NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Znanost o življenju   
    torek, 26. oktober 2021 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Kaj je Življenje? Stotine najbolj filozofskih umov, množica poučenih, izurjenih fizikov, si je postavljala to vprašanje, a le s skromnim uspehom. Tančica, ki prekriva prvobitni Kozmos in skrivnostne začetke življenje v njem, ni bila nikoli toliko odmaknjena, da bi zadovoljila resno, pošteno znanost.

    Bolj, ko skušajo ljudje uradne znanosti prodreti skozi njene temne gube, bolj silovita postane tema in manj vidijo, kajti so kot iskalci zaklada, ki so se podali preko širnih morij, da bi poiskali to, kar leži zakopano na njihovem lastnem vrtu.

    Kaj je potem znanost? Ali je to biologija ali študij življenja v svojem splošnem aspektu? Ne. Ali je to fiziologija ali znanost o delovanju organov? Niti; kajti prva pušča problem odprt in podoben uganki Sfinge, druga pa je bolj znanost o smrti kot o življenju. Fiziologija temelji na preučevanju različnih organskih funkcijah in organov, ki so nujni za objavljanje življenja, vendar pa je to, kar znanost imenuje živa materija, dejansko v resnici mrtva materija. Vsaka molekula živih organov v sebi vsebuje klico smrti in začne umirati takoj, ko se rodi, da bi njena molekula-naslednica živela le za to, da bi nato sama umrla. Nek organ, naravni del vsakega živega bitja, je le posrednik za neko posebno funkcijo v življenju in je kombinacija takšnih molekul. Življenjski organ, celota, si nadene masko in tako prikrije nenehno odmiranje in smrt svojih delov. Tako niti biologija niti fiziologija nista znanosti, niti veje Znanosti Življenja, ampak le ta videza življenja.

    Medtem ko resnična filozofija stoji pred Sfingo življenja kot Ojdip in si komaj upa razkriti protislovje, ki ga vsebuje odgovor na sproženo uganko, pa materialistična znanost, arogantna kot vedno, ki nikoli niti za trenutek ne podvomi v svojo lastno modrost, biologizira samo sebe in mnoge druge v prepričanje, da je rešila spoštljiv problem obstoja. Dejansko pa, ali se je sploh približala njegovemu pragu? Gotovo pa s poskusom, da bi zavedla samo sebe in neprevidnega, rekoč, da je življenje le rezultat molekularne zapletenosti, ne more nikoli upati, da bo promovirala resnico. Ali je življenjska dejansko le “fantom”, kakor jo imenuje Du_Bois Reymond? Kajti njegovo zasmehovanje, da je “življenje”, kot nekaj neodvisnega, le asylum ignorantiae tistih, ki iščejo zatočišče v abstrakcijah, medtem ko neposredna razlaga ni mogoča, se nanaša z veliko večjo silo in pravico na tiste materialiste, ki bi radi slepili ljudi v zvezi z realnostjo dejstev tako, da na njihovo mesto postavljajo puhle in težko izgovorljive besede. Ali je katerakoli od petih delitev funkcij življenja, ki so tako prevzetno poimenovane – Archebiosis Biocrosis, Biodiaeresis, Biocaenosis in Bioparodosis,(*1) kdajkoli pomagala Huxleyu ali Haeckelu, da bi lahko bolj celovito dokazala skrivnost generacij najbolj skromne mravlje - kaj šele človeka?

    Prav gotovo ne. Kajti življenje in vse, kar se nanj nanaša, pripada zakonitemu področju metafizika in psihologa, in fizična znanost do njega nima pravice. “To, kar je bilo, je tisto, kar bo; in tisto, kar je bilo, je že poimenovano - in je znano, da je ČLOVEK” - je odgovor na Sfingino uganko. Toda “človek” se tu ne nanaša na fizičnega človeka - vsekakor ne v njegovem ezoteričnem pomenu. Skalpeli in mikroskopi lahko razrešijo skrivnost materialnih delcev človekovega ovoja; nikoli pa ne morejo zarezati v njegovo dušo, da bi si odprli vsaj zelo majhen pogled na kateregakoli od širših obzorij bivanja.

