Pogovori, Kockamodrosti.si
Vabimo vas na pogovore v živo, ki bodo vsak ponedeljek od 17.30 do 19.30. Teme pogovorov so vzete iz vsakdanjega življenja, povabimo tudi goste, ne manjka humorja. Gre za družabno srečanje, katerega bistvo je živ stik med ljudmi, ko neznanci lahko postanejo znanci in prijatelji.
Pogovori potekajo v okviru projekta Kocka modrosti. Več informacij je na www.kockamodrosti.si v rubriki Pogovori v živo in tudi v članku na DELO.si "Ljudem manjka domačnosti in otroškega duha".
Uvodno izhodišče za pogovore temelji na izbranem - vsakič drugem - utrinku, odlomku ali zgodbi. V drugem delu dogodek sledi izbranemu metu kocke modrosti.
V nadaljevanju je nekaj primerov uvodnih izhodišče s pogovorov v preteklih tednih.
Izhodišče za pogovore 13.6.2016
V mislih imam gospo Živčec, ki je umrla pred nekaj meseci. Prav osupljivo je, kako je njena družina od tedaj vedra. Upadel pogled je izginil z obraza njenega moža, spet se smeje. Mlajši deček, ki sem ga vedno imel za zagrenjeno, sitno malo bitje, se je izkazal za čisto človeškega. Starejši, ki je bil komaj kdaj doma, razen ko je bil v postelji, je zdaj skoraj zmeraj tam in je pričel preurejati vrt. Deklica, ki naj bi bila "krhka" (čeprav nisem nikoli izvedel, kakšne težave naj bi imela), zdaj obiskuje ure jahanja, kar nekoč ni prišlo v poštev, pleše vso noč in igra tenis po mili volji. Celo pes, ki ni nikoli smel ven brez povodca, je zdaj dobro znani član Kandelabrske druščine na njihovi ulici.
Gospa Živčec je pogosto govorila, da živi za svojo družino. In to ni bilo neresnično. Vsi v soseščini so to vedeli. "Živi za družino," so govorili, "kakšna žena in mati!" Vse je oprala sama, res je, da je to opravila slabo in da bi si lahko privoščili pranje perila v pralnici; pogosto so jo tudi prosili, naj tega ne počne. A je počela prav to. Vedno je bilo na mizi toplo kosilo za tiste, ki so bili doma, in vedno topel obrok zvečer (celo sredi poletja). Ugovarjali so skoraj s solzami v očeh (in po resnici), da imajo radi hladne obroke. Nič se ni spremenilo. Živela je za družino. Vedno je bila pokonci, da ti je "izrekla dobrodošlico", če si ponoči ostal dolgo zunaj - dve ali tri zjutraj, ni bilo pomembno, vedno si našel slaboten, bled obraz, ki te je pričakoval, kot nema obtožba. Kar je seveda pomenilo, če si imel količkaj spodobnosti, da prav pogosto nisi mogel iti ven. Vedno je tudi izdelovala stvari; po lastni oceni (sam o tem ne morem soditi) je bila odlična ljubiteljska šivilja in izjemna pletilja. In seveda si moral, če nisi bil brezsrčna surovina, te stvari tudi nositi. (Vikar mi pravi, da od njene smrti prispevki te družine za "dobrodelni sejem ročnih del" presegajo prispevke vseh drugih faranov skupaj.) In potem je tukaj še njena skrb za njihovo zdravje! Celotno breme hčerkine "krhkosti" je nosila sama. Zdravnik - stari prijatelj, nikdar v okviru zdravstvenega zavarovanja - ni smel nikoli govoriti s pacientko. Po kar najkrajšem pregledu ga je mati odvedla v drugo sobo. Deklica ni smela imeti skrbi, nobene odgovornosti za lastno zdravje. Le ljubečo skrb, božanje, posebno hrano, obupna krepčilna vina in zajtrk v postelji. Kajti gospa Živčec je, kot je pogosto dejala, "garala kot črna živina" za družino. Niso je mogli ustaviti. Prav tako pa niso mogli, saj so bili spodobni ljudje, samo sedeti in jo opazovati pri delu. Morali so pomagati. Res, ves čas so morali pomagati. Se pravi: zanjo so počeli reči, da bi ji pomagali zanje početi reči, ki jih sploh niso hoteli. Kar pa zadeva ljubega psa, je bil zanjo, tako je govorila, "ravno takšen kot eden od otrok". Pravzaprav je bil enemu od njih podoben toliko, kot ji ga je uspelo narediti. A ker pes ni imel pomislekov, se mu je godilo precej bolje kot družini, in čeprav ga je pregledoval veterinar, je bil na dieti in pod budnim nadzorom, je kljub temu včasih našel način, da je prišel do smetnjaka ali sosedovega psa.
