Estetika potrošnje v socializmu
- Kaj: Razstava
- Kdaj: petek, 15.12.2017 do petek, 23.2.2018
- Kje: Balassijev inštitut, Ljubljana, Vila Urbana, Barvarska steza 8
- Prireditelj: Muzej za arhitekturo in oblikovanje
- Vstopnina: Brez vstopnine
Izbor madžarskih in slovenskih tržnih in filmskih plakatov iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.
V obdobju socializma si je tako v Jugoslaviji (predvsem v Sloveniji) kot tudi na Madžarskem tržni plakat večjo prisotnost na ulici – mestu svojega komuniciranja – izboril šele v šestdesetih letih, k čemur so pripomogle določene ekonomsko-politične spremembe.
V šestdesetih letih je Madžarski skozi tihe reforme t. i. novega gospodarskega mehanizma uspelo vzpostaviti različico komunizma z elementi tržne ekonomije, med drugim s ciljem višanja življenjskega standarda in zagotovitve blaginje za vse. Gospodarske spremembe so zagnale blago različico tržnega gospodarstva, kar je vplivalo tudi na povečano število plakatov. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je bilo v tem obdobju polje plakata svojevrsten medij svobode, saj se iz določenih razlogov madžarska kulturna politika s tem področjem ni posebej ukvarjala. Prepovedovali so namreč umetniška dela s kakršnim koli vplivom zahodnih umetniških praks (poparta, psihedelične umetnosti, itn.). Plakat na ulici je bil tako edina zvrst likovne umetnosti z zahodnim pridihom.
Na Madžarskem je bilo oglaševanje centralizirano, saj je bilo vodeno iz državnega podjetja Magyar Hirdető oz. MAHIR. Podjetja, ki so želela oglaševati, so morala na MAHIR oddati zahtevo, ta pa je nato objavil razpis, na katerega so svoje predloge poslali umetniki. Plakatne osnutke je pregledala in ocenila MAHIR-jeva komisija, v kateri so bili uveljavljeni grafiki in le en član partije. Izstopajoča imena madžarskih oblikovalcev plakatov iz tega obdobja so: István Bakos, Árpád Darvas, György Kemény, György Kolozsváry, Gyula Konkoly, Vilmos Kovács in mnogi drugi. Njihove plakate odlikujejo živahne in kontrastne barvne ploskve, igriva, humorna, izvirna risba, stilizirane, prijazno groteskne podobe in dekorativne, dostikrat prostoročno izrisane črke.
Istočasno smo bili v jugoslovanskem (natančneje, slovenskem) prostoru priča nekoliko drugačnim razmeram, ki jih je določala jugoslovanska različica samoupravnega socializma, takrat že zaznamovana z nujnostjo gospodarskih reform. V sedemdesetih letih se je Slovenija preusmerjala v predelovalno industrijo in v proizvodnjo blaga za široko porabo. Oglaševanje se je v jugoslovanskem socialističnem sistemu vzpostavljalo že od petdesetih let naprej, čeprav je pravi, pridobitniško-potrošniški zagon začelo pridobivati v sedemdesetih letih. K večjemu pomenu marketinga v podjetjih je pripomogla tudi sama politika, ki je že v času reform odgovornost za uspešnost podjetij prenesla na sama podjetja, s čimer so odprli vrata tržno naravnanemu gospodarstvu.
V Sloveniji plakatna produkcija nikoli ni bila centralizirana, podjetja ali produkcijske hiše (Viba film, Triglav film …) so plakate naročali samostojno. S 1. januarjem 1973 je v Sloveniji pričel delovati tudi prvi samostojni oblikovalsko-marketinški studio: Studio za marketing in propagando Delo oz. Studio marketing Delo ali samo SM Delo. Njegova dejavnost je bila izvajanje celostnih propagandnih akcij.
V SM Delo, za katerega so ustvarjali oblikovalci Jani Bavčer, Egon Bavčer, Zdravko Papič in mnogi drugi, so ustvarili številne uspešne oglaševalske akcije za slovenska (Fructal, Mura, Paloma …) in jugoslovanska podjetja (Zastava) ter druge državne institucije; te akcije so doživele dober odziv pri uporabnikih, saj so se z njimi identificirale številne generacije. Tržne plakate so ustvarjali tudi drugi oblikovalci (Bronislav Fajon, Oskar Kogoj, Janez Suhadolc, Judita Skalar, Peter Skalar, Harald Draušbaher, Nino Kovačević ...).
Njihove plakate odlikuje skladna raba tipografije in izčiščena fotografska kompozicijo, na kateri je dostikrat izpostavljen izbrani detajl ali z grafičnimi učinki pogosto barvno niansiran ponavljajoči se motiv. V nekaterih primerih gre za skoraj abstraktne podobe tržnih plakatov, kjer je vsebina sporočila posredovana z reduktivno podobo in z grafičnimi učinki.
V primerjavi z bogatim in kakovostnim opusom madžarskih filmskih plakatov, ki so jih tamkajšnji oblikovalci oblikovali za vse, tudi tuje filme, ki so jih predvajali v kinematografih, je produkcija slovenskih filmskih plakatov v obdobju med letoma 1965 in 1975 številčno skromnejša. V Sloveniji so oblikovalci ustvarjali predvsem plakate za slovenske filme, plakati za tuje filme pa so večinoma zgolj jezikovno prilagojeni.
V obeh državah tržni in filmski plakati med letoma 1965 in 1975 odsevajo družbeno realnost prostora (potreba po reformah, tržna naravnanost v netržnem gospodarstvu), kar je (redka) skupna značilnost slovenskih in madžarskih plakatov. Družbenopolitične razmere so vplivale na porast plakatov v javnem prostoru, zato lahko tako izbor madžarskih plakatov (nastal je na podlagi zbirke zasebnega zbiratelja) kot tudi slovenskih plakatov (iz zbirke vizualnih komunikacij Muzeja za arhitekturo in oblikovanje) opredelimo kot izstopajoč izbor iz zlate dobe madžarskih in slovenskih plakatov druge polovice 20. stoletja.
Cvetka Požar, kustosinja razstave
[
][
]
NE ZAMUDITE