    Le tisti misleci, ki so, sledeč delfski prerokbi, zaznali življenje v svojih notranjih jazih, tisti, ki so ga celovito preučili v samem sebi, preden so poskusili slediti in analizirati njegov odsev v svojih zunanjih ovojih, so edini nagrajeni z določeno mero uspeha. Kot srednjeveški filozofi-ognja so se izognili videzom svetlobe in ognja v svetu učinkov in osredotočili vso svojo pozornost na ustvarjalne skrivnostne posrednike. Potem, ko so tem sledili do skupnega abstraktnega vzroka, so poskusili premeriti SKRIVNOST, vsak do te mere, do katere so mu to dovoljevale njegove intelektualne zmožnosti. Tako so se oni prepričali, da je (1) dozdevno živ mehanizem, ki se imenuje fizični človek, le gorivo, snov, s katero se hrani življenje, da bi se lahko objavilo; in (2) da z njim notranji človek prejme kot svojo povračilo in nagrado možnost, da nakopiči dodatne izkušnje o zemeljskih utvarah, ki se imenujejo življenja.

    Eden od takšnih filozofov je sedaj nedvomno veliki ruski pisatelj in reformator, grof Lev N. Tolstoj. Kako blizu ezoteričnim in filozofskim učenjem višje Teozofije so njegovi pogledi bo mogoče odkriti na podlagi nekaterih odlomkov iz predavanja, ki ga je imel v Moskvi na lokalnem psihološkem društvu.

    Ko je razglabljal o problemu življenja, je grof prosil svoje poslušalce, da dopustijo, zaradi razprave, nekaj nemogočega. Predavatelj pravi:

    Dopustimo za trenutek, da se je vse to, kar si sodobna znanost želi naučiti o življenju, že naučila, in da sedaj to ve; da je problem postal tako jasen kot dan; da je jasno, kako se je organska materija, s preprostim prilagajanjem, porodila iz anorganskega materiala; da je jasno, kako se lahko naravne sile preoblikujejo v čutenja, voljo, mišljenje, in končno, da je vse to znano, ne le meščanskemu študentu, ampak tudi vsakemu vaškemu šolarju.

    Zavedam se, da takšne in takšne misli in čutenja izhajajo iz takšnih in takšnih gibanj. No, in kaj sedaj? Ali jaz lahko, ali pa ne morem, proizvesti in usmerjati takšna gibanja, zato da bi vzbudil v mojih možganih ustrezne misli? Tako vprašanje - kaj so misli in čutenja, ki ga moram postaviti sebi in drugim, še vedno ostaja, ne le nerešeno, ampak celo nedotaknjeno.

    Pa vendar je prav to vprašanje tisto, ki je edino temeljno vprašanje osrednje ideje o življenju.

    Znanost si je za svoj cilj izbrala nekaj objavljanj, ki spremljajo življenje; in ker zamenjuje(*2) del s celoto, imenuje ta objavljanja popolno celoto življenja ...

    Vprašanje, ki je neločljivo povezano z idejo o življenju, ni od kod življenje, ampak, kako bi moral človek živeti to življenje; in le tako, da si najprej zastavi to vprašanje, lahko človek upa, da se bo približal neki rešitvi problema obstoja.

    Odgovor na vprašanje “Kako naj živimo?”, se zdi tako preprosto človeku, ki ga ima za komajda kaj vredno, da bi se ga dotikal.

    ... Človek mora živeti na najboljši način kot lahko - to je vse. To se zdi na prvi pogled zelo preprosto in dobro znano vsem, vendar pa je daleč od tega, da bi bilo res tako preprosto ali dobro znano kot si nekdo lahko predstavlja ...

