VSE ŽENSKE, KI JIH NISEM IMEL
Z monodramo Vse moje ženske, ki jih nisem imel se Milivoj M.
Roš po petih letih vrača na gledališke odre s povsem avtorskim projektom, saj je
tekst napisal in si ga sam tudi zrežiral.
Predstavo v trajanju ene ure bi lahko označili za trpko
monokomedijo, v kateri se Roš to pot prvič podaja na polja odnosov med moškim in
žensko. Pravzaprav gre v uprizoritvi predstave Vse moje... za opis odnosa
natopajočega moškega do množice žensk, ki so korakale skozi njegovo življenje. V
njem spoznavamo moškega z izrazitim iskanjem dlake v jajcu, saj pri vsaki
ženski, naj je še tako dobra "baba" najde kakšno malenkost, ki ga slej ko prej
začne motiti, čemur sledi nujen konec zveze. Tako nam Roš v bistvu razgrinja vso
"bogastvo" moške nečimrnosti.
V prvem letniku študija sem se zaljubil trikrat. Najraje od
vseh tistih treh sem imel prvo. Zares, rad sem jo imel že takoj tisti prvi
trenutek, ko sem jo zagledal, pa tudi ona mene, mi je šepetala v jutru po najini
prvi skupni noči v moji študentski sobi. Že takoj po tistem pa je več nisem
mogel imeti rad. Bog moj, rjuha tam na koncu njenih nog je bila dvignjena
nekam visoko pod strop. Odgrnil sem jo in se zagledal v noge številka
triinštirideset in pol. Žensko s takšnimi ladjami pa zares ne morem ljubiti in
je takoj po tistem več tudi nisem, zapiše nekje v začetku predstave Roš. Celotna
predstava je narejena kot izpoved od vseh zapuščenega človeka na kavču pri
psihiatru. Ne gre torej za nagovarjanje publike, temveč za odnos med igralcem in
fiktivnim "psihičem" ter množico ženskih likov, ko moški vstaja iz
kavča.
[
][
]
NE ZAMUDITE
