Vsi se vedno bolj zavedamo pomena zdrave, pestre in uravnotežene prehrane. Nihče si ne želi izbirčnega otroka, vendar je večina otrok vseeno izbirčnih. Kdaj govorimo o izbirčnosti, kako jo preprečimo že, ko začnemo uvajati hrano, in kako se z njo spopademo, da miza ne postane bojno bolje, nam je povedala Vera Simončič, inženirka živilstva in prehrane, kulinarično-prehranska svetovalka.

Kaj je zdrava prehrana in kakšna je najprimernejša za najmlajše?
Zdrava prehrana je pestra in raznolika. Vsebuje vsakega malo in predvsem ne vsebuje predelanih živil. Taka je tudi najprimernejša za najmlajše, pripravljena iz osnovnih živil, ki so po možnosti ekološko pridelana.

Kako naj se glede zdrave prehrane pogovorimo z dedki in babicami?

Predvsem z veliko razumevanja. Odnos do prehrane se je v zadnjih desetletjih drastično spremenil in to ne nujno na bolje. Včasih moramo najprej poslušati, da bi bili slišani. Z babicami in dedki se pogovarjamo spoštljivo, nevsiljivo jih seznanimo s smernicami prehrane, ki jo želimo za svojega otroka. Realno precenimo, koliko in kakšno prehrano ima naš otrok in ali je posredovanje sploh potrebno. Včasih se mlade mamice v dobri veri za zdravje svojega otročka odzivajo pretirano in preveč čustveno. Če seveda pogovor ne pade na plodna tla in če precenimo, da je prehrana pri babicah in dedkih popolnoma neprimerna do te mere, da njihovih napak doma ne moremo uravnati, je treba zmanjšati stike.

Ali lahko damo otroku sladkarijo za nagrado, ker je pojedel vse s krožnika? Zakaj da/ne?

Odvisno od družine do družine in njihovih vrednot, na to ni pravilnega ali napačnega odgovora. Osebno menim, da ni primerno, da otroka nagradimo z nečim. kar je slabo zanj, zato ker je naredil nekaj, kar je zanj dobro.

Kdaj govorimo o izbirčnosti?

Izbirčnost je relativen pojem, vsakemu od nas predstavlja nekaj drugega. Nekateri otroci jedo izredno malo različnih stvari, pa jih starši ne dojemajo kot izbirčne, na drugi strani pa so otroci, ki morda ne marajo le graha in fižola, pa jih starši vseeno dojemajo kot izbirčne.

Ali lahko izbirčnost preprečimo, ko začnemo uvajati hrano?

Ob uvajanju goste hrane se otrok šele spoznava s široko paleto okusov. Nekateri so mu bolj všeč kot drugi. Starši predvsem ne smemo prehitro obupati. Otroku ponujamo določeno hrano vedno znova in prej tuj okus mu bo počasi postal domač. Vmes lahko naredimo kakšnih 14 dni premora in potem spet poskusimo. Nikoli ne obupajmo. Največja napaka, ki jo storimo starši, je, da otroku po nekaj zavrnitvah nehamo ponujati določeno hrano, češ, saj je tako ali tako ne mara. Vztrajajmo, da jo ima vsaj na krožniku, in vsake toliko vztrajajmo, da jo tudi poizkusi. Počasi se bo navadil nanjo.

Kako se spopasti z izbirčnostjo, da miza ne postane bojno bolje?

Predvsem z veliko potrpljenja in dobre volje. Hrana oz. njeno zavračanje je odlično orožje v otrokovih rokah, krasno sredstvo za zbujanje pozornosti, za manipuliranje s starši. Ne pustimo mu, da postane to orožje družinskega uničenja. Z otrokom se ne prepiramo, ga ne zafrkavamo, v bistvu se čim manj ukvarjajmo z njegovo izbirčnostjo. Ne opazujmo ga nenehno in ne komentirajmo, kaj in koliko je pojedel. Pretirana izbirčnost po navadi ni stvar okusa, temveč se skozi njo izražajo druge stiske, ki jih otrok morda doživlja.

Kaj lahko naredimo, ko otrok začne zavračati določeno hrano po nekajtedenskem obiskovanju vrtca? (Prej je npr. jedel solato, a ker je v vrtcu ni treba pojesti, je noče tudi doma, prav tako naenkrat ne je več skorje kruha, neolupljenega jabolka, ne pije več vode, temveč hoče čaj ali sok …)

Otroku je treba jasno pokazati, da doma veljajo drugačna pravila. Predvsem se ne jezimo, temveč prijazno in odločno vztrajajmo. Mi smo starši, mi vemo, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Naj nas ne bo strah otroku kakšne stvari odreči, mu kaj prepovedati ali kaj od njega zahtevati. To spada k starševstvu. Pokažimo pa tudi malce razumevanja. Z mirnim glasom otroku recimo: ''Vem, da bi raje pil sok, toda pri nas doma pijemo vodo.'' Otroku še pojasnite, zakaj, in potem zaključite debato. Seveda pa moramo potem ta pravila spoštovati in se jih držati tudi sami. Če nočemo, da otrok pije sok, potem je daleč najlažje, da ga nimamo doma. Kar na splošno velja za vso hrano, za katero nočemo, da jo otrok uživa.

Besedilo: Petra Arula