    Ideja življenja se človeku zdi na začetku kot najbolj preprosta in samo po sebi umevna stvar. Prvič, zdi se mu, da je življenje v njem samem, v njegovem telesu. Vendar pa, takoj, ko človek enkrat začne iskati to življenje, na kateremkoli koncu tega telesa, naleti na težave. Življenje ni v laseh in ne v nohtih; niti ni v nogi in ne v roki, ki ju je mogoče amputirati. Ni ga v krvi, ni ga v srcu in ni ga v možganih. Potem začne človek iskati življenje v Času; in tudi to se zdi najprej zelo lahka stvar ... Pa vendar, takoj, ko začne s svojim iskanjem, hitro zazna, da je tudi tu stvar bolj zapletena, kot je mislil. Torej, jaz sem živel petinosemdeset let, pravi moj cerkveni krstni zapis. Toda jaz vem, da sem od teh petinosemdeset let vsaj dvajset let prespal. Kako potem? Ali sem živel vsa ta leta, ali nisem? Odšteti moram še mesece nosečnosti in tiste, ki sem jih preživel na rokah pestunje, ali pa naj tudi te imenujem življenje? Nadalje, od preostalih osemintrideset let sem jih zagotovo polovico prespal, pa čeprav sem hodil naokoli; in tako, ne morem več reči, ali sem ves ta čas živel, ali ne. Morda sem malo živel, malo vegetiral. In zopet človek odkrije, da je v času, tako kot v telesu, življenje povsod, pa vendar nikjer. In sedaj se naravno postavi vprašanje, od kod torej to življenje, ki ga ne morem nikjer izslediti? Torej - moram se podučiti ... In tako se zgodi, da se zdi tudi ta smer, ki se je zdela na začetku tako preprosta, sedaj nemogoča. Gotovo sem moral iskati nekaj drugega, ne pa svoje življenje. Zato, ko se enkrat odpravimo, da bi poiskali kje je življenje - če ga moramo - potem ga ne bi smeli ne v prostoru in ne v času, niti ne kot vzrok in ne kot učinek, ampak kot nekaj, kar zaznavam znotraj samega sebe kot povsem neodvisno od Prostora, časa in vzročnosti.

    To, kar je potrebno narediti sedaj, je to, da preučim svoj jaz. Toda, kako jaz zaznavam življenje v sebi?

    Jaz ga zaznavam tako. Jaz vem, če začnem s tem, da živim; in jaz živim želeč za sebe vse, kar je dobro, želeč to, odkar se spomnim samega sebe, do tega dne, in od jutra do večera. Vse, kar živi izven mene samega je v mojih očeh pomembno, a le dokler sodeluje z ustvarjanjem tega, kar je plodno za mojo dobrobit. Vesolje je v mojem pogledu pomembno le zato, ker mi lahko nudi ugodje.

    Vendar pa je še nekaj drugega povezano s tem vedenjem v meni o mojem obstoju. Neločljiva od življenja, ki ga čutim, je neka druga zaznava, ki je povezana z njim; in sicer, da sem, poleg mene samega, obdan s celim svetom živih bitij, ki jih ima v lasti, tako kot mene, isto instinktivno spoznanje o svojih izključnih življenjih; in da vsa ta bitja živijo za svoje lastne cilje, ki so meni tuji; da ta bitja ne vedo, niti jih ne briga, da bi vedeli, karkoli o mojih težnjah po izključnem življenju; in da so me pripravljena vsa ta bitja, zato da bi uspešno dosegla svoje cilje, v vsakem trenutku izničiti. Toda to še ni vse. Medtem ko opazujem uničevanje bitij, ki so mi v vsem podobna, vem tudi to, da tudi mene, moj dragoceni JAZ, v katerem edino je zastopano življenje, čaka hitro in neizogibno uničenje.

    To je tako, kot da bi v človeku obstajala dva “Jaza”; to je tako, kot da ne bi mogla nikoli mirno živeti skupaj; to je tako, kot da bi se večno spopadala in stalno poskušala izključiti eden drugega.

