Sezidala sem hišo.
Z besedami, brez kamna grajeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala poti ,
se preseljevala v podaljšek hodnika
iz sedanjosti v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.

Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas je bil kakor šumeče vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.

Sonce je povesilo pogled.
Ko me je poljubilo, sem odprla oči.
Slišala sem notranji glas.
Konji v boksih so rezgetali.
Ladje v dokih so trobile.
Videla sem človeka, ujetega v mrežo,
v trušč in brnenje tovarniških strojev.
Povabila sem ga v hišo besed.
Neumrljiva, nerazložljiva in brez imena je.

Iskala sem zloge za prave besede.
Vedno bliže izvirov so bile,
skrite v luči mesečine.
Videla sem jih v breznu neba.
Govorile so skozme in polnile sobane.
Kot sončna trta zorijo v vino.
Jaz plavam kot senca iz ene sobane v drugo.
Vžiga me luč. Iz nje zorim in dozorevam.
S sposojenim obrazom tega sveta.
Ohranite poti, da bodo besede stopale nanje.

www.tatjana-malec.si