Vikar pravi, da je gospa Živčec zdaj našla svoj mir. Upajmo, da res. Zagotovo je zdaj našla svoj mir njena družina.
C.S. Lewis: Štiri ljubezni
Izhodišče za pogovore 6.6.2016
Zgodilo se je v New Yorku v Ameriki. Med velikimi nebotičniki se je na vogalu neke ulice znašel osemletni deček. Bilo je jasno jutro in prav na to mesto je takrat posijalo sonce. Deček je imel v roki ogledalce in je sončne žarke preusmerjal nekam visoko v stolpnico. Pristopil je starejši gospod in kar strogo prijel fanta, rekoč:"Kaj pa počneš tukaj, ali nekomu nagajaš?" Deček se je ustrašil, vendar je vseeno povedal:"Vidite tisto okno v 5. nadstropju? V tisto sobo nikoli ne posveti sonce. Moj bratec pa je že dolgo priklenjen na posteljo. Zato mu takole pošljem vsaj kakšen sončni žarek.
Izhodišče za pogovore, 30.5.2016
Oče in sin sta z oslom potovala skozi vasi. Najprej je na oslu jahal sin, oče pa je hodil poleg. Vaščani so godrnjali, ko so ju gledali, češ zakaj sin sedi na oslu, oče pa zraven hodi. Zakaj ga oče tako razvaja?
Ustrašila sta se kritike in ko sta šla čez drugo vas, je jahal osla oče. Vaščani so rekli, kakšen je to oče, da sina takole utruja, on pa lepo sam jaha osla.
V naslednji vasi sta jahala na oslu oba, oče in sin – tokrat so vaščani rekli, kako ubog je osel, kako težko breme mora nosit, kako mučita žival.
Poslušala sta ljudi in naslednjo vas sta razsedlala oba ter hodila poleg osla. Tokrat so ljudje rekli, kako sta ta dva neumna, da hodita peš, ko pa je osel vendar žival, na kateri bi lahko jahala.
Na koncu sta osla zvezala, obesila na daljši kol in ga nesla na ramenih, ljudje so se jima ob tem le še bolj posmehovali. Ko sta prišla do nekega mosta, se je osel izvil, brcnil nosača, padel z mosta v vodo ter utonil.
Modri starec, ki je vse to spremljal, je rekel, da nas zgodba uči naslednje: Če poskušaš ugajati vsem, ne boš ugodil nikomur!