    Prvi “Jaz” pravi, “Jaz sam živim tako kot bi moral človek živeti, vse ostalo živi samo navidezno. Zato je ves raison d’etre celotnega vesolja ta, da bi bilo meni udobno”.

    Drugi “Jaz” odgovarja, “Vesolje sploh ne obstaja zaradi tebe, ampak zaradi svojih lastnih ciljev in namenov in mu je le malo mar, ali si ti srečen ali nesrečen”.

    Po tem postane življenje grozna stvar!

    Prvi “Jaz” pravi, “Jaz si želim le potešitev vseh svojih potreb in želja, in zato jaz potrebujem vesolje”.

    Drugi “Jaz” odgovarja, “Vso živalsko življenje živi le za potešitev svojih potreb in želja. Potrebe in želje živali so tiste, ki so potešene na račun in škodo drugih živali; od tu nepretrgan boj med živalskimi vrstami. Ti si žival in zato se moraš boriti. Pa vendar, ne glede na to, kako uspešen boš v tem boju, te morajo druga boreča se bitja slej ko prej pokončati”.

    Še slabše! Življenje postaja vse bolj grozno ...

    Toda najbolj strašno od vsega, to, kar vključuje celoto omenjenega, je to:

    Prvi “Jaz” pravi, “Jaz si želim živeti, večno živeti”.

    Drugi “Jaz” pa mu odgovarja, “Ti boš gotovo, morda čez nekaj minut, umrl; in umrli bodo tudi vsi tisti, ki jih ljubiš, kajti ti in oni z vsakim gibom uničujete svoja življenja in se tako vse bolj približujete trpljenju, smrti, vsemu, kar ti tako sovražiš in česar se ti bojiš, bolj kot česarkoli drugega”.

    To je najslabše od vsega. ...

    Spremeniti to stanje ni mogoče. ... Človek se lahko izogiba gibanju, spanju, hranjenju, celo dihanju, a ne more se izogniti razmišljanju. Človek razmišlja in to mišljenje, moje mišljenje, zastruplja vsak korak v mojem življenju, kot osebnosti.

    Takoj, ko človek začne z zavestnim življenjem, potem mu ta zavest nenehno, brez odloga in vedno znova in znova, ponavlja eno in isto. “Živeti takšno življenje, kot ga čutiš in kakršnega vidiš v svoji preteklosti, življenje, kakršnega živijo živali in tudi mnogi ljudje, življenje na takšen način, da si postal takšen kot si sedaj - ni več mogoče. Če boš poskušal z njim nadaljevati, ne boš nikoli mogel ubežati boju s celim svetom bitij, ki živijo, tako kot ti - za svoje lastne osebne cilje; in potem te bodo ta bitja neizogibno uničila”.

    Tega stanja ni mogoče spremeniti. Mogoče je narediti le eno stvar, in to vedno naredi tisti, ki resnično začne živeti, tako da prenese svoje življenjske cilje izven samega sebe ter jih poskuša doseči. ... Toda, ne glede na to, kako daleč od svoje osebnosti jih umesti, ga nobeden od teh, ko bo postal njegov um bolj jasen, ne bo mogel zadovoljiti.

