UJEMIMO RITEM … ZAGUGAJMO SE V RITMU 4 ELEMENTOV
Si upate predstavljati? Kako vas po podplatih žgečka jutranja rosa? Mhm, bosi tekamo po travi. Kako se vam smeji in gode ob skledici sveže sadne solate- take češnjevo breskavo slastno sladke? Mhm, danes je dan elementa vode, ki mu pripada sadje. Kako vriskate v kanjonu, od navdušenja pa vam ščemi po vsem telesu? Zakaj bi poletje preživljali na star, dolgočasen način, ko pa lahko poskusite kaj novega, poživljujočega. Take, in še boljše, vragolije lahko počnete. Si upate, brati naprej? :)
Dan „nič“.
Vozim se po ovinkasti cesti, proti Bohinju. Misli še vedno begajo, med mnogimi moraš in treba, skrbi, ki so ostale v službi, mi potuhnjeno dihajo za ovratnik. Postaja pa, glasba na radiu, vse bolj živahna in pokrajina okoli mene vse bolj živa in lepa. Čutim, kako odpadajo, skrbi, z njimi dvomi in obveznosti. Te štirje dnevi so moji, zame in samo zame. Nasmeh. Skrenem z glavne ceste, novim dogodivščinam nasproti!
Pozno popoldan je in bosa sem, že! Prišla sem prva, na planšarijo nad Bohinjem. Tako lepo je, da sploh ne najdem besed. Res, na sredi jase stoji, sama in opuščena. Zdi se mi, da sem blizu neba, da se lahko poigram z oblaki. Da sem v objemu gostega gozda in, če stegnem prstek, ga pomočim v temno sveže Bohinjsko jezero pod menoj! S takimi mislimi se poigravam, medtem ko se gugam v viseči mreži pred hišo. Glasovi. Aha, prišli so tudi ostali!
Spoznavni večer. Zunaj ob svečkah, pred hišo, sedimo na dekah in pridno poslušamo. Ob zgodbah divje ženske poiščemo svoj element in ugotovimo svoj „čarobni dušni koktejl“ , zmes stvari, ki jih od srca radi počnemo, pa jih potiskamo ob stran. Za nekatere je to sedenje pod drevesu, branje in vrtnarjenje. Spet za druge ples, pisanje in jahanje...Iz hiše pridiši. Smeh in klepet zastaneta, pred nami je velikanska skleda hrustljave zelene solate, z kopščki oranžnega korenčka in rdečih redkvic ter sončničnih semenk. Bohinjski štrukeljci in domači sir. Joj. Brez besed. Trajalo bo še dolgo v noč...
Prvi dan. Zemlja.
Prebudim se zgodaj, prav po mačje se pretegnem in zapredem. Tako dobro nisem spala že zelo dolgo! Jutro me že kliče, stečem, po prijetno hladni jutranji rosi, ki nežno prebuja moje telo. Dan začnemo z vajami či gonga za prizemljitev, ozemljitev, za povezovanje s koreninami. Ko končamo, ujamem meglice, ki se dvigajo, in se umikajo soncu.
Pri hiši nas že čaka zajtrk. Znova, velika skleda...naribana jabolka, lešniki, malo ovsenih kosmičev, rozine, med in cimet – krepko in sladko, tako kot se za danes spodobi! Spogledamo se, nagajivo in tekmovalno, in stečemo, kot da že dolgo dolgo nismo jedli. Cmokanje. Veliko tega!
Danes gremo v hribe, cel dan pohajkovanja je pred nami, med gozdovi, višje, čez Pokljuške planote proti hribom. Na poti poslušamo gozd, odpiramo se mu in pomežiknemu kakšnemu palčku. Veste, palčki so elementi zemlje, čuvajo njene zaklade in jo varujejo! Dosežemo vrh, prepotena in utrujena sem, vendar srečna in polna energije. Na Debeli peči zaobjameš vse vrhove okoli, občutek imaš, kot, da se boš zaletel v Triglav, pred teboj. Neverjetno! Pozno popoldne namenimo spoznavanju dreves, učimo se jim prisluhniti, tako skriti v njihovi senci, naslonjeni na topla debla, odpiramo svoja srce novemu.
