V začetku nastanka sveta je bila na Zemlji tema. Prvi človek je prišel v to temo. In potem je bila na Zemljo dana svetloba. Svetloba je bila luč ljudem, a ljudem se svetloba ni dala spoznati. Svetloba in tema sta se namreč vsak dan točno enkrat zamenjali.

Zato so našim očetom bile dane besede, da bi preko njih spoznali svetlobo in jo znali ločiti od teme. V začetku je bila voda poimenovana kot voda in zemlja kot zemlja in vse se je poimenovalo s pravim imenom, kakor je v resnici bilo. Tako je vse dobilo svoja prava imena. In vse je bilo prav dobro.

To izročilo poimenovanja je šlo iz roda v rod, dokler se ni nenadoma popolnoma izgubila vsaka sled za prvotnimi imeni, ki so bila dana od naših očetov. Voda torej ni bila več voda, ampak nekaj drugega, kar sedaj sicer imenujemo voda, vendar ni več bilo to tisto prvotno. In naši očetje še niso potrebovali pisave, zato ni ostalo nič zapisanega.

Seveda so naši predniki, zaradi naraščajoče stiske, po nekem času opazili nastalo razliko v njihovem življenju in izgubljeno resnico pravega pomena z vso vnemo začeli iskati. Sprva je kazalo, da bo iskanje prvotnega pomena besed enostavno delo za pridne učenjake, pa se je po nekaj navideznih zmagah izkazalo, da bo iskanje ''iskrice, ki je povzročila požar'' vse prej kot lahko.

Zbrali so se je trije najboljši učenjaki sveta, poiskali so stare ''spominske kamne'', v katerih je bilo takrat vse zapisano in dolga leta preučevali vse spoznano. Potem so tudi ti umrli in za sabo pustili le svoje ugotovitve in razprave, tokrat pa je le bilo vse zapisano. Za njimi so se oblikovale skupine, ki so proučevale stare spise in natančno sledile razlagi in voditelji so želeli pritegniti čim več zagretih posameznikov v svojo skupino.

Namesto pa, da bi se skupaj dokopali do prvotnega pomena besed, so se med njimi vrstili le prepiri in vedno znova so uprizarjali merjenje moči med seboj, bil je to slepi boj - za to kdo ima prav in kdo ne. Tako so se prepiri vlekli v neskončnost, ni bilo redko, da je zaradi nasprotovanja prišlo do velikih spopadov in posamezniki so za ''pravo stvar'' žrtvovali svoje življenje.

Ko pa je ena skupina prevladala nad manjšino je uvedla svoje poimenovanje ''vode in teme'' in po prvotnem pomenu besed naših očetov se noben več že dolgo ni vpraševal. Ljudje so živeli v velikem pomanjkanju in bedi, kot je ne pomni človeška zgodovina. In po svoje so poimenovali čas, ki ga prej ni bilo in tudi vse drugo. Temu so rekli napredek.

Ječanje in tarnanje ljudi je postalo tako glasno, da je glas človeškega vpitja prišel do nebes. Stvarnik se je ozrl na Zemljo in ljudje so se mu zaradi stiske, ki jih je zdaj težila, po dolgih letih svojeglavega početja in prepirov, bili zopet pripravljeni pokloniti.

Poslal je sonce z vetrom, ognjem in vodo, da ponese na Zemljo to novo besedo-samo eno ljubezen je vrgel med ljudi, besedo ki je še do takrat niso poznali. Ljudje so jo z olajšanjem sprejeli, saj je pomenila upanje, mir in počitek, po dolgih letih zatiranja. A nazadnje so v svojem pohlepu ubili tudi LJUBEZEN.

Ta pa se je vedno znova rojevala in to jih je zmedlo, omrežila je tiste, ki so ji sledili in nikoli jih več ni spustila iz svojega varstva. Vklenila je sovražnike človeka in čistim je dajala peruti. Ljubezen je použila vse ostale besede in le preko ljubezni lahko znova najdete njihove skrite pomene.

Ljubezen je dar od zgoraj, razodene se tistemu, ki ji sledi, je neuničljiva, neminljiva, je bila dana na svet za tebe, za mene, za vse ljudi tega sveta. V njej se zpolni vse, a še prej uniči starega človeka v preizkušnji trpljenja. Potem postane svet isti, kot je bil ob začetku sveta, spoznan v večnem življenju.