    Bismarck, ki je združil Nemčijo in sedaj vlada Evropi, mora zaznavati - če je njegov razum vsaj kolikor toliko osvetlil rezultate njegovega delovanja - toliko kot njegov kuhar, ki pripravlja večerjo, ki bo zaužita v času ene ure, isto nerešeno protislovje med nečimrnostjo in neumnostjo vsega, kar je naredil, ter večnost in razumnost tega, kar živi večno. Če bosta pomislila na to, bosta videla enako jasno kot drugi, da je, prvič, ohranitev neokrnjenosti Bismarckove večerje, tako kot mogočne Nemčije, odvisna le od: ohranitve prve - s policijo, in ohranitve druge - z armado; in to tako dolgo, dokler sta obe pod dobrim nadzorom. Kajti obstajajo lačni ljudje, ki bi z veseljem pojedli večerjo, in narodi, ki bi bili radi tako mogočni kot je Nemčija. Drugič, niti Bismarckova večerja niti Nemški Imperij, ne sovpadata s cilji in nameni univerzalnega življenja, ampak sta v očitnem nasprotju z njimi. In tretjič, da bosta tisti, ki je skuhal večerjo, tako kot tudi mogočna Nemčija, zelo kmalu umrla in s tem kmalu izginila, tako večerja kot Nemčija. Da bo preživel le Univerzum, ki ne bo nikoli namenil niti ene misli ne večerji ne Nemčiji, še manj pa tistima, ki sta ju skuhala.

    Ko se intelektualno stanje človeka veča, pride do spoznanja, da ni nobena sreča, ki je povezana z njegovo osebnostjo, nek dosežek, ampak zgolj nujnost. Osebnost je le tisto začetno stanje, iz katerega se začne življenje, in končna meja življenja. ...

    Morda me boste vprašali, kje se torej potem začne življenje, in kje se konča? Kje se konča noč in kje začne dan? Kje na obali se konča področje morja in kje se začne področje zemlje?

    Obstajata dan in noč; obstajata zemlja in morje; obstaja življenje in obstaja ne življenje.

    Naše življenje je, odkar smo se ga začeli zavedati, podobno gibanju nihala med dvema mejama.

    Ena meja je popolna brezbrižnost za življenje neskončnega Univerzuma, energija, ki je usmerjena le proti zadovoljitvi človekove lastne osebnosti.

    Druga meja je popolna odpoved te osebnosti, največja možna skrb za življenje neskončnega Univerzuma, v polnem soglasju z njim, prenos vseh naših želja in dobre volje s človekovega jaza na ta neskončni Univerzum in vsa bitja izven nas.(*3)

    Bližje ko smo prvi meji, manj je življenja in blaženosti, bližje ko smo drugi, več je življenja in blaženosti. Zato se človek stalno giblje z enega konca proti drugemu, to je, živi. TO GIBANJE JE ŽIVLJENJE SAMO PO SEBI.

    In ko govorim o življenju, vem, da je predstava o njem neločljivo povezana z mojimi pojmovanji o tem zavestnem življenju. Jaz ne poznam nobenega drugega življenja kot le to zavestno življenje, niti ne more biti znano nobenemu drugemu.

    Mi imenujemo življenje, življenje živali, organsko življenje. Vendar pa to sploh ni nikakršno življenje, ampak le določeno stanje ali pogoj življenja, ki se nam objavlja.

    Toda, kaj je ta zavest ali um, katerega nujnosti izključijo osebnost in prenesejo človekovo energijo izven njega in v tisto stanje, ki ga mi zaznavamo kot blaženo stanje ljubezni?

    Kaj je zavestni um? Kakorkoli ga že opredelimo, ga moramo opredeliti z našim zavestnim umom. Zato, kako bomo opredelili um? ...

    Če moramo vse opredeliti z našim umom, iz tega sledi, da zavestnega uma ni mogoče opredeliti. Pa vendar mi vsi to, ne le vemo, ampak je to edina stvar, ki nam je dana, da jo vemo nespodbitno. ...

    To je isti zakon kot zakon življenja, vsake organske stvari, živali ali rastline, s to razliko, da mi vidimo izpolnitev inteligentnega zakona v življenju rastline. Toda zakona zavestnega uma, kateremu smo podrejeni, tako kot je drevo podrejeno svojemu zakonu, mi ne vidimo, ampak izpolnjujemo. ...

