|  Od kod prišlo si čustvo,
da utrujeno srce razvnema?
Zakaj prišlo si čustvo,
da krila zlomljena
hrepene do neba?
Čemu prišlo si čustvo,
ko srce bilo je mirno
in spokojno?
Kriči sedaj v bolečini,
v noči temni, tihi
in samotni,
ko krila zlomljena
proti nebu neutrudno
si razpira.
Nikoli več doseči
ga ne more,
ker srce utrujeno
več ne zmore.
|
NE ZAMUDITE
Zlomljena krila
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 6. april 2006 @ 09:52 CEST
Ej, eta bela, kako dobro te razumem! Ko sem prebrala tole tvojo pesem, je tudi v meni zazvenelo nekaj znanega, nekaj na tak način doživetega!
Ja, čustva se kar prikradejo. Potuhnjena so in neslišna - sploh jih nočeš, pa jih čez čas odkriješ v sebi. So kot nezaželjena nosečnost. Veš, da jih ne smeš obdržati, a so trdovratna. Moraš se jih odkrižati, moraš jih spoditi, ker, čeprav so še tako lepa, ti lahko zagrenijo življenje, ker jih preprosto ne bi smelo biti tu. In si prisiljena narediti "splav".
Je na tem svetu lahko še kaj bolj bolečega?
Ljuba
Zlomljena krila
Prispeval/a: eta bela dne četrtek, 6. april 2006 @ 13:09 CEST
---
eta bela