Kaj imata skupnega konoplja in evtanazija? O obeh že desetletja poslušamo ene in iste laži. Sta redka pojava, glede katerih je verovanje strokovnjakov identično verovanju cerkvenjakov in drugih nazadnjakov. Ne z eno ne z drugo se zdravniki nočejo ukvarjati. Razlika je le, da je glede konoplje premalo tistih pravih raziskav, glede evtanazije pa je bržčas greh že govoriti o raziskavah.

Seveda je glede konoplje premalo pravih raziskav. Prave raziskave zdravil so drage. Privošči si jih lahko samo farmacija – ki je tudi poskrbela za njihovo visokocenovno 'dostopnost', da si jih lahko privošči samo ona. Farmacija pa raziskuje predvsem tista zdravila, od katerih lahko, potem ko so raziskana, pričakuje dobiček.

Enostavna zdravila, ki bi si jih lahko ljudje delali sami, so raje premalo raziskana. Zdravila za redke bolezni, katerih zdravljenje se ne izplača, so včasih premalo raziskana. V preprečevanje bolezni pa se farmacija niti ne meša – to bi ji pa res zbilo dobičke …

Zdravniki potrebujejo bolne ljudi. Kam bi prišli, če bi smiselni delež truda, znanja in denarja, ki ga vlagajo v zdravljenje, vložili v preprečevanje bolezni? Mnogim bi zmanjkalo dela, ker bi jim ostale skoraj izključno poškodbe. To niti ne bi bilo tako hudo; s poškodbami se znajo zdravniki zaposliti bolj, kot je nujno potrebno. Pomembnejše vprašanje je, kam bi prišli kot družba, če bi ljudje zdravo jedli in pili, se dovolj gibali, dovolj počivali in spali, morda tudi živeli čimmanj stresno ter uživali v šolanju, delu, družabnem in družinskem življenju? Prišli bi v nekaj, kar se ne bi več imenovalo kapitalizem …

Oblast si niti slučajno ne želi odsotnosti kapitalizma. Zdravstvo pa ne deluje proti pričakovanjem, željam in potrebam oblasti. Zdravniki se vedno in povsod zližejo s poglavarji, kralji, svečeniki, vojaškimi poveljniki, s trinogi, z eno in edino stranko ali z 'demokratično' izvoljenimi tepci. Za vsakim vladarjem, uspešnim ali neuspešnim, stoji zdravnik. Če je vladarjem v prid, da neka skupina ljudi v mukah ali po hitrem postopku izgine z obličja zemlje, se za nasvet in pomoč obrnejo na zdravniški ceh. Ta sicer menca in bije notranje boje, a naročnikov v splošnem nikoli ne razočara …

Poglejmo si to na primeru iz polpretekle zgodovine! Nekoč, pred niti ne tako davnimi časi, so zdravniki prostovoljno in zagnano sodelovali z najhujšo oblastjo vseh časov – nacizmom. Še huje – bili so celo korak pred Hitlerjem; na njihovo evgeniko je legel kot ata na mamo in verigi vzajemnih orgazmov je bilo treba na silo narediti konec …

Zdravniki so sterilizirali in evtanazirali kot blazni (po abecedi): avtiste, berače, Cigane, čudake, Indijance, kriplje, mamileke, norce, reveže, starce, tepce, zapornike, Žide … Ni, da ni! To so počeli pred nacizmom in ob nacizmu, kasneje pa jim od lastnih dejanj ni šlo na bruhanje, ampak se jim je po njih kolcalo …

To je bilo uradno in popisano. Kar so zdravniki-evgeniki počeli v bolnišnicah, hiralnicah, norišnicah, ubožnicah, sirotišnicah in zaporih, pa je bilo neuradno. Koliko ljudi so omamljali, posiljevali, omamljali in posiljevali, trpinčili z izgovorom raziskovanja, trpinčili iz veselja do življenja, jih pritirali v samomor, jih počasi ali hitro umorili …? In koliko jih še – ne samo v tretjem svetu? …

Mengele in njemu podobni so samo vrh ledene gore … Kaj se skriva pod gladino? Zdravniki, ki delajo poskuse na zdravih vojnih ujetnikih in pripadnikih manjšin … Zdravniki, ki »v dobro znanosti« slednjih ne izobčijo, da se lahko okoristijo z njihovimi izsledki …

