Pozdravljeni

Biblija je Sveto pismo, ki jo zlorabljajo razna verstva v mržnji do drugače mislečih.
Zlo mrzi ljubezen.

Savel spreobrnjen v Pavel, ki ga vi univerzalci mrzite zaradi hranjenja kakor komu odgovarja ( vsak odgovarja ljubi Bog Vam ) ( ljubi kar ljubiš in ljubim kar ljubim ) in dajete v koš zlobe piše:

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
Ljubezen nikoli ne mine.
Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

To lahko napiše le človek v katerem je ljubezen.

Nadeli ste si krinko tolerance do drugače mislečih ampak niste mogli iz svoje kože.
Le kako bi kdo iz svojega srca lahko izkočil?
Lahko se le izpišeš in prebereš kdo si v srcu.


Osvežitve:

(3. Mojzes tud 20, 27) (3. Mojzes 20, 10) (3. Mojzes 20,13)
GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel:
»Reci Izraelovim sinovom:
›Kdor koli izmed Izraelovih sinov ali izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, dá kakega svojega potomca Molohu, naj bo usmrčen.
Ljudstvo dežele naj ga kamenja.
Jaz pa bom obrnil svoje obličje zoper tega človeka in ga iztrebil iz njegovega ljudstva, kajti Molohu je dal svojega potomca in tako onečistil moje svetišče in oskrunil moje sveto ime.
Ko bi ta človek dajal svojega potomca Molohu in bi ljudstvo dežele vendarle zamižalo, da ga ne bi bilo treba usmrtiti, bom jaz obrnil obličje proti njemu in proti njegovi rodbini in bom njega in vse, ki se vlačugajo z Molohom, iztrebil iz srede njihovega ljudstva.
Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoje obličje in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva.
Posvečujte se torej in bodite sveti, kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog.
Držite se mojih zakonov in jih izpolnjujte; jaz sem GOSPOD, ki vas posvečujem.
Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo;
očeta ali mater je klel; njegova kri pade nanj.
Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.
Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju.
Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju.
Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.
Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami.
Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite!
Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju!
Če kdo vzame svojo sestro, hčer svojega očeta ali hčer svoje matere, pa vidi njeno nagoto in ona njegovo, je to sramota; pred očmi sinov svojega ljudstva naj bosta iztrebljena; odgrnil je nagoto svoje sestre, zadene ga krivda.
Če kdo leži z žensko, ko ima ta mesečno čiščo, in odkrije njeno nagoto, je odgrnil izvir njene krvi in sama je odgrnila izvir svoje krvi; naj bosta oba iztrebljena izmed svojega ljudstva.
Ne odgrinjaj nagote ne sestre svoje matere ne sestre svojega očeta, kajti to se pravi razgaljati svoje meso; zadene ju krivda.
Če kdo leži s svojo teto, je odgrnil nagoto svojega strica: nosila bosta svoj greh in umrla brez otrok.
Če se kdo oženi z ženo svojega brata, je to nečistost; odgrnil je nagoto svojega brata; naj bosta brez otrok.
Držite se torej vseh mojih zakonov in vseh mojih odlokov in jih izpolnjujte, da vas ne izbruha dežela, v katero vas vodim, da boste prebivali v njej.
Ne hodite po zakonih narodov, ki jih bom pregnal pred vami; ker so počenjali vse to, so se mi zastudili.
Rekel sem vam:
Polastili se boste njihove zemlje in dal vam jo bom v last, deželo, v kateri se cedita mleko in med; jaz sem GOSPOD, vaš Bog, ki sem vas ločil izmed ljudstev.
Razlikujte torej med čistimi in nečistimi živalmi, med nečistimi in čistimi pticami, da se ne ognusite ne z živalmi ne s pticami ne z ničimer, kar mrgoli po zemlji, kar sem za vas izločil kot nečisto.
Bodite mi torej sveti, kajti jaz, GOSPOD, sem svet in ločil sem vas izmed ljudstev, da bi bili moji.
Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.‹«

Kdo se je zastudil ljubi Bog Vam?

Kdo je Moloh?
Moloh je božanstvo, ki ga je oboževalo sosednje ljudstvo.
Za Moloha so opravljali človeške daritve, darovali so svoje otroke, ubili in zažgali so jih
na oltarju svojega verovanja v zlo.