    Mi smo ugotovili, da je življenje to, kar ni naše življenje. V tem je skrit koren napake. Namesto da bi preučevali to življenje, ki se ga zavedamo znotraj sebe, absolutno in izključno - ker mi ne moremo poznati nič drugega - da bi ga preučili, mi opazujemo to, kar je brez najbolj pomembnega činitelja in zmožnosti našega življenja, in sicer, inteligentne zavesti. S tem delujemo kot človek, ki poskuša preučevati nek predmet po njegovi senci ali odsevu.

    Če mi vemo, da se snovni delci med svojim preoblikovanjem podrejajo delovanju organizma, to vemo, ne zato, ker bi to opazili ali preučili, ampak preprosto zato, ker posedujemo določen podoben organizem, ki je združen z nami, in sicer organizem naše živali, ki nam je zelo dobro znan kot snov našega življenja, to je, tisti, na katerem moramo delovati in mu vladati, tako da ga podredimo zakonu razuma. ... Takoj, ko človek izgubi vero v življenje, takoj, ko on prenese to življenje v to, kar ni življenje, on postane nesrečen in vidi smrt. ... Človek, ki zaznava življenje takšno, kot ga odkriva v svoji zavesti, ne pozna ne bede ne smrti, kajti vse dobro v njegovem življenju nastane s podrejanjem njegove živali zakonu razuma, da počne to, kar ni le v njegovi moči, ampak neizogibno prevzame mesto v njem. Mi poznamo smrt delcev živalskega bitja. Mi poznamo smrt živali in človeka kot živali. Vendar ne vemo nič o smrti zavestnega uma, niti ne moremo nič vedeti o njej, preprosto zato, ker je ta zavestni um življenje samo. In Življenje ne more biti nikoli Smrt. ...

    Žival živi nek blažen obstoj, niti ne vidi niti ne pozna smrti, in umre ne da bi jo zaznala. Zakaj je potem človek prejel darilo, da jo vidi in pozna, in zakaj bi morala biti smrt zanj nekaj tako strašnega, da dejansko muči njegovo dušo, pogosto do te mere, da se iz čistega strahu pred smrtjo ubije sam? Zakaj mora biti temu tako? Zato, ker je človek, ki vidi smrt, bolan človek, tisti, ki je prekršil zakon svojega življenja in ne živi več v zavestnem obstoju. On je postal sam po sebi žival, žival, ki je tudi prekršila zakon življenja.

    Človekovo življenje je stremljenje k blaženosti, in to, po čemer stremi, mu je dano. Prižgana luč v človekovi duši je blaženost in življenje, in ta luč nikoli ne more biti tema, kajti obstaja - dejansko obstaja za človeka - le ta edina luč, ki gori v njegovi duši.

    ***

    Ta dokaj dolg odlomek iz poročila o odličnem predavanju grofa Tolstoja smo prevedli zato, ker se bere kot odmev najbolj sijajnega učenja univerzalne etike resnične teozofije. Njegova opredelitev življenja, v njegovem abstraktnem smislu, in življenja, ki bi ga moral živeti vsak goreč teozof, vsak v skladu z, in v obsegu, svojih naravnih zmožnosti - je povzetek ter Alfa in Omega praktičnega psihičnega, če že ne duhovnega življenja. V predavanju so stavki, ki se bodo zdeli povprečnemu teozofu preveč megleni in morda nepopolni. Vendar pa ne bo našel nobenega, ki bi mu nasprotoval najbolj zahteven praktični okultist. Lahko bi ga imenovali razprava o Alkimiji Duše. Kajti tista “edina” luč v človeku, ki gori večno in ne more biti nikoli tema v svoji resnični naravi, pa čeprav lahko “žival” izven nas ostane slepa zanjo - je tista “Luč”, o kateri so Neo-Platoniki aleksandrijske šole in za njimi Rožni Križarji in še posebej Alkimisti napisali cele knjige, pa čeprav je do današnjega dne njihov resnični pomen ostal za večino ljudi skrivnost.

