Veš. Izvedel sem, da si se poročil, da ste dobili tudi naraščaj. Naj bo sreča  z vami!

Veš, me pa zaboli, ker sem pričakoval tvoj klic v bolnico, za obisk bi bilo predaleč,  tega se zavedam in vem tudi, da so te o tem obvestili. Ne vem pa s čim sem si to zaslužil. Spomnim se malo nazaj,  ko smo bili še družina, delal si v Avstriji. Po telefonu so mi sporočili, da si v bolnici v  Filedbahu  v Avstriji, kakor najprej sem te obiskal.  K tebi pa me je popeljal moj prijatelj, sam sem bil preveč pretresen, da bi sam sedel za volan.

Verjamem, da si že pozabil na dan,  ko bi moral iti na zaključni izlet kot  osmošolec. Takrat me je nekaj opozorilo,  da  ti ne smem dovoliti iti na izlet. Doma ste me rotili  ti, mami,  in sestra Jožica….jokali ste, bil sem deležen grdih besed in obtožb,  ker nisem popustil si ostal v šoli pri  pouku.  Tvoji sošolci pa so odšli na izlet. Ti  pa si  v sebi nosil verjetno jezo in sovraštvo za mojo nerazumno prepoved.  Mislim  pa, da ste še isti dan izvedeli v šoli za nesrečo.

Avtobus je namreč v Bosni zgrmel v prepad. Pustiva to kako so ti sošolci govorili, da se zahvali za očetovo nepopustljivost, kajti morda ti je njegova neomajna odločitev rešila poškodb ali celo življenje. Izlet se je na žalost spremenil v nočno moro,  tako poškodovanih,  kot ostalih udeležencev  tega nesrečnega izleta, čeprav bi moral biti izlet lep spomin na zaključek osnovne šole.

Nekaterih stvari človek ne pozablja in ostaja hvaležen. Da me ti in sestra pokličeta po telefonu, le tega sem si  želel. Ne želim pa, da to sprejmeta , kot  očitek. Boli pa me, da mi preprečujeta stik z vnuki, tako ti kot Jožica. Desetletje je dolga doba odkar nisem videl svojih vnukov, ki jih imam ravno tako rad in jih pogrešam.

Razveze nisem želel, vendar sem to storil zato, ker mami ni hotela na sodišču pričati o nasilju nad menoj s strani nekoga za katerega vsi dobro veste, saj te je vrgel čez prag, ko si želel pomiriti njegovo hudo kri.

Nekoč bodo vnuki na tak ali drugačen način izvedeli, kaj se je zgodilo in želeli spoznati dedka. Toda takrat me morda ne bo več in bo prepozno za vse. Kar je bilo se pač ne da pomesti pod preprogo. Želim si iz srca stikov z vnuki in s Tabo Miha ter seveda z Jožico.

Vendar bom še pisal pesmi o Prekmurju in lepih stvareh, tisti  pa, ki jih bodo prepevali, pa jih bodo iz dna srca tako kot že prepevajo Razglednico iz Prekmurja iz moje pesniške zbirke POLETI PTICA. 

Naj te vodi na življenjski poti resnica in ljubezen do tistih, ki so ti bili v pomoč in oporo, ko si najbolj potreboval. 

Če bi se moral  jaz ponovno odločati bi storil enako kot sem. S partnerico s katero živim sem srečen. Včasih poročni prstan pomeni zelo malo, važno je tisto, kar veže ljudi in to je ljubezen.

Lep pozdrav tudi Lauri, Denisu, Benu za najmlajšega vnučka pa žal ne vem niti tega ali je deček ali deklica in ne njegovega imena.

Tvoj ati.