Nekaj se je zgodilo. Čas ni več obstajal.
Tam nekje daleč na vzhodu, kjer se večnost zliva z Indijskim oceanom in
omogoča nedelovanje. Postaneš votel bambus in izgineš, da napraviš prostor
za nevidne niti, ki zaplešejo svoj ples.
Vsak dan je nov dan. Ljudje prihajajo in odhajajo, dajejo in jemljejo.
Narava je ves čas največja zaveznica poleg digitalnosti zahodne tehnologije,
ki ujame trenutek in ga neslišno predela v novo. Staro in novo se srečata,
znanje oživi.
108 je sveto število. V vseh pogledih magično in v vseh kulturah in religijah
prepoznavno. Kvaliteta naredi prostor kvantiteti. Umetnost ni dekla potrošništva.
Postavite vprašanje in dobili boste odgovor. Števila tudi govorijo zase.
Abstrakno se pomeša s konkretnim. Planetarnost je osnova nove klasike
in materija še nikoli ni zvenela bolj doneče.
Življenje je bolj živo, če ga opazuje smrt. Barve govorijo zase, oblike
se ne da ujeti. Hvala vsem modelom, hvala praznini in polnosti, hvala.
Zahod z najnovejšo tehnologijo in znanjem oplemeniti vzhod. Užitek je
v tišini zaslišati plosk ene roke. In vzplameneti v pozabi.
Zen je smer, je pot, je svoboda v nesvobodi.
MIRANDA RUMINA
Slika v visoki ločljivosti (za
tiskane medije)
Ko je delo končano, ga pozabimo.
Zato je večno.
Meditacije Khung Fu
Za najnovejša dela Mirande Rumine bi lahko rekli, da
spominjajo na vzhodnjaške umetniške oblike, ki za obsežne vsebinske pripovedi,
ali še bolje, za globoke resnice, ne potrebujejo velikih gest in mnogo
besed. Celo nasprotno, svet neskončnih oblik in barv zmorejo poenostaviti
na izrek, ki skriva premišljeno sporočilo, ali v pesem osupljivo subtilnega
občutja, vendar s skrajno izbranimi izraznimi sredstvi. Naj je to budistični
koan, japonski haiku ali Khung Fu meditacija - našemu prostoru, vajenemu
pripovednosti in širokopoteznosti, ta prefinjena estetika nikoli ni bila
posebej blizu. Šele v zadnjem obdobju, zahvaljujoč minimalizmu, novim
umetniškim praksam, zlasti pa uveljavljanju vzhodnjaške filozofije, opažamo
tudi pri nas artefakte, ki zahtevajo drugačno pozornost, ki ne želijo
biti zgolj v okras in nimajo težnje po večnosti v materialnem smislu.
Slika v visoki ločljivosti
(za tiskane medije)
Miranda Rumina je že od vsega začetka združevala različne
ustvarjalne postopke in umetniške izkušnje, saj je v materialih iskala
predvsem najustreznejši način, da izrazi svoje nemirno notranje žitje.
A ne glede na to, česa se je v danem trenutku lotila, vedno je bila vsebina
oziroma sporočilo tisto, ki je določalo njegovo materialno podobo. Kakor
da ji je pri zadnjih delih dokončno postalo jasno, da z vedno več slikami,
objekti in celo fotografijami polni prostor, ki v preobilju vizualnih
dražljajev že zdavnaj ne zmore več tiste pozornosti, ki jo umetnina tako
zelo potrebuje za svoj stik s človekom. Uporabila je možnosti najsodobnejše
tehnologije in celoten ciklus, ki je nastajal na Tajskem, ustvarila v
virtualnem prostoru, in sicer s pomočjo fotoaparata, računalnika in interneta.
Vse svoje predhodne izkušnje z materiali, med katerimi so tudi zelo tradicionalni,
je prenesla v svet čipov, realne pokrajine v pesniške prispodobe, nekdaj
v oblike in barve skrita sporočila pa v duhovite, na koane spominjajoče
zapise, katerih izvor je često našla v ikonografiji popartistične kulture.
Miranda je bila v umetnosti vedno družbeno angažirana, včasih provokativna,
drugič zazrta v duhovne sfere posameznikovega bivanja, v najnovejših podobah,
ki so nekakšne modificirane kolažne fotografije, pa se razkriva predvsem
kot izjemno domiselna ustvarjalka, ki zna celo na temne plati življenja
opozarjati tudi s sproščeno humornostjo. In morda je prav v teh, po formatu
neambicioznih delih, uspela smiselno povezati svoja stremljenja k duhovnemu
in konstruktivni pogled na stvarnost tako, kakršna preprosto je. Pri tem
pa zmore ujeti ne le gledalčev pogled, marveč tudi njegovo misel in občutek,
ter ga, ne da bi se tega zavedal, zvabiti v še zmeraj pravljične prostore
naše navidez dolgočasne stvarnosti.
JUDITA KRIVEC DRAGAN
|
NE ZAMUDITE
