Čuk pretepaški je ravno po zaslugi Vinetuja postal bogaboječ do Manituja in molil za dober razvoj svojega pravnuka Brusa Lija. So pomembni tudi dedkovi geni in karma prababice.
NE ZAMUDITE
