Piše: Maja Južnič Sotlar v novi Vivi www.viva.si

Hepatitis C je vnetje jeter, ki ga povzroča virus hepatitisa C. Danes je to obsežen javnozdravstveni problem, saj ocenjujejo, da je vsaj 170 milijonov ljudi okuženih s tem virusom.

Z njim resnično ni šale, saj podatki kažejo, da lahko nezdravljen kronični virusni hepatitis, ki je povrzočen z virusom hepatitisa C, povzroči končno odpoved delovanja jeter, dokazana pa je tudi povezava z rakom na jetrih. Prav okužba z virusom hepatitisa C je eden najpogostejših razlogov za presaditev jeter pri odraslih na svetu.

In kakšno je stanje v Sloveniji? Kot razlaga doc. dr. Mojca Matičič, dr. med., specialistka infektologinja s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Kliničnega centra v Ljubljani, po podatkih, ki so zbrani iz različnih virov, ocenjujejo, da je okužena slaba polovica odstotka celotne populacije. Žal neke velike nacionalne raziskave, ki bi to domnevo potrdile, ni, a po mnenju sogovornice ti podatki kar držijo.

Epidemiološka slika pa se močno spremeni, če si ogledamo stanje v določenih podskupinah prebivalcev in v mislih imamo predvsem tiste, ki so bolj izpostavljene tej okužbi. Med intravenskimi uživalci nedovoljenih drog so v začetku 90-tih beležili okužbo pri 40 do 60 %.

Z različnimi programi za zniževanje zasvojenosti z drogami se je ta odstotek sčasoma znižal na 21 do 38 %, pojasnjuje sogovornica in z veseljem doda, da so v raziskavi, ki so jo naredili lansko leto med 1240 testiranimi osebami, ki so na nadomestnem zdravljenju, odkrili 30 % okuženih, vendar ta odstotek pomeni tako trenutne kot pretekle okužbe. Aktualno okuženih je bilo samo 16 % testiranih, kar dokazuje veliko uspešnost programov za zasvojene.

Kako se okužimo
Okužimo se z neposrednim vnosom virusa v kri, čemur se strokovno reče parenteralna okužba s krvjo ali krvnimi pripravki. To se najpogosteje zgodi pri nesterilnem injiciranju nedovoljenih drog ter pri nesterilnem piercingu, tetovaži, akupunkturi in njuhanju kokaina. Dr. Matičičeva opozarja tudi na možnost naključnega vboda z okuženo iglo, na primer med zdravstvenimi delavci. Drugi možen, a redek način prenosa okužbe so še nezaščiteni spolni odnosi, vendar večinoma pri ljudeh, ki pogosto menjajo spolne partnerje.

V stalnih partnerskih zvezah je možnost okužbe minimalna. Možen je tudi prenos z matere na otroka (pri cca 5 %), če pa je mati hkrati okužena še z virusom HIV, se odstotek možnosti prenosa virusa hepatititsa C na otroka dramatično poveča. Možni so tudi prenosi okužbe znotraj družinskih članov, zlasti tam, kjer je pomanjkljiva osnovna higiena (menjavanje zobnih ščetk, pribora za manikiranje nohtov, britvic …). Še vedno pa pri okoli 30 % primerov ni bilo prisotnih nobenih tovrstnih dejavnikov tveganja, a je okužba vseeno prisotna.

Dr. Jekyl in Mr. Hide

Kot pravi dr. Matičičeva, je hepatitis C bolezen različnih obrazov. »Približno tretjina okuženih nikoli nima nobenih zdravstveninh težav in tudi testi za oceno delovanja jeter ostajajo v mejah normale. Ostali dve tretjini pa imata določene bolezenske težave, vendar se tudi ta okužba ponavadi odkrije povsem naključno. Določen delež bolnikov pa ima resne težave. Pri približno petini bolnikov po 20 do 30 letih pride do nastanka jetrne ciroze in do končne odpovedi delovanja jeter, pri 1 do 4 % bolnikov na leto pa do nastanka raka na jetrih.

Testiranje brezplačno, a z napotnico
Če obstaja najmanjši sum na okužbo z virusom hepatitisa C, je najpametneje iti na testiranje. Dr. Matičič: »Žal trenutno v Sloveniji anonimno in brezplačno testiranje obstaja samo za okužbo z virusom HIV, ne pa tudi za hepatitis C. Vendar se ozaveščenost med splošno javnostjo počasi izboljšuje.

Človek, ki sumi, da se je v preteklosti ali nedavno lahko okužil, obišče izbranega zdravnika, ki mu bo morda kar sam odvