MEDITACIJA MESECA 20. maj – 20. junij 2011

Res je, da gredo moja prizadevanja največ v smeri prepoznavanja Zemlje in narave kot duhovnih in inteligentnih bitij. Če bi človek spoznal bitje Zemlje kot sebi podobno inteligenco, bi nujno spremenil svoj odnos do narave, svoje ravnanje z Zemljo in njenimi življenjskimi svetovi.

Nedavno me je dosegla vest, da se Bolivija kot prva država na svetu pripravlja na uzakonitev pravic Matere Zemlje, ki jo tamkajšnji domačini imenujejo Pačamama. Zakon izenačuje pravice bitij narave in človeka in naravi zagotavlja 11 temeljnih pravic, med drugim pravico do življenja in do biti, pravico nadaljevati s svojimi življenjskimi ciklusi neodvisno od človeških posegov, pravico do čiste vode in zraka, pravico do ravnotežja, pravico, ki bitjem narave zagotavlja, da ne bo spremenjena njihova celična struktura ali genetično modificirana itd.

Bolivijski minister za zunanje zadeve meni, da bi bil z indijansko tradicijo pogojen odnos do Matere Zemlje lahko odločilnega pomena pri preprečevanju podnebnih sprememb. »Naši prastarši so nas učili, da ljudje pripadamo veliki družini rastlin in živali,« pravi, »verjamemo, da vse kar biva na planetu predstavlja člane velike družine.« Za njih je Pačamama živo bitje.

Po dikciji novega zakona »je Mati Zemlja svet in ploden vir življenja, ki hrani in skrbi za vsa živa bitja v svoji maternici. Obstaja v stalnem ravnotežju, harmoniji in komunikaciji z vesoljem. Vsebovana je v vseh ekosistemih in živih bitjih in v njihovi samoorganizaciji.«

Mimogrede, Pavel Medvešček je v svojih zapiskih ljudskih izročil na severnem Primorskem – mislim na njegovi knjigi Svetost kamna in Pod lunino senco – zapisal domače ime Pačamame. Domačini zakotnih dolin ob zgornjem toku Soče so ga na skrivaj ohranjali skozi tisočletja: Nikrmana. Dandanes zanjo praviloma uporabljamo grško ime Gaja.

Kolikor sem srečen, da je Nikrmana doživela legalno priznanje v daljni Južni Ameriki, ne morem mimo dveh zadržkov. Prvič ne vidim možnosti, da se vrnemo nazaj v prvobitni odnos do narave, če narave in njenih bitij prej ne spoznamo, jih notranje doživimo in dojamemo kot duhovna in inteligentna bitja, s katerimi je moč sodelovati in komunicirati.

Sodoben človek je človek zavesti – pri čemer mislim na srčno zavest. Priznanje biološke bližine bitij narave nas ne more spremeniti. Spremeni nas lahko le na novo vzpostavljen odnos do teh bitij kot samosvojih inteligentnih sobitij. Za kaj takega pa je treba narediti duhovni korak znotraj samega sebe.

Drugič menim, da svojemu bistvu odtujen človek ni sposoben narediti koraka k spoznanju in doživetju duhovne narave sobitij na planetu in v vesolju, dokler ne vzpostavi stika s svojim lastnim duhovnim izvirom. Šele ko ponovno začuti in ozavesti svojo duhovno identiteto, lahko človek na srčni ravni spozna tudi edinstveno in sveto identiteto drugih bitij narave, ki ga obkrožajo. Če človek ni zakoreninjen v svojem duhovnem jedru, ne more imeti resničnega občutka do drugih bitij.

Zato vidim kot enako pomemben cilj – enako pomemben priznanju in uveljavljanju pravic Nikrmane – človekovo zbližanje s svojim lastnim duhovnim bistvom. Naše članstvo v družini utelešenega življenja na planetu je nadvse dragoceno, a je vendarle drugotne narave.

Prvotno je človek bitje vesolja, ki trenutno prebiva na Zemlji. Čeprav ta »trenutek« morda traja že nekaj milijonov let, vendarle ne more preglasiti dejstva, da smo ljudje samostojna duhovna bitja, drugačna od rastlin, kamenin in živali. Res pa je, da smo jim po Nikrmani, kot utelešena bitja, sorodni.

Namen naslednje meditacije meseca bi bil, da človek utrdi spoznanje svojega duhovnega jaza, torej prav tistega vidika, ki nas loči od drugih bitij Zemlje – in nam hkrati omogoča, da družini Nikrmane in narave kot ljudje podarimo nekaj enkratnega, izvirnega.

• Bodite navzoči. Potem si predstavljajte in tudi občutite, kako naredite odločen korak nazaj v prostor za svojim hrbtom.
  
  
• Tam se nahajajo lestvice, ki so postrani postavljene ob vaše drevo življenja. S pojmom osebnega drevesa življenja mislim na navpično os, ki poteka vzdolž hrbtenice in se nad glavo razveja v krošnjo našega duhovnega (»višjega«) jaza. Ne pozabimo pri tem, da ima naše osebno drevo življenja tudi korenine, ki nas od trtice navzdol dodobra ukoreninjajo v Zemlji.
  
  
• Splezajte po lestvicah v krošnjo vašega drevesa življenja – točneje rečeno v kroglo vašega duhovnega (višjega) jaza. Občutite ga in se poistovetite z njim.
  
  
• Potem splezajte naravnost navzdol po deblu. Pri tem se najprej oprite na čakro v sredini glave in se za nekaj trenutkov tam umirite.
  
  
• Potem se spustite še niže v svoj srčni center. Tu nastopi odločilni trenutek, ko je treba občutek višjega jaza povezati z vašim srčnim bistvom.
  
  
• Nazadnje se spustite še v korenine vašega drevesa življenja in navzočnost vašega duhovnega jaza tu in zdaj dodobra zasidrajte v vaši zemlji – vaši telesnosti.

Marko Pogačnik