(3. Mojzes tud 24, 14)
Sin izraelske žene, ki pa je bil sin Egipčana, je nekoč prišel med Izraelove sinove. Izraelkin sin in neki Izraelec sta se sporekla v taboru in Izraelkin sin je sramotil Ime
in ga preklinjal. Pripeljali so ga k Mojzesu. Njegovi materi je bilo ime Šelomíta in je bila hči Dibríja iz Danovega rodu. Zaprli so ga, da bi iz GOSPODOVIH ust prejeli navodilo.
In GOSPOD je spregovoril Mojzesu ter rekel:
»Pelji preklinjevalca iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položijo roke na glavo.
Nato naj ga vsa skupnost kamenja!
Izraelovim sinovom pa spregovôri in reci:
›Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh in kdor sramoti GOSPODOVO ime, naj bo usmrčen.
Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem.
Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil Ime, mora umreti.
Kdor ubije katero koli človeško bitje, naj bo usmrčen.
Kdor ubije žival, naj jo povrne, žival za žival.
Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil:
zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega.
Kdor ubije žival, naj jo povrne, kdor pa ubije človeka, mora umreti.
Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog.‹«
Mojzes je to povedal Izraelovim sinovom.
In odpeljali so preklinjevalca iz tabora in ga posuli s kamenjem.
Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.

(2. Mojzes tud 34, 12 )
GOSPOD je rekel Mojzesu:
»Izsekaj si dve kamniti plošči, kakršni sta bili prvi, da napišem nanju besede, ki so bile na prvih ploščah, ki si ju razbil!
Zjutraj bodi pripravljen in zgodaj stopi na Sinajsko goro; tam se postavi predme na vrhu gore!
Nihče naj ne gre s teboj in tudi naj se nihče ne prikaže na vsej gori; tudi drobnica in govedo naj se ne paseta nasproti tej gori.«
Mojzes je izsekal kamniti plošči, kakršni sta bili prvi.
Zjutraj je zgodaj vstal in šel na Sinajsko goro, kakor mu je GOSPOD zapovedal, v roko pa je vzel kamniti plošči.
GOSPOD je stopil dol v oblaku in se postavil ob njem ter klical ime GOSPOD.

In GOSPOD je šel mimo njega in klical:

»GOSPOD, GOSPOD,
usmiljen in milostljiv Bog,
počasen v jezi
in bogat v dobroti in zvestobi,
ki ohranja dobroto tisočem,
odpušča krivdo, upornost in greh,
toda nikakor ne oprosti krivde,
ampak obiskuje
krivdo očetov
na sinovih
in na sinov sinovih,
na tretjih in na četrtih.«

Tedaj je Mojzes hitro pokleknil in se priklonil do tal ter rekel:
»Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!«
Rekel je:
»Glej, sklepam zavezo: vpričo vsega tvojega ljudstva bom delal čudeže, kakršni se niso zgodili na vsej zemlji in pri nobenem narodu.
In vse ljudstvo, med katerim prebivaš, bo videlo GOSPODOVO delo;
kajti strah vzbujajoče je, kar bom storil s teboj.
Pazi na to, kar ti danes zapovedujem!
Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce.
Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi!
Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole!
Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime ›Ljubosumni‹, ljubosumen Bog je.
Nikar ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele!
Kadar bi se vlačugali s svojimi bogovi in darovali svojim bogovom, bi te vabili in bi jedel od njihove daritve; jemal bi njihove hčere za tvoje sinove in njihove hčere bi se vlačugale s svojimi bogovi in zapeljevale tvoje sinove, da bi se vlačugali z njihovimi bogovi.
Ne delaj si ulitih bogov!
Praznuj praznik nekvašenega kruha! Sedem dni jej nekvašeni kruh ob določenem času v mesecu abíbu, kakor sem ti zapovedal; kajti v mesecu abíbu si odšel iz Egipta.
Kar koli prvo odpre materino naročje, je moje; vsak prvi moški mladič tvoje živine, goveda in drobnice.
Prvega mladiča osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Vsakega prvorojenca izmed svojih sinov moraš odkupiti.
In ne prikažite se pred menoj praznih rok!
Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj; počivaj tudi ob času oranja in ob času žetve!
Obhajaj praznik tednov za prvine pšenične žetve in praznik spravljanja pridelkov ob koncu leta!
Trikrat v letu naj se vsi tvoji moški prikažejo pred obličjem Gospoda BOGA, Izraelovega Boga.
Kajti pregnal bom narode pred teboj in razširil tvoje pokrajine in nihče ne bo zahlepel po tvoji deželi, kadar pojdeš, da se trikrat na leto prikažeš pred obličjem GOSPODA, svojega Boga.
Ne daruj krvi moje klavne daritve s kvašenim kruhom in daritev praznika pashe naj ne ostane do jutra!
Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo GOSPODA, svojega Boga!
Ne kuhaj kozliča v mleku njegove matere!«
Potem je GOSPOD rekel Mojzesu:
»Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!«
Bil je tam pri GOSPODU štirideset dni in štirideset noči; ni jedel kruha in ni pil vode. Napisal je na plošči besede zaveze, deset besed.


(Rimlj tud 1, 29 )
Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.
Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost.
Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo.
Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.
Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa.
Božjo resnico so zamenjali z lažjo.
Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen.
Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem.
Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja.
Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.