    Res je, da grof Tolstoj ni ne Aleksandrinec ne sodoben teozof, še manj Rožni Križar ali Alkimist. Toda to, kar je slednji prikril v posebnem izrazoslovju filozofov-ognja, namensko pomešal kozmična prenarejanja z Duhovno Alkimijo, vse to je prenesel veliki ruski mislec iz kraljestva metafizičnega na polje praktičnega življenja. To, kar bi Schelling opredelil kot uresničitev istovetnosti subjekta in objekta v človekovem notranjem Egu, to, kar povezuje in spaja slednjega z univerzalno Dušo - kar je le istovetnost subjekta in objekta na višji ravni, ali neznano Božanstvo - vse to je grof Tolstoj povezal, ne da bi zapustil zemeljsko raven. On je eden izmed tistih redkihizbranih, ki začenja z intuicijo in konča z quasi-vsevednostjo. Grof Tolstoj je dosegel preoblikovanje nižjih kovin - živalske mase - v zlato in srebro, ali v filozofov kamen, razvoj in manifestacijo človekovega višjega JAZA. Alcahest nižjega Alkimista je All-geist, vse-prežemajoči Božanski Duh višjega Iniciata; kajti Alkimija je bila, in je, kar vedo dandanes le redki, tako duhovna filozofija kot fizična znanost. Tisti, ki ne pozna prve, ne bo nikoli vedel veliko o drugi. Aristotel je to mnogokrat povedal svojemu učencu Aleksandru: “To ni kamen,” je rekel o filozofovem kamnu. “Je v vsakem človeku in na vsakem mestu, in v vseh letnih časih, in se imenuje konec vseh filozofov,” tako kot je Vedanta konec vseh filozofij.

    Končajmo ta esej o Znanosti Življenja z nekaj besedami o večni uganki, ki jo je smrtnikom zastavila Sfinga. Neuspeh v reševanju problema, ki ga je vsebovala, je pomenilo obsodbo na gotovo smrt, ker je Sfinga življenja požrla ne-intuitivne, ki so živel le v svoji “živali”. Tisti, ki živi a Jaz, in le za Jaz, bo gotovo umrl, kakor v predavanju pravi višji “Jaz” nižjemu, “živali”. Uganka ima sedem ključev in grof je odprl skrivnost z enim od najvišjih. Kajti, kakor je to lepo povedal avtor “Hermetične Filozofije”: “Resnična skrivnost, ki je vsakemu človeku najbolj znana in obenem najbolj neznana, v katero mora biti vpeljan, ali pa bo umrl kot ateist, je on sam. Zanj bo eliksir življenja, če ga bo izpil, preden bo odkril filozofov kamen, pomenil pijačo smrti, medtem ko prinese adeptu in epoptu pravo nesmrtnost. On lahko spozna resnico takšno kot dejansko je - Aletheia, dih Boga, ali Življenja, zavestni um v človeku”.

    To je “Alcahest, ki raztaplja vse stvari,” in grof Tolstoj je dobro razumel uganko.


    [*1] Ali Porajanje-Življenja, Spajanje-Življenja, Delitev-Življenja, Obnavljanje-Življenja in Prenašanje-Življenja.

    [*2] “Zamenjevati” ni pravilno izbran izraz. Ljudje znanosti še preveč dobro vedo, da je to, kar učijo v zvezi z življenjem, materialistična izmišljotina, ki je na vsakem koraku v nasprotju z logiko in dejstvi. V tem posebnem vprašanju je znanost zlorabljena in uporabljena za služenje osebnim konjičkom in določeni politiki, da bi se človeštvu odvzela vsakršno duhovno stremljenje in mišljenje. Bolj točno bi bilo “Hlinijo, da se motijo”.

    [*3] To je tisto, kar teozofi imenujejo “živeti življenje” - v lešnikovi lupini.

    Helena Petrovna Blavatsky
    Prevod: Anton Rozman
    Vir: http://teozofija.info

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://teozofija.info
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Zivljenje-Um-Kozmos-Uspeh-Guba-Zaklad

    No trackback comments for this entry.
    Znanost o življenju | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds