Vprašanje, ki je v zadnjih dneh kar povsod v ospredju. Ljudem se dogaja. Kar je bilo potlačeno, hoče na svobodo, kar smo odrivali na stran, se vrača z dvojno močjo. Ko že mislimo, da je vse prav, nas preseneti kakšna nova, drugačna informacija in nam spet da misliti: kaj je zdaj to?

Kakorkoli se trudimo, da sledimo sebi in svojemu srcu, kakorkoli čutimo, da delamo dobro in soustvarjamo lepši svet, vedno bolj moramo biti potrpežljivi, vedno bolj zaupati, da je vse prav, da se stvari kljub vsemu le sestavljajo tako, kot je v najvišje dobro prav vsakega posebej in vseh skupaj.

Živeti Ljubezen naj bi vendarle bilo preprosto. Naš čas je zdaj in včasih se zdi, da smo dosegli svoj prag tolerance. Da ne zmoremo več samo zaupati, da ne moremo biti zgled Ljubezni in Radosti, če pa vse, kar storimo, potrebuje toliko časa, da zaokroži in zalije tudi naše dušne rože. Tudi sami namreč potrebujemo dušno hrano. Zaupamo v Svetlobo in jo hranimo s svojim delovanjem, da bi bila čim močnejša in se še hitreje razširila v svet. A tudi naš plamen luči potrebuje kdaj pa kdaj nežno dlan, da ga obvaruje pred vetrom, kakšen topel objem, da bo gorel še raje in še močneje, kak prijazen napev, ki bi povedal, da je vse dobro. In vse je dobro.

Zdržimo na svoji poti. Ohranimo zaupanje, ohranimo notranji mir in radost. Zdaj vemo, da je čas, da se uravna krog dajanja in sprejemanja. In čas je, da začnemo tudi sprejemati. Vedno se namreč govori o tem, da je potrebno najprej dati in delati dobro, da se dobro tudi povrne. Že res, vendar je zdaj ta čas tu. Smo na točki, ko se začne uravnava. Energija mora krožit, le tako smo lahko v centru. Sicer se iztrošimo. Česar pa si v tem trenutku ne moremo več dovoliti.

Življenje nas potrebuje cele in zdrave, močne in sestavljene, radostne in polne ljubezni. To pa smo lahko le takrat, ko smo v svojem viru, v centru, v srcu. Zato je dobro in zdaj že skrajni čas, da se sproščeno naučimo reči: Ne, dovolj je. S tem namreč pokažemo, da se spoštujemo, da znamo poskrbeti zase in dajemo zgled osebnostne zrelosti in integritete. Ko spoštujemo sebe, nas bodo spoštovali tudi drugi.

Tudi 11:11 je koda, ki nam kaže harmonijo. Sprožilec, ki nas spomni, da je čas za poroko znotraj sebe. Ženske in moške, leve in desne strani, sprejemanja in dajanja. Koda, ki nas spomni, da naj vztrajamo na svoji srčni poti in zaupamo. In tista dlan, ki lahko za trenutek obda naš plamen srčne luči in ojača njegov sij s svojo toplino.

Pa kaj je zdaj to? Ja, nekaj je. Je čas potrpežljivosti in čas zaupanja. Je čas usklajenega dajanja in sprejemanja, je čas odprtega srca, ki se spoštuje in je čas ljubezni in radosti. In ko se nam naslednjič pojavi misel - kaj je zdaj to?, se spomnimo na znani Grenlandski pregovor, ki pravi: Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.

Andreja Cepuš