Ležim na trati pred hišo in grickljam travico, z napol priprtimi očmi, uživam, ko zaslišim znani krik: Večerja. Takrat vem, gre zares. Stečem! Krompir v oblicah z domačo svežo skuto in skledo solate, zelene in gomoljne zelene. Trebušček se zahvaljuje! Ah ja, zemelji pripadejo podzemni plodovi, ki nam še bolj pomagajo pri ozemjevanju! Mnjami!
Glasba, zvezdnato nebo in krog ljudi, ki so postali že prijatelji. Držimo se za roke in plešemo. Ples v krogu. Glasba nas prebuja, dvignuje razpoloženje in naša telesa si sledijo. Energija, ki jo ustvarjamo med plesom ni le energija razposajenega veselja in radosti, je tudi mir in usklajenost, ter, povezovanje, z energijo zemlje. Čutim, da sem eno, z seboj, ljudmi okoli sebe in z Zemljo. Ultima...
Dan dve. Voda.
Prebudim se še bolj sveža kot včeraj, kar izstreli me iz postelje. Tekam po travi in se pridružim skupini pri jutranjem či gongu. Začutim navihano mravljinčenje in ščemenje, vem, danes bo intenzivno, polno. Čustveno. Seveda, voda je tista, z mnogimi razpoloženji, povezana z našimi čustvi. Pomislim, vrgla se bom v potok, svežine in novega. Pa naj bo, kar že bo! (V tem trenutku sem pozabila, da sem bom, dobesedno! )
Zajtrk, svež, sočne kocke melone in lubenice, začinjene s svežo meto in slastni medeni riževi vaflji, nas spet spremeni, v momljajoče in cmokajoče osebke, nesposobne česa drugega. Prisežem, jaz kar malo zamižim od užitka!
Razigranost in pričakovanje sta na višku. V kanjon se gremo igrat, tolmunčkat! Neopreni so pripravljeni, vsa potrebna oprema že čaka in jaz, navdušenje se meša s strahom, tega še nikoli nisem počela. „Zaupanje, zaupanje“, se mi nasmehne Metka. Tudi tega bomo vežbali v kanjonu!
Stojim na skalni polici, pod menoj se iskri tolmun bistre smaragdne vode. Mali slap prši svežino. Diši po gozdu. „Si upam? „ mi odzvanja. In Metkin glas: „Daj, prepusti se, zaupaj in skoči!“ Trenutek, odrinem vse misli in kaj če-je. Skočim, zakričim od užitka in adrenalina in pristanem v kristalno hladni vodi. Led je prebit, zdaj hočem še, več. In res, spuščamo se po naravnih toboganih, skačemo s polic preko slapov, se spuščamo po vrvi, smejimo in vreščimo. Počutim se zaljubljeno v cel svet, tako veselo in razigrano. Objela bi vse ljudi in kričala na ves glas: Življenje je takoo lepo!!
Ob večerji, zelenjavno riževi ponvici, si pripovedujemo vtise in se smejimo kot mali otroci. „Ste pripravljeni?“ naš vprašajo naše punce? Seveda – spalne vreče, svetilke, vse že čaka...Ostalo je neznano, presenečenje. Spet zaupanje? Spodaj na jezeru, nas čakajo čolni, zvezani skupaj v varen krog. „ Kar pogumno, vsak ima svojega.“ In vsak je mehko postlan. Mmm. Varna in pokrita z spalno vrečo, v svojem. Nad mano toliko zvezd, kot jih še nisem videla v življenju. Obrisi mogočnih gora, skrivnostni glasovi jezera, svečke, ki poplesujejo na njegovi gladini in čas za zgodbe. Tiste globoke in iskrene. Vodne vile, romantične in senzibilne, imajo najrajši ljudi, ki so v stiku s svojimi čustvi. Ne moremo jih razočarati. To noč ne spimo. Zgodb je veliko. In srca se odpirajo...