Znanost je 'sponzoruša', poročena z vojsko. Vojska izdatno podpira njene finte, dokler se lahko okorišča z njenimi darovi … Zdravstvo je najboljša 'sponzoruša': vedno je tam, kjer jo vojska potrebuje, in njeni darovi vedno pridejo prav …

Zdravstvo rešuje življenja … Pajade! V čigavi službi je zdravnik, ki krpa vojake, da lahko gredo nazaj ubijat? V čigavi službi je zdravnik, ki dela poskuse na živalih? V čigavi službi je zdravnik, ki vežba na invalidih, da bo znal, ko bo dobil v roke 'polnovredne' ljudi? V čigavi službi je zdravnik, ki športnikom pomaga biti boljši, kot so? … Vsi ti, vključno z vsemi zgoraj omenjenimi, so v službi smrti …

Zdravstvo se rado onegavi tudi z vero. Vrači – zdravniki in svečeniki v eni osebi – so večino časa res zdravili ljudi in živali, občasno pa so jim na žrtvenikih rezali vratove in pulili srca. Vmesni člen med vrači in zdravniki so mazači. Sicer nisem našel podatka, kakšne pogoje so morali izpolnjevati ocenjevalci čarovnic, a močno dvomim, da med njimi ni bilo ranocelnikov. Smrtonosne stranpoti mazaštva, kot sta puščanje krvi in zdravljenje zastrupitev z arzenikom, so zdravniki v zadnjem stoletju uspešno spodbili. Zaradi tega so tako ponosni nase, da se jim je zaskočil hrbet, obenem pa so pozabili, da je to njihova lastna preteklost. Le kateri postopki zdravljenja, ki so v veljavi danes, bodo mazaštvo prihodnosti? Elektrošoki? Zdravila, katerih stranski učinek je povzročanje tega, kar naj bi zdravila? …

Svečeniki se za vsako figo sklicujejo na neke prastare kvazi-svete spise, katerih izvor se je izgubil v času in so bili napisani v jezikih, ki ne obstajajo več. In glej ga zlomka – tudi zdravniki se, kadarkoli jim kaj ni pogodu, sklicujejo na Hipokratovo prisego. Hipokratove prisege zelo verjetno ni napisal Hipokrat. Pa tudi če bi jo, ima sama prisega za potrebe človeštva v 21. stoletju ravno toliko smisla kot kakšna Biblija ali Mahabharata ali Iliada. To so tako stara jajca, da jih niti na novo preobleči ne moreš, ker so pač že zgnila …

Zdravniki morajo – ne šalim se, poglejte! – priseči »na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče.« Zdravniki so torej pogani? …

1. stih te zaobljube starogrškim bogovom je ne samo zastarel, ampak tudi seksističen. 2. je v neskladju s kapitalizmom. 3. je seksističen in iz kakršnegakoli poznavanja zdravstva vnaprej izključuje vse nezdravnike. 4. je samoumeven. 5. je tisti o evtanaziji in splavu, ob katerem se lomijo šila in kopita. 6. je tisti, ob katerem bi se morala šila in kopita lomiti bolj pogosto. 7. so zdravniki že sami ukinili. 8. – Papir vse prenese, vest pa tudi marsikaj. 9. je prav tako samoumeven. Več pa jih ni.

5. stih 'Hipokratove' prisege se glasi: Prisežem (na zgoraj naštete bogove) … »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.« (vir) – Ta skoraj prazgodovinski, neštetokrat prepisan in preveden stih je izgovor, zaradi katerega zdravniki tako množično in trdovratno odklanjajo pomoč ljudem v stiski.

Naj vas potolažim: Hipokratovo prisego so v razvitem svetu nadgradili v Ženevsko deklaracijo. Ven so vrgli bogove, seksizem in še nekaj neumnosti – med drugim celoten 5. stih Hipokratove. Je to razlog, da se o Ženevski deklaraciji pri nas ne govori? Zakaj slovenski zdravniki nočejo biti del razvitega sveta, ampak se raje zatekajo v okrilje Apolona, Asklepija, Higieje in Panakeje ter od tam zmerjajo vse, ki bi se radi premaknili iz dobre stare patriarhalne antike proti sedanjosti? …

