Svet je oder. In vsak na njem igra svojo vlogo. Vlogo, ki mu ob rojstvu pripade, od zunaj opažena skozi družino v katero se rodi in okoliščine v katerih odrašča, od znotraj žarečo in razplamenjeno od duha, ki gori v vsakem človeku. Ki mu glasno govori kot notranji ukaz, notranji glas, ki ne popušča, kot žig vžgan v način razmišljanja in čustvovanja in kot vrednote, ki so steber in hrbtenica življenjske poti.

Kako slišati, kako prisluhniti duhovni priložnosti, ki jo dobimo ob rojstvu? Kako realizirati edinstven potencial, ki se 'znajde' v naših rokah in ki ga lahko izpovemo samo mi, na svoj način, v nam lastnem jeziku, mislih, dejanjih, upanjih in vizijah. Življenje je oder in na voljo nam je mnogo ponovitev, da svojo vlogo jasno slišimo in ji dostojanstveno sledimo do konca.

Izpolnimo namen, dopolnimo svoje duhovno poslanstvo. Vsakdo ima svoje. Morda ga želimo največkrat doumeti in razvozlati kot 'kaj'. Kaj je tisto, skozi kar se naj realiziram, izrazim? Redkokdaj ga doumemo kot 'kako'. In ravno ta 'kako' je lahko naša duhovna priložnost in smisel. Vrline kot so vztrajnost, moč, doslednost, volja, zvestoba, odgovornost, pogum, ljubezen, pravičnost, resnicoljubnost...morda je to izpolnjevanje duhovnega namena, ki nam je bil položen v zibelko. Morda moramo biti zdravnik ali glasbenik, ali učitelj ... pa vendar, če lahko rečemo, da smo zmogli ostati pravični, da smo zmogli ostati zvesti (komurkoli ali čemurkoli že), da smo zmogli biti pošteni ali iskreni, da smo se zmogli odreči ali se nesebično dati, da smo živeli s kipečo radostjo (za)upanja, potem lahko rečemo, da smo se uresničili v svoji najgloblji duhovni naravi. Torej kako počnemo stvari in kako živimo.

Bil je nekoč deček Avgust, katerega mati je ob njegovem rojstvu dobila dragoceno priložnost: moder starec, ki je živel poleg nje, ji je omogočil, da izpove svojo najglobljo željo, ki naj bo popotnica sinu v življenje. Razmišljala je in si zaželela zanj: "O, da bi ga vsi ljudje ljubili". Avgust je odraščal, bil neizmerno ljubljen in občudovan, ne glede na to kaj je storil, so ga ljudje ljubili. Postajal je objesten in nasilen, a vedno znova so mu na žalitve, brezobzirnost in grobost, odgovarjali z ljubeznijo: "Kako čudovit deček, kako prelep je, kako prekrasen, želimo mu ustreči v vsem...."

Dečka je 'ljubezen', ki jo je prejemal na vsakem koraku, strahotno izrodila. Postal je starec, zagnusen samemu sebi, naveličan in neskončno utrujen. Po naključju se je zatekel zopet v hišo v kateri se je rodil. V njej je še vedno živel isti stari modrec, kot ob njegovem rojstvu. Privedel ga je pred kamin, ob katerem je v svojih nedolžnih letih poslušal skrivnostno glasbo, skupaj z materjo. In tu je Avgust želel končati svojo pot, prekiniti brezumno življenje v katerem so ga vsi 'ljubili', mu odpuščali in dovoljevali  njegove izmišljotine. In modri starec je pristopil k njemu in mu nežno položil dlan na rame. Dejal je, da ima možnost spremeniti materino željo in drugače preživeti ostanek življenja. In ostareli Avgust si je s solzami v očeh zaželel: "O, da bi ljubil vse ljudi".

Nato je zopet hodil med ljudmi, ki so ga črtili, terjali od njega ukradene predmete, posojeni denar, ga brezobzirno suvali... Urok njihove 'ljubezni' se je razblinil kot milni mehurček. V njihovih očeh in dejanjih je gorel bes, s katerim so mu 'vračali' njegova lastna dejanja. A Avgust ... je bil srečen. Tiho in ponižno je sprejemal udarce, a v njegovem srcu je toplo žarela ljubezen in skupaj z njo je prišel globok mir. Njegova dejanja so postala dejanja dobrote do vseh, ki jih je srečal. 

Nekatere vloge so navidez veličastne. Nekatere so navidez skromne. Vse pa dobijo svojo neponovljivo edinstvenost šele, ko so odigrane s srcem.