»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil tale svet!«

Verjetno bi lahko! A ne bo, ker je svet dvojnosti naša izbira. Kakorkoli že, skoraj nič ne more spremeniti dejstva v naslednji prispodobi.
Vsakdo izmed nas je v zibelko prvega joka in smeha ( in še prej) dobil življenjsko darilo, tako rekoč prosojen življenjski zemljevid, kot bi nam nekdo rekel:«Prehodi vse poti strahu in ljubezni, kakor najboljše veš in znaš!«

In sedaj lahko pride sam Bog - saj je povsod kajne? Pravi mi, da se za poti strahu ali ljubezni odločamo sami. Nad nikomer se ne pritožuje, le zakaj, saj ima vsega dovolj, celo preveč. Obilje življenja deli tako, da vsakemu ponudi tisto, kar mu pripada, a žal je tako, da ne znamo prav vzeti, ker se nevede prepustimo voditi drugim. Zato si lahko nekateri vzamejo preveč in drugi premalo. In tisti, ki znajo tako uspešno jemati, si nadenejo maske človeške moči, kar pomeni, da se med sabo vedno težje prepoznamo. Tako začne razpadati vsakemu dano zaupanje, ki ga požira zavist, jeza in strah.

Tudi tako mi pravi, da poskuša voditi množice nezavednih ljudi, ki ga hočejo na različnih poteh sesuti, poteptati ali celo častiti, so pa tudi takšni, ki mu postavljajo nenehna vprašanja, kar počnem tudi sama. Baje so iskrena vprašanja edina, ki zmorejo spreminjati svet, edina na vsakem zemljevidu strahu in ljubezni. Vsi biseri so vendar v nas, na naših poteh, naj se vendar samo sklonimo in jih poberemo. Kako enostavno se sliši!?

Že,že… čeravno ne najdem pravega miru ob mislih svobode in radosti, ob mislih otroka »malega profesorja«, ki postane žalosten, če tako hoče. Občasno se na veliko sprašuje, ostane pa nezadovoljen navkljub plazu različnih odgovorov. Zato je skoraj prisiljen, da raziskuje naprej. Približno takole.

»Zakaj Bog, ne migneš s tistim mezincem, vsaj toliko, da bi se svet malo oddahnil? Kako zanimivo bi bilo doživeti božjo transakcijo človeštva; videti novo svetlobo in predvsem samo svetle poti. Svet bi se lahko naenkrat zavedal vseh bremen pobožnosti, bremen ljubezni - kaj ta je ali ni, bremen družinskih in svetovnih vojn, vseh pritiskov prodaje iluzij, korporacije, ki človeka stiska, pohlepnega kapitala, ki postaja človeški preganjalec, ekoloških katastrof in glavni proizvajalec revščine. Tudi mojstri bi lahko končno spoznali, da ljudje ne potrebujemo več pridig o enosti - tako vsak po svoje, religije bi razpadle ali se združile v eno samo, lakota bi izginila in tista peščica - 225 najbogatejših ljudi na svetu bi lahko končno spoznala, da je obilje, ki so ga znali vzeti (od Boga seveda ) njihova sreča v nesreči, vredna toliko, kot tri milijarde revežev na svetu. Svet ne bi več umiral, ne tako, vsako uro 300 do 400 trupel zaradi lakote. 250 milijonov otrok, med njimi tudi takšnih, starih od sedem do enajst let ne bi več garalo za ubogi kos kruha….ah Bog, naj ti še naštevam.«

Tako pa, vsak človek ima svojo svobodno voljo čeprav se med sabo, če jih želimo primerjati (nima smisla) prepadno razlikujejo. Žal je ljudem najtežje dojeti resnico. Želja po imeti in si lastiti ali biti nad drugimi je ponavadi tista prva nota, ki lahko naredi človeka »neduhovnega«, četudi se z duhovnostjo še tako močno ukvarja. Je tako prav ali ne, ni pomembno, le kdo se hoče ukvarjati s tem, če mu seveda ni notranje potrebno.

Zato Bog tudi z mezincem noče migniti, nič drugače od vseh mezincev tega sveta, kajti Bog je prepustil vsakemu človeku, da izbere svoj zemljevid življenja. Transakcija vseh poti so naša dejanja, ki jih zavedno ali nezavedno ustvarjamo sami.

A še zdaleč ni vseeno, s kakšnim srcem jih opravljamo, s kakšnimi mislimi se jih lotimo, preden smo lahko zaradi njih srečni ali se počutimo notranje izpolnjeno. Odvisno kaj izbiramo, kako se odločamo in kako to počnemo - delujemo iz strahu ali ljubezni. Kakor kdo, seveda.

Marja Turniški