Kaj je v resnici odpor zdravnikov do evtanazije? Zgolj sadistično zdravniško 'sočutje' do ljudi, ki v mukah umirajo – da jim niti sekunda teh muk ne bi bila prihranjena. Zakaj bi bilo proti koncu življenja tako nujno trpeti, če ne zaradi vere, da je življenje treba odtrpeti? Zdravstvo naj bi bilo znanost; takšna vera pa z znanostjo nima popolnoma nobene veze …

In kaj je v resnici odpor zdravnikov do splava? Sočutje do bodočih novorojenčkov, ki skoraj zagotovo ne bodo imeli dobre čustvene, vzgojne in snovne opore staršev – da bi le dočakali življenje, pa četudi bo ena sama muka. Zdravstvena vera pravi, da je v skladu s 5. stihom svete Hipokratove prisege tudi na začetku življenja treba trpeti …

Trpeti je treba tudi med rojstvom in smrtjo – še posebej če si ženska. V tem primeru si deležen mnogih bolečih in poniževalnih ginekoloških in porodničarskih obredov, na primer čiščenja maternice na živo vpričo četice bodočih svečenikov zdravstva. Še dobro, da so zobozdravniki v svoje obredje že vključili anestezijo …

Kaj je torej zdravstvo? To je vera v nezmotljivost in nedotakljivost zdravniškega prav – brezprizivno oklepanje enih postopkov in neomajno zavračanje drugih … Je tudi učinkovito povzročanje smrti in trpljenja za državne in lastne potrebe … Prav tako je metanje časa in denarja skozi okno za zdravljenje namesto preprečevanje bolezni … In je igranje z dragimi napravami namesto pogovarjanja z ljudmi … Ne smemo pozabiti na pohlep in častihlepje, zaradi katerih mnogi značajsko neustrezni posamezniki brez sočutja in obzirnosti postanejo zdravniki, vodje oddelkov, bolnišnic, zdravstvenih šol in združenj … Nekje ob strani in hkrati prežeto z vsem naštetim pa je zdravstvo seveda tudi to, kar naj bi bilo: skupek ravnanj in postopkov, ki rešujejo in izboljšujejo življenja …

Hipokratova prisega je bila po dobrih 2.400 letih korenitih družbenih sprememb prenovljena; zdaj mora samo še prodreti v ume slovenskih zdravnikov … Sicer pa je celotno zdravstvo potrebno korenite prenove mišljenja in delovanja. Odločiti se moramo – vsi, ne le zdravniki –, ali je zdravstvo verska skupnost, znanstveno področje, humanitarni aktivizem, gospodarska panoga, veja vojske ali filozofska smer. Vse to hkrati pač ne more biti …

Zdravniški ceh res nima na grbi toliko nepotrebne krvi in nasilja kot svečeniški ali vojaški. Prav tako zdravniki izrečejo manj neumnosti na enoto besedila kot svečeniki in vojaki. So pa primerljivo naduti in nedojemljivi za dvom v svoj prav.

Vzemimo za primer enega od brezprizivnih velikanov zdravniške vede – Sigmunda Freuda. Tip je zgradil celo znanost okoli nekakšnega Ojdipovega kompleksa (spet se vmešajo grški bogovi) in iz njega napletel, da ženske moškim zavidajo penis. Zakaj? Samo zato, da bi utišal posiljevane, zlorabljane in ustrahovane dečke, deklice in ženske, ki jih je v navzven kičasti in navznoter barbarski meščanski družbi kar mrgolelo. Ženske so prišle k velikanu po pomoč ter bile obtožene sanjarjenja in grdih čustev. Ko so popizdile, so bile obtožene histerije, zaprte v norišnice in napolnjene s pomirjevali. Freud je še vedno velikan, žrtve spolnih zlorab pa njegovi nasledniki pridno polnijo s pomirjevali, da ne pizdijo …

Stvari je treba zastaviti nekako tako: prav imajo tisti, ki pridejo k zdravnikom po pomoč za neko svojo poškodbo, motnjo ali stisko. Dolžnost zdravnikov je, da jim po svojih najboljših močeh pomagajo rešiti njihovo težavo, ne pa, da branijo čast svojega poklica ali družbe. Če ne rešujejo težav bolnikov, ni ničesar, kar bi lahko branili …

In če je težava bolnikov predsmrtno trpljenje, je dolžnost zdravnikov, da jo rešijo …

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si