(1. Tes tud 2. 14 )
Sami namreč veste, bratje, da naš prihod med vas ni bil prazen. Čeprav smo prej doživeli v Filípih, kakor veste, trpljenje in zasramovanje, smo se opogumili v našem Bogu in vam v velikem boju oznanili Božji evangelij. Kajti naše spodbujanje ne izvira iz zablode, ne iz nečistih nagibov, ne iz zvijačnosti, ampak tako oznanjamo, kakor nas je imel Bog za vredne, da nam zaupa evangelij: pri tem pa ne skušamo ugajati ljudem, ampak Bogu, ki preizkuša naša srca. Nikoli namreč nismo govorili tako, da bi se prilizovali, kakor veste.
Prav tako nam oznanjevanje ni bilo pretveza za pohlep: Bog je priča o tem.
Tudi nismo iskali slave pri ljudeh, ne pri vas ne pri drugih, čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo.
S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili.
Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo vam oznanjevali Božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme. Vi ste priče in Bog je priča, kako sveto, pravično in neoporečno smo se vêdli do vas, ki ste verovali.
Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo.
Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. Bratje, postali ste posnemovalci Božjih Cerkvá, ki so v Kristusu Jezusu v Judeji. Tudi vi ste od lastnih rojakov pretrpeli iste hude reči kakor one od Judov, torej od njih, ki so celo ubili Gospoda Jezusa Kristusa in preroke in preganjali tudi nas.
Ti niso Bogu všeč, nasprotniki vseh ljudi so in nam branijo oznanjati poganom, da bi se rešili.
Tako so prignali svoje grehe do skrajnosti. Toda jeza nad njimi je že prikipela do vrhunca.

(4. Mojzes tud 25, 17) Posiljevanje?
Ko je Izrael bival v Šitímu, se je ljudstvo začelo vlačugati z moábskimi hčerami.
Te so ljudstvo vabile k daritvam svojih bogov; in ljudstvo je jedlo in se priklanjalo njihovim bogovom. Izrael se je vdal Báal Peórju, GOSPODOVA jeza pa se je vnela nad Izraelom.
In GOSPOD je rekel Mojzesu:
»Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se GOSPODOVA jeza umakne od Izraela!«
Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom:
»Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.«
In glej, prišel je nekdo izmed Izraelovih sinov in je pred očmi Mojzesa in vse skupnosti Izraelovih sinov, ko so ti jokali pri vhodu v shodni šotor, pripeljal Midjánko k svojim bratom.
Ko je to videl Pinhás, sin Eleazarja, ki je bil sin duhovnika Arona, se je vzdignil iz srede skupnosti, vzel sulico v roko in šel za Izraelcem v ženski prostor in prebodel oba, Izraelca in žensko, skozi trebuh. In nadloga med Izraelovimi sinovi je prenehala.
Tistih pa, ki so umrli za nadlogo, je bilo štiriindvajset tisoč.
Potem je GOSPOD govoril Mojzesu in rekel:
»Pinhás, sin Eleazarja, ki je sin duhovnika Arona, je odvrnil moj srd od Izraelovih sinov, ker se je med njimi vnel v gorečnosti zame. Tako nisem pokončal Izraelovih sinov v svoji gorečnosti.
Zato reci:
›Glej, dajem mu svojo zavezo miru; naj bo zanj in za njegove potomce zaveza večnega duhovništva, ker je gorel za svojega Boga in opravil spravo za Izraelove sinove.‹«
Ubitemu Izraelcu, tistemu, ki je bil ubit hkrati z Midjánko, je bilo ime Zimrí, Salújev sin; bil je knez ene izmed očetnih hiš Simeonovcev.
Ubiti ženski, Midjánki, pa je bilo ime Kozbí; bila je hči Curja, poglavarja plemena, očetne hiše, v Midjánu.
GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte!
Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.«

(4. Mojzes tud 24, 8)
Bileám je videl, da je v GOSPODOVIH očeh dobro, da blagoslovi Izraela.
Zato ni šel kakor drugikrat za vedežnimi znamenji, ampak je obrnil obraz proti puščavi. Ko pa je Bileám povzdignil oči in videl Izraela, kako šotori po svojih rodovih, je prišel nadenj Božji duh.
Tedaj je začel svoj govor in rekel:
»Izrek Bileáma, Beórjevega sina,
izrek moža zaprtih oči,
izrek človeka, ki sliši besede Boga,
ki zre prikazen Mogočnega,
ki se zgrudi in se mu odprejo oči.
Kako lepi so tvoji šotori, Jakob,
tvoja prebivališča, o Izrael!
Kakor doline se razprostirajo,
kakor vrtovi ob reki,
kakor hrasti, ki jih je zasadil GOSPOD,
kakor cedre ob vodi.
Voda teče iz njegovih veder,
obilo vode ima njegovo seme.
Njegov kralj presega Agága,
njegovo kraljestvo se bo vzdignilo.
Bog ga je izpeljal iz Egipta;
rogove ima kakor bivol.
Požira narode, njemu sovražne,
drobi jim kosti
in jih predira s puščicami.
Kakor lev počene, leže,
kakor levinja: kdo si ga upa buditi?
Blagoslovljen bo, kdor te blagoslavlja,
preklet, kdor te preklinja.«