Izhodišče za pogovore, 23.5.2016
(Nekaj odstavkov iz romana Jack London: Martin Eden)
Ljubezen
Ozrl se je okoli mize. Njemu nasproti sta sedela Artur in njegov brat Norman. Njena brata sta, se je spomnil, in toplo mu je zavalovalo v srcu, ko ju je gledal. Kako se imajo radi vsi udje te družine! Blisnila mu je v misel podoba njene matere, poljuba v pozdrav in kako gresta mati in hči proti njemu pretaknjenih rok. V svetu, iz katerega je on, se ljubezen med starši in otroki ni tako razkazavala. To sožitje mu je bilo razodetje vrhuncev življenja, ki jih dosežeš le v zgornjem svetu. Bilo je najimenitnejše od vsega, kar je doslej bežno opazil iz tega sveta. Tako lepo se mu je zdelo, da ga je globoko prevzelo in se mu je srce topilo od same dobrohotne nežnosti. Vse svoje žive dni je hrepenel po ljubezni. Njegova narava je zahtevala ljubezni. Vse njegovo bitje jo je zahtevalo, jo organsko potrebovalo. In vendar je živel brez nje, se utrdil v tem življenju. Sam ni bil vedel, da potrebuje ljubezni. In tudi zdaj se tega ni zavedal. Le pred seboj je videl to ljubezen v dejanju, trepetal ob tem prizoru, pa imenitno se mu je zdelo, vzvišeno in sijajno.
Ruta
"Ruta!" Nikoli si ni mislil, da bi preprost glas mogel biti tako lep. Naslajal mu je ušesa in toliko ga je ponavljal, da se je omamil z njim. "Ruta!" Talisman je, čarobna beseda, s katero je mogoče uročiti. Vsakikrat, ko je zašepetal to ime, je zableščal pred njim njen obraz, zalil umazano steno pred njim z zlatim žarom. Ta žar pa ni oblil le steno. V neskončnost se je razlil in skozi njegove zlate globočine je njegova duša iskala njeno dušo. Vse, kar je bilo v njem najboljšega, je vrelo iz njega, valovilo bleščeče. Že sama misel nanjo ga je plemenitila in očiščevala, ga delala boljšega, budila v njem stremljenje, biti še boljši. To mu je bilo novo. Nikoli ni poznal žensk, ki bi ga delale boljšega. Ravno nasprotno so zmerom učinkovale nanj, dramile v njem surovino. Ni se zavedal, da je marsikatera med njimi storila vse, kar je zmogla dobrega, čeprav je to dobro še vedno bilo slabo. Ker se doslej nikoli ni bil samega sebe svest, tudi ni vedel, da je v njem nekaj, kar vžiga ljubezen v ženskah, in to nekaj je bilo vzrok, da so segale po njegovi mladosti. Često so mu bile v nadlego, a glave si z njimi ni nikoli ubijal; in še v sanjah bi mu nikoli ne prišlo na misel, da so ženske na svetu, ki so zaradi njega bile boljše. Zmeraj je živel božansko nebrižen, vse do sedaj; zdaj pa se mu je zazdelo, da so vedno iztezale za njim umazane roke in ga grabile z njimi. Ta občutek ni bil pravičen ne njim ne njemu samemu. A ker se je šele prvič v življenju ovedel samega sebe, ni bil zmožen presoditi pravično, pa je gorel od sramu, ko je strmel v privid svoje sramote.
Češnje
In potem se je nekega dne premostilo brezno med njima, nepričakovano, samo za trenutek; pozneje je brezno sicer še ostalo, vendar se je čedalje bolj ožilo. Češnje sta zobala - debele, sočne, črne češnje, polne soka, ki je bil kot črno vino. Ko mu je potem brala na glas iz ,Princese', je nehote opazil madež češnjevega soka na njenih ustnicah. Za hip je bila omajana njena božanskost. Naposled je le glina - glina in drugega nič, glina, podvržena zakonu gline, kakor mu je podvržena njegova glina, kogarkoli glina. Njene ustnice so iz mesa kakor njegove in češnje so jih pobarvale, kakor so jih njemu pobarvale. In če je tako z njenimi ustnicami, potem je tako tudi z njo vso. žena je, vsa žena, na svetu taka kakor katera si bodi druga žena. Kakor strela z jasnega ga je prešinila ta misel. Bilo je razodetje, ki ga je omamilo. Bilo je, kakor bi bil videl sonce zdrkniti z neba, videl oskruniti oboževano čistost.
NE ZAMUDITE
