Znanje in vera sta pregovorno skregana med seboj. Znanje je nekaj logičnega, razumu doumljivega, vera pa je nasprotje tega in pomeni, da sprejemamo nekaj česar ne razumemo in kar morda sploh ni videti smiselno. "Eden velikih cerkvenih očetov, Tertulijan, je dejal: Verujem, ker je nesmiselno."

In prav zato, ker v življenju ne vidimo več smisla, ali pa si ne zmoremo več razložiti tega, kar se nam dogaja in ne vidimo razumnega izhoda iz zapletene situacije, začnemo verovati. V nas se prebudi slutnja, da življenje morda vodijo skrite notranje zakonitosti, ki jih ne poznamo.

Čutimo, da se smisel življenja skriva globlje in ne zgolj v tem, kar nam ponujata družba in svet. Na osnovi te slutnje in občutka, začnemo verovati v obstoj neke višje sile, inteligence, modrosti, ki ji z eno besede rečemo bog. Bog, ki predstavlja vse onstransko, česar ni mogoče neposredno spoznati in razložiti. Pogosto se vera porodi šele v nemoči razuma.

Da sploh stopimo na duhovno pot, potrebujemo vsaj malo vere. Vera ni stvar razuma, ampak je občutek v srcu, ki nam pove, kaj je prav, kaj je dobro in kaj je resnično. In ko hodimo po duhovni poti, moramo ves čas ohranjati budnost, da nam razum vere ne potepta in je ne spremeni v prepričanje, ter jo tako 'ubije'. Vera je namreč nekaj 'živega', čutečega, intuitivnega v nas; nekaj kar nas dela radovedne, iščoče in odprte za življenje. Je nekaj kar ima v sebi pogum, da premaga strahove, ki jih goji razum. Razum pa te odprtosti ne mara, hoče gotovost, jasne cilje, vizijo - to mu daje občutek varnosti. Ne želi, da stvari ostajajo nelogične in nedorečene. Razum je nagnjen k temu, da stvari zapre in zaključi. Rad ima predale, kamor pospravlja izkušnje, ljudi, informacije. Rad ima red, česar mu sicer ne moremo šteti v slabo. A življenje se spreminja, vsaka izkušnja ima svoj pomen, vsak človek, je zgodba zase in vsaka informacija ima pravi smisel in pomen le v živem kontekstu sedanjega trenutka. Če živimo samo v razumu, živimo v starih arhivih. Življenje je pusto in prazno. Vera pa nas odpre. V globinah svojega čutečega srca vemo, da nas življenje podpira. Čutimo, da je življenje mnogo več, kot lahko v tem trenutku dojamemo in izkusimo. In prav ta čut za več, nas dela radovedne, da se življenju odpremo in ga raziskujemo, brez strahu, da bomo karkoli izgubili. Vera prinese v naše življenje širši kontekst. Ni vse odvisno samo od nas. To nas pomiri. In mir v srcu čuti tudi razum. In tudi razum se zlagoma pomiri. Miren razum, začenja videti globlje in širše, ne bori se več le z lastnimi valovi (mislimi) na površini, ampak se je sposoben spustiti globlje, bližje k srcu. In srce začne učiti razum, kaj pomeni resnično ljubiti, kaj pomeni živeti. Učiti ga začne intuicije - tiste spoznavne sposobnosti, ki je položena v njegove gene. Razum je ogenj, ki je bil ukraden bogovom in tako je njegovo pravo poreklo - božansko. Nevednost je le urok, ki nas drži na površju življenja in v strahu zanj. Ko se ta urok s pomočjo vere počasi razblinja, začnemo živeti bolj radostno in polno.

Pri razklepanju uroka neznanja in odstiranju notranje resnice pa nam lahko pomagajo tudi duhovni nauki. Le ti nam prinašajo informacije o skritih razsežnostih univerzuma. Duhovno učenje je včasih jasno in razumljivo, včasih pa presega našo izkušnjo in sposobnost umevanja. In takrat je spet priložnost za vero, za to, da ostajamo odprti, da tistega, česar ne razumemo, ne zavrnemo takoj, temveč damo na stran, kot hipotezo in prepustimo življenju, da jo potrdi ali ovrže. Duhovni nauku sami po sebi niso resnica, ampak nam kažejo pot do resnice. Lahko so zemljevid, ki nam daje orientacijo, da ne zaidemo. Nikakor pa niso recepti in pravila, ki bi veljali za vsakogar in za vse čase. Tudi na duhovne nauke moramo gledati z modrostjo srca, ter jih uporabiti v skladu s svojim trenutnim stanjem in stopnjo duhovnega razvoja. Duhovni nauki nam šele sčasoma, ko se poglabljamo vanje, začnejo odstirati svojo resnično globino in pomen. Če pa jih jemljemo, zgolj kot znanje, potem iz njih hitro nastane zlata kletka, ki ujame vase duha. Postavi nas v utrdbo lastnih prepričanj, da vemo, kaj je duhovno in kaj ne. Taka prepričanja imajo lahko svoje poreklo v veri srca, ki pa je v razumu sčasoma okostenela, ter postala birič nam samim in tudi tistim, ki jih prepričujemo v svoj prav. Rešitev je v tem, da z razumom negujemo vero v srcu, in srce bo v zameno vodilo naš razum, skozi temne meandre življenje na cvetoče travnike lepote in harmonije.

Barbara Škarja

Vir: http://duhovna-univerza.org