(2. Pet tud 2, 12)
Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo skrivaj uvajali pogubne ločíne.
Celo Gospodarja, ki jih je odkupil, bodo tajili. S tem si bodo tudi nakopavali naglo pogubo.
In mnogi bodo sledili njihovim razuzdanostim in po njihovi krivdi se bo preklinjala pot resnice.
Zaradi svoje lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami.
Toda obsodba nad njimi že davno ne počiva in njihova poguba ne dremlje.
Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje
in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe.
Tudi davnemu svetu ni prizanesel. Obvaroval pa je Noeta, enega od osmih, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop na svet brezbožnih.
Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil na uničenje in ju upepelil ter s tem postavil za svarilo prihodnjim brezbožnežem.
Rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je bolelo razuzdano življenje pokvarjencev. Zaradi njihovih nepostavnih del, ki jih je – ker je živel med njimi – gledal in poslušal iz dneva v dan, se je njegova pravična duša mučila. Gospod namreč zna globoko pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa prihraniti za dan sodbe, da jih kaznuje, zlasti tiste, ki tekajo za mesom v želji po skrunjenju in prezirajo gospostvo.
Ti predrzni svojeglavci niti pred veličastvi ne trepečejo, ampak jih sramotijo.
Pa vendar angeli, ki jih po moči in sili prekašajo, ne tožijo pred Gospodom s preklinjanjem.
Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo, pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna pokvarjenost uničila, za krivičnost pa bodo prejeli plačilo. V užitek jim je nasladnost pri polnem dnevu.
Madeži in graje so: naslajajo se v svojih prevarah, ko se z vami razkošno gostijo. Njihove oči so polne prešuštva in nikoli ne prenehajo z grehom.
Zvabljajo neutrjene duše, srce jim je izurjeno za lakomnost, otroci prekletstva so. Zapustili so pravo pot in zablodili.
Stopili so na pot Beórjevega sina Bileáma, ki je vzljubil krivičen zaslužek, a je bil zaradi svoje protipostavnosti posvarjen; nema vprežna živina, ki je spregovorila s človeškim glasom, je preprečila prerokovo norost.
To so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja. Zanje je prihranjena črna tema. Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanimi poželenji mesa zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili ljudem, ki živijo v zablodi.
Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže. Če se namreč tisti, ki so po spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa zbežali pred omadeževanostjo sveta, spet zapletejo vanjo in ji podležejo, so končno na slabšem kakor na začetku. Za take bi bilo bolje, če ne bi spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so jo spoznali, a so se kljub temu obrnili proč od svete zapovedi, ki jim je bila izročena.
Take doleti, kar pove resničen pregovor:
Pes se vrne k lastnemu izbljuvku,
in:
»Svinja se okopa, pa se spet valja v blatni luži.«

(5. Mojzes tud 32, 42)
»Prisluhni, nebo, in govoril bom;
in zemlja naj sliši besede mojih ust.
Kakor dež naj pada moj nauk,
kakor rosa naj kaplja moj govor,
kakor ploha na mlado travo
in kakor naliv na zelenje.
Zakaj oznanjal bom GOSPODOVO ime;
priznajte veličino našemu Bogu!

Skala popolno je njegovo delo,
zakaj vsa njegova pota so prava;
zvest Bog je in v njem ni krivice,
pravičen je in iskren.
Pokvarjenci, nič več njegovi sinovi,
sprijen in popačen rod!
Ali tako vračate GOSPODU,
bedasto in nespametno ljudstvo?
Mar ni tvoj oče, ki te je ustvaril,
ki te je naredil in te utrdil?
Spomni se starodavnih dni,
premisli leta iz roda v rod;
vprašaj očeta in povedal ti bo,
svoje starce in razložili ti bodo!
Ko je Najvišji narodom delil posest,
ko je ločeval človeške otroke,
je ljudstvom določil ozemlja
po številu Izraelovih sinov.
Zakaj GOSPODOV delež je njegovo ljudstvo,
Jakob je njemu odmerjena dediščina.