Dan tri. Ogenj.
Mogoče sem spala kakšno uro, ne vem. In ni pomembno. Zbudimo se, temno je še. Brez besed, z voljo in močno željo, ujeti sonce, ko se prebudi v nov dan, se poženemo v hrib. Ravno prav, doma, na naši jasi, začnemo pozdrav soncu, ki se nam hvaležno odzove. Popolno.
Zajtrk, sončno oranžen in ognjen – sadna mavrica, nektarine, breskve, marelice, češnje in kaki. Med, sezam in sončnična semena. Zahvalim se dnevu, zemlji in sama sebi. Rada se imam!
Popoldne, joj, kar prelepo :) K konjem odidemo, druženje z njimi je prav posebna izkušnja. Sprehajamo se med njimi na paši in se učimo počasi približati se jim. Vse bolj se spoznavamo, skozi dotik, božanje in crkljanje. Jahamo, brez sedla. In Metka nam pokaže meditacijo na konju, nauči nas kako čutiti svoje telo v stiku s konji.
Popoldan sedimo na trati, popoldan se preveša v večer. Smejimo se in igramo, prav res. Ustvarjamo- vsak svoj nakit moči!
Po večerji, spet vroči, rdeče slastni paradižnikovi solati z zvrhano mero čebule in koruznimi svaljki, zakurimo ogenj. Čas je, da naše skrivne strasti oživijo. Da naša divja narava pride na plano. Nič več nočem skrivati, samo plesati hočem. Odvreči vse nepotrebno, razgaliti, divjati. Plešemo ob ognju...
Dan štiri. Zrak.
Naš zadnji dan. Zadihaj ga na polno, si mislim. Kako prikladno, ravno zračni dan je to. Že jutranje či gong vaje, so namenjene dihanju, predihavanju. Odločimo se, danes ostanemo lahkotni, telesu bomo dali krila, naj poleti – jedli bomo samo presno. Sveže sadje, in pili veliko vode.
Odpravimo se, na skalno polico. Plezali bomo. S prsti iščem oprijem, na prijetno topli steni. Mišice mi trepetajo, od napora, misli pa so popolnoma skoncentrirane, na vsak gib, na steno. Zadnji prestop, ko iz sebe stisnem še tiste zadnje kaplje moči, mi uspe. Potem se gremo igrat...Zrak je element kreativnega izražanja, poezije, pisanja...Začnemo, pustimo, da nam veter pripiha najbolj nore ideje, pišemo, ustvarjamo. Na koncu, v zahvalo vetru, zraku, ustvarjalnosti – preberemo svoje mojstrovine, naglas. Podarimo jih tistemu, ki jih je podaril nam. Hvala!
Srečna sem.
Ko se smejim na glas.
In mi na nosu pristane pikapolonica.
Potem se poslovimo, si obljubimo, da se kmalu spet najdemo. Pot nazaj domov? Smejim se in ustavljam.Kaj morem – marjetice na travniku so bile preveč vabeče, da bi šla kar mimo. Ustavila sem se in poduhala. Ter si obljubila- da nikoli več ne bom hitela. Življenje je preveč lepo!
Točno to bomo počeli, predvsem pa bomo noro divje veseli vsak dan in se zabavali. V naravi! Bosi :) Plan je prebuditi razigranega otroka v sebi, se nadihati svežega zraka in zaživeti s polnimi pljuči. Si upate? :)
Kje in kako: Na Pokljuki – na planšariji. Spali bomo na seniku! Poskrbljeno bo za vso organizacijo ter hrano.Seveda za delavnice in aktivnosti!
Kdaj? od 10-14 septembra!
Špela Kaplja – kapljaspela@gmail.com
NE ZAMUDITE
