Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Bela svetloba, prežene temo, ptiček jo išče.
Pa je ne najde. Z zamrznjenim kljunčkom ne more zapeti.
On pa tega ne more dojeti.

Nič žvrgolenja, ko jo zagleda, ga maček razje.
Ona bi dvignila glavo k njemu, a ga poje.
Ona se skrivoma v kot zavleče. Sama umre.
O ti tema, si boljša bila, kot belina novozapadlega snega.

Vanja