"Barka je pristala ob majhni mehiški vasici. Ameriški turist je pohvalilmehiškega ribiča za okusne ribe ter ga vprašal, koliko časa je potreboval, da jih je ujel.

"Ne preveč", odgovori Mehičan.

"Ampak, zakaj torej nisi ostal dlje časa na morju in jih ulovil več?", zanima Američana.

Mehičan je odgovori, da je bil tako majhen ulov povsem dovolj za potrebe njegove družine.

Američan vpraša: "Kaj pa potem narediš s preostankom časa?"

"Dolgo spim, malo ribarim, se igram z otroki, si vzamem siesto z mojo ženo, zvečer pa se v vsaj dobim prijatelji, spijemo kakšno pijačo, igramo na kitaro in pojemo. Imam polno življenje."

Američan ga prekine: "Imam MBA s Harvarda, lahko ti pomagam! Lahko bi začel več ribariti. Presežek rib bi nato prodal, z dodatnim denarjem pa bi si kupil večji čoln."

"In zatem?", vpraša Mehičan.

"Z dodatnim denarjem bi lahko dobil še večji čoln, nato še večjo barko, nato ladjo, in vse dokler ne bi imel že celo floto ladij. Namesto, da bi prodajal ribe posrednikom, bi se lahko pogajal neposredno s tovarnami in morda celo odprl svojo. Potem bi lahko zapustil to majhno vasico in se preselil v Mexico City, Los Angeles ali celo New York! Od tam bi lahko upravljal svoje veliko podjetje."

"In koliko časa bi potreboval za to?" vpraša Mehičan.

"Dvajset, mogoče petindvajset let", odgovori Američan.

"In zatem?"

"Zatem? No, prijatelj moj, takrat pa šele res postane zanimivo<, z nasmehom odgovori Američan. "Ko bi posel res narasel, bi lahko kupoval in prodajal delnice ter zaslužil milijone!"

"Milijone? Res? In zatem?", vpraša Mehičan.

"Zatem bi se lahko upokojil, živel v majhni vasici ob morju, dolgo spal, se igral z otroki, ujel kakšno ribico, si vzel siesto s svojo ženo in zvečer pil in užival s prijatelji."

In nauk zgodbe je ... Vedi, kam greš v življenju ... morda si že tam!

No, to smo mi nekoč že vse imeli, pa smo hoteli več.. ...in zdaj smo tu.

Prispelo po e-pošti...avtor neznan.