Ko te okuži življenje,
padeš v medeno grenčico sveta.
Stepska antilopa si ostri oči
s pogledom zazrtim
skozi svetlobne line dreves.
Neurejena resničnost
odstira sencam moč luči,
ki se otepajo njenih strasti.
Alkimist spreminja nežlahtno kovino
v zlati odsev, ki ni ne jaz, ne ti,
le čarobni napitek v čaši uzrtja.
Potešiš se neodžejan.

Sladko grenko odpira tabernaklje
osrečujoče blaženosti zveličanih
in preludij v suiti prekletstva.
Ideja ustvari razsežnost iskanj
in relativnost najdenj geneze vzgibov.
Rdeča gosenica se prelevi v metulja
z dioptrijo odbleska svetlobe na roži.
Koloritom, ki se opoteka ob zori.

Vstopiš skozi skrivna vrata
med razpršene raznobarvne stvari.
Nobena te ne osvobodi samobitnosti.
Budna zavest polni koridorje in seže
globoko v senco, kjer vznika čas
v refleksiji tisočerih zaznav.

Ob lahkih potegih vetra
čisti neznosna mesta nanosov
in vzpostavlja podobo čistine
izginotja stvari, ki jih več ni
in ljudi, ki so odšli v pozabo.

Ostaneta navzočnost časa
in inkarnacija duha,
ki se dopolnjujeta po usodi videnj stvari
in ljudi, ki jih v trenutku več ni.
Bili so, ko so gledali, kako si ustvarjaš
iluzijo z veščino vprostorjenosti sveta
v svoj notranji čas, ki odhaja v večnost.

www.tatjana-malec.si