Našel ga je v deželi puščave,
v pustinji, kjer tuli divjina;
obdal ga je in zanj skrbel,
ga varoval kot punčico svojega očesa.
Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo,
kroži nad svojimi mladiči,
širi svoje peruti, jih prestreza,
jih nosi na svojih krilih.
GOSPOD ga je vodil sam
in z njim ni bilo tujega boga.
Posadil ga je na višine dežele,
da je jedel poljske sadove;
dal mu je srkati med iz skale
in olje iz trdega kremena,
maslo goveda in mleko drobnice
s tolščo jagnjet
in bašánskih ovnov in kozlov,
z najbolj izbrano pšenico;
in pil si grozdno kri, vino iskreče.
Pa Ješurún se je zredil in začel brcati
– zredil si se, postal tolst in se razširil –
in je zapustil Boga, ki ga je naredil,
in zaničeval je Skalo svoje rešitve.
Zbujali so mu ljubosumnost s tujci,
z gnusobami so ga dražili;
darovali so demonom, ki niso bogovi,
bogovom, ki jih niso poznali,
novim, ki so pred kratkim prišli,
ki niso bili znani vašim očetom.
Zanemaril si Skalo, ki te je rodila,
pozabil na Boga, ki te je spravil na svet.

GOSPOD je to videl in jih zavrgel,
ker so ga razjezili njegovi sinovi in hčere.
Rekel je: ›Skril bom pred njimi obličje
in gledal, kakšna bo njih prihodnost;
zakaj to je popačen rod,
sinovi, ki v njih ni zvestobe.
Zbujali so mi ljubosumnost z nebogom,
me dražili s svojimi ničevostmi;
zato storim, da bodo ljubosumni na to, kar ni ljudstvo,
z nespametnim narodom jih podražim.
Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi
in se razgorel do dna podzemlja;
žrl je zemljo in njene pridelke
in požigal temelje gora.
Nakopičil bom nadnje nesreče,
postreljal nanje svoje puščice.
Od lakote bodo medleli,
použivala jih bo vročica
in grenka kuga,
zobe zverin bom poslal proti njim
s strupom tistih, ki se plazijo po prahu.
Zunaj jim bo meč pobiral otroke,
po hišah pa groza
tako mladeniča kakor devico,
dojenca s sivolascem vred.‹
Rekel sem: Raztreščim jih na koščke,
njih spomin bom izbrisal izmed ljudi,
če bi se ne bal sovražnikovega srda,
da ne bi njegovi zatiralci napak razumeli,
da ne bi rekli: ›Naša roka se je vzdignila visoko
in GOSPOD ni storil vsega tega.‹

Zakaj to je narod brez razsodnosti
in pri njih ni razuma.
Ko bi bili modri, bi to razumeli
in mislili na svojo prihodnost.
Kako bi jih eden mogel poditi tisoč
in dva pognati v beg deset tisoč,
da jih ni prodala njih Skala
in da jih GOSPOD ni izročil?
Zakaj njih skala ni kakor naša Skala;
tudi naši sovražniki tako sodijo.
Zakaj njih trta je od sódomske trte
in iz gomórskih nasadov;
njihovo grozdje je strupeno,
njihovi grozdi so grenki;
strup zmajev je njihovo vino
in okruten strup gadov.

Mar ni to shranjeno pri meni,
zapečateno v mojih skladiščih?
Moje je maščevanje in povračilo
ob času, ko jim klecne noga;
zakaj blizu je dan njihove pogube
in naglo pridejo usodni dogodki.

Zakaj GOSPOD bo svojemu ljudstvu prisodil pravico,
s svojimi služabniki bo imel sočutje,
ko bo videl, da jim je roka oslabela
in ni več ne sužnja ne svobodnjaka.
Tedaj poreče: ›Kje so njih bogovi,
skala, h kateri so se zatekli?
Kje so tisti, ki so jedli tolščo njihovih žrtev,
pili vino njihovih pitnih daritev?
Naj vstanejo, da vam pomorejo,
naj bodo zavetje med vami.

Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz,
in ni boga poleg mene;
jaz usmrčujem in oživljam,
zadajam rane in ozdravljam,
in nihče se ne more rešiti iz moje roke.
Dà, proti nebu bom vzdignil roko
in rekel: Kakor jaz živim na veke!
Ko nabrusim blisk svojega meča
in moja roka seže po sodbi,
tedaj obrnem maščevanje na svoje zatiralce
in povrnem tem, ki me sovražijo.
S krvjo upijanim svoje puščice
in moj meč bo jedel meso:
s krvjo pobitih in ujetih,
z dolgolasimi glavami sovražnika.‹

Slavite, narodi, njegovo ljudstvo!
Zakaj on maščuje kri svojih služabnikov
in z maščevanjem povrača svojim zatiralcem
in očisti svojo zemljo, svoje ljudstvo.«

Mojzes je torej prišel in ljudstvu v ušesa govoril vse besede te pesmi, on in Nunov sin Józue.
Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu, jim je rekel:
»Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave!
Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last.«

(Ozej 13 in tud 14, 1) napoved Izraelovega propada - Izraelskega Samarija
Ko je Efrájim imel besedo,
je povzročal strah v Izraelu,
toda pregrešil se je z Báalom in umrl.
Zdaj nadaljujejo z grehom
in si delajo ulite podobe,
malike iz srebra po svoji zamisli,
vse je izdelek rokodelcev.
Njim izrekajo moje klavne daritve,
ljudje poljubljajo teleta.
Gr. Oni pravijo: »Žrtvujte ljudi, / kajti teleta so že porabili.«
Zato bodo kakor jutranji oblak,
kakor rosa, ki zgodaj odide,
kakor pleve, ki jih veter odnese z mlatišča,
kakor dim, ki se izgubi skoz odprtino.

Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog,
od egiptovske dežele sèm;
poleg mene ne poznaš Boga,
razen mene ni rešitelja.
Jaz sem se zavzel zate
Db. sem te spoznal.
v puščavi,
v izsušeni deželi.
Bili so kakor na svojem pašniku in se sitili,
nasitili so se in njihovo srce se je prevzelo,
zato so me pozabili.
Zato jim bom postal kakor lev,
prežal bom na poti kakor panter.
Planil bom nadnje kakor medvedka, oropana mladičev,
razparal bom oklep njihovega srca.
Tam jih bom žrl kakor lev,
poljske živali jih bodo parale.

Uničil te bom, Izrael,
ker si proti meni, svoji pomoči.
Gr., sir. kdo ti lahko pomaga?
Kje je zdaj tvoj kralj, da bi te rešil,
in sodniki po vseh tvojih mestih,
o katerih si rekel:
»Daj mi kralja in prvake!«
V svoji jezi sem ti dal kralja,
odvzel ga bom v svojem srdu.

Efrájimova krivda je zvezana,
njegov greh je shranjen.
Porodne bolečine so prišle zanj,
on pa je nespameten otrok,
kajti čas je, pa se ne postavi
v odprtino za otroke.

Iz oblasti podzemlja bi jih rešil,
iz smrti bi jih odkupil.
Kje je tvoja kuga, o smrt,
kje je tvoja poguba, o podzemlje?
Sočutje je skrito mojim očem.

Ker uspeva med brati,
Ali Ker je naredil razdor med brati ali Četudi uspeva kakor trsje.
bo prišel vzhodnik, GOSPODOV veter,
vzdignil se bo iz puščave,
posušil bo njegov vrelec
in izpraznil njegov zbiralnik,
uplenil bo zaklade, vse dragocene priprave.

Samarija se bo pokorila,
kajti uprla se je svojemu Bogu.
Padli bodo pod mečem,
njihovi otročiči bodo raztreščeni,
njihove spočetnice razparane.


(5. Mojzes tud 17, 12)
Če je zadeva zate pretežka, da bi mogel razsoditi med krvjo in krvjo, med pravico in pravico in med napadom in napadom – kakršna koli sporna zadeva pri tvojih mestnih vratih –, vstani in pojdi na kraj, ki ga izbere GOSPOD, tvoj Bog!
Pojdi k levitskim duhovnikom in k sodniku, ki bo v tistih dneh; vprašaj jih in povedali ti bodo, kakšna je razsodba. Stôri po besedi, ki ti jo povedo na tistem kraju, ki ga izbere GOSPOD, in vestno izpolni vse, kakor te poučijo! Stôri po postavi, o kateri te poučijo, in po sodbi, ki ti jo izrečejo! Ne obračaj se od besede, ki ti jo povedo, ne na desno ne na levo! Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti.
Tako odpravi zlo iz Izraela!
Vse ljudstvo naj to sliši, da se bodo bali in ne bodo več ravnali predrzno


(5. Mojzes tud 21, 18)
Če se na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog, v last, najde ubit človek, ki leži na polju, pa se ne ve, kdo ga je ubil, naj gredo tvoji starešine in sodniki ven in naj zmerijo oddaljenost do mest, ki so okoli ubitega. Starešine tistega mesta, ki je najbližje ubitemu, naj vzamejo junico, ki še ni delala in vlekla v jarmu. In starešine tistega mesta naj peljejo junico v dolino s stalno tekočim potokom, kjer se ni ne oralo ne sejalo, in naj tam v potoku zlomijo junici tilnik. Potem naj pristopijo duhovniki, Levijevi sinovi; kajti njih je izbral GOSPOD, tvoj Bog, naj mu opravljajo službo in blagoslavljajo v GOSPODOVEM imenu; in po njihovi besedi naj se uredi vsak spor in vsaka poškodba. Vsi starešine tistega mesta, ki je ubitemu najbližje, pa naj si umijejo roke nad junico, ki so ji v potoku zlomili tilnik. Potem naj izjavijo in rečejo: »Naše roke niso prelile te krvi in naše oči tega niso videle. Nakloni, GOSPOD, spravo svojemu ljudstvu Izraelu, ki si ga odkupil, in ne daj, da bi bila krivda nedolžne krvi sredi svojega ljudstva Izraela!« S tem bo zanje opravljena sprava za kri. Tako odpraviš krivdo nedolžne krvi iz svoje srede, kajti storil boš, kar je prav v GOSPODOVIH očeh.
Kadar greš na vojsko proti sovražniku in ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke in zajameš ujetnike, pa med njimi zagledaš žensko lepe postave in se zaljubiš vanjo in bi jo hotel vzeti za ženo, jo pelji v svojo hišo! Naj si ostriže glavo, obreže nohte, sleče svoje ujetniško oblačilo, ostane v tvoji hiši in mesec dni žaluje za očetom in materjo. Potem smeš iti k njej in se poročiti z njo, da ti bo za ženo. Če pa ti ne ugaja več, jo pústi, naj gre, kamor hoče: nikakor je ne smeš prodati za denar; ne bodi z njo nasilen, ker si jo ponižal!
Če ima mož dve ženi, eno, ki jo ljubi, in drugo, ki je ne mara, pa mu rodita sinove, ljubljena in neljubljena, in je prvorojenec sin tiste, ki je ne mara, na dan, ko deli sinovom premoženje v dediščino, ne sme dati prvenstva sinu ljubljene v škodo sinu neljubljene, ki je prvorojenec, temveč mora priznati prvorojenca, sina neljubljene, in mu dati dvojni delež od vsega, kar se najde pri njem. Kajti ta je prvenec njegove moči, njemu gre pravica prvorojenstva.
Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.
Če kdo naredi greh, ki zasluži smrtno kazen, in ga usmrtijo ter ga obesiš na drevo,
naj njegovo truplo ne ostane na drevesu čez noč, ampak ga vsekakor pokoplji še isti dan! Kajti obešenec je preklet od Boga; ne skruni svoje zemlje, ki ti jo GOSPOD, tvoj Bog, daje v dediščino!


(2. Mojzes tud 32, 27)
Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: »Vstani, naredi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.«
Aron jim je rekel: »Izderite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov in hčera in mi jih prinesite!« In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu.
Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil ulito tele. Tedaj so ljudje rekli: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!«
Ko je Aron to videl, je pred teletom postavil oltar; nato je razglasil: »Jutri bo praznik za GOSPODA!« Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve; potem so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali.
Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo.
Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹«
In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo.
Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!«
Mojzes pa je blažil obličje GOSPODA, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, GOSPOD, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu!
Spomni se svojih služabnikov Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim govoril: ›Namnožil bom vaše potomstvo, da jih bo, kolikor je zvezd na nebu, in vso to deželo, ki sem jo obljubil, bom dal vašim potomcem, da jo prejmejo v večno posest.‹« Tedaj je bilo GOSPODU žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.
Mojzes se je obrnil in šel z gore s ploščama pričevanja v roki; plošči sta bili popisani na obeh straneh; na eni in na drugi strani sta bili popisani. Bili sta Božje delo in pisava je bila Božja pisava, vrezana vanju. Ko je Józue slišal, kako ljudstvo dela hrup, ko vpije, je rekel Mojzesu: »V taboru je bojni hrup.« Ta pa je rekel:
»To ni hrup ukajočih ob zmagi,
ne hrup vpijočih ob porazu,
hrup prepevajočih slišim.«
Ko se je približal taboru in zagledal tele in kólo, se je v Mojzesu vnela jeza: vrgel je plošči iz rok in ju razbil pod goro. Zgrabil je tele, ki so ga naredili, in ga sežgal v ognju. Potem ga je zmlel v prah, ga stresel v vodo in to dal piti Izraelovim sinovom.
Mojzes je rekel Aronu: »Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si spravil nadenj tako velik greh?«
Aron je rekel: »Naj se ne vnema jeza mojega gospoda; saj sam poznaš ljudstvo, da je hudobno. Rekli so mi namreč: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ Tedaj sem jim rekel: ›Kdor ima zlato, naj si ga izdere.‹ Pa so mi ga dali; vrgel sem ga v ogenj in izšlo je to tele.«
Mojzes je videl, da je ljudstvo razbrzdano; kajti Aron ga je razbrzdal, da je bilo v zasmeh njegovih nasprotnikov. In Mojzes se je postavil k vratom v tabor in rekel: »Kdor je za GOSPODA, k meni!« Vsi Levijevi sinovi so se zbrali pri njem.
Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. Mojzes je rekel: »Danes se posvetite GOSPODU, vsak za ceno svojega sina ali brata; naj vam danes podeli blagoslov!«
Drugi dan je Mojzes rekel ljudstvu: »Zagrešili ste velik greh, a zdaj pojdem gor h GOSPODU; morda dosežem spravo za vaš greh.« Vrnil se je h GOSPODU in rekel: »Oh, to ljudstvo je zagrešilo velik greh: naredili so si bogove iz zlata. Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh!

Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!«

Tedaj je GOSPOD rekel
Mojzesu: »Kdor je grešil zoper mene, ga bom izbrisal iz svoje knjige.
Pojdi zdaj, vôdi ljudstvo tja, kamor sem ti rekel! Glej, moj angel pojde pred teboj; a na dan svojega obiskanja jih bom kaznoval za njihov greh.«
In GOSPOD je udaril ljudstvo zato, ker je naredilo tele, ki ga je izdelal Aron.


(5. Mojzes tud 13,1)
Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!
Če v tvoji sredi vstane prerok ali sanjavec sanj in ti napove znamenje ali čudež in se znamenje ali čudež, o katerem je govoril, zgodi, pa reče:
»Pojdimo za drugimi bogovi, ki jih ne poznaš, in jim služimo!« ne poslušaj besed tega preroka ali tega sanjavca sanj!
Kajti GOSPOD, vaš Bog, vas preizkuša, da bi spoznal, ali ljubite GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo. Za GOSPODOM, svojim Bogom, hôdite in njega se bojte; njegove zapovedi izpolnjujte, njegov glas poslušajte, njemu služite in njega se držite!
Tisti prerok ali tisti sanjavec sanj pa mora umreti, ker je nagovarjal k odpadu od GOSPODA, vašega Boga, ki vas je izpeljal iz egiptovske dežele in te odkupil iz hiše sužnosti. Hotel te je odvrniti s poti, po kateri ti je GOSPOD, tvoj Bog, zapovedal hoditi; tako boš iztrebil zlo iz svoje srede.
Če te tvoj brat, sin tvoje matere, ali tvoj sin ali hči ali žena tvojega naročja, ali prijatelj, ki je kakor tvoja duša, na skrivaj zapeljuje in pravi:
»Pojdimo in služimo drugim bogovom,« ki jih niste poznali ne ti ne tvoji očetje, izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas, najsi bodo blizu ali daleč od tebe, od enega do drugega konca zemlje, ne vdajaj se mu in ne poslušaj ga!
Naj se ne smili tvojemu očesu, ne prizanašaj mu in ne skrivaj ga, temveč ga neizprosno ubij! Tvoja roka naj se ob usmrtitvi prva vzdigne proti njemu, potem pa roke vsega ljudstva. Pobij ga s kamenjem, da bo umrl, ker te je skušal odvrniti od GOSPODA, tvojega Boga, ki te je izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti.
Ves Izrael naj to sliši in se boji, da nihče v tvoji sredi ne bo več storil kakšne tako hudobne stvari.
Če v katerem svojih mest, ki ti jih da GOSPOD, tvoj Bog, da boš tam prebival, slišiš govoriti, da so iz tvoje srede odšli možje, ničvredneži, in zapeljali prebivalce svojega mesta z besedami: »Pojdimo in služimo drugim bogovom,« ki jih niste poznali, tedaj dobro preišči, poizvedi in povprašaj! In glej, stvar je zanesljivo resnična: ta gnusoba se je zgodila v tvoji sredi; tedaj neizprosno udari prebivalce tega mesta z ostrino meča, z zakletvijo pokončaj mesto in vse, kar je v njem, tudi živino udari z ostrino meča!
Ves njegov plen znôsi na sredo trga in do kraja sežgi z ognjem mesto in ves plen za GOSPODA, svojega Boga; za vedno naj ostane groblja, naj se več ne pozida.
Od reči, ki sodijo pod zakletev, naj se nič ne prime tvojih rok, da GOSPOD odneha od žara svoje jeze in ti izkaže usmiljenje, se te usmili in te namnoži, kakor je prisegel tvojim očetom, ker boš poslušal glas GOSPODA, svojega Boga, in izpolnjeval vse njegove zapovedi, ki ti jih danes dajem, in delal, kar je prav v očeh GOSPODA, tvojega Boga.

Iščeš ljubezen in prejmeš ljubezen.

Iščeš zlo in prejmeš zlo.

Kar iščeš to najdeš, z pokvarjenim zlim srce tud predrugačiš pomen ljubi bližnjega kakor samega sebe.

Vsak se lahko sam prepriča kaj tiktaka v njegovem srcu!
Celota da celoto.
Stara in nova zaveza sta skladni, se ujemata v pomenu kaj je ljubezen.

Ljubezen da ljubezen.

Lep pozdrav

pot srca in samo ta pot je prava....

ne rabaš citirat biblije ne korana,

živi in pusti živeti-vsak ima svojo pot in ta je za nega 100% prava...

janez kranjski...tudi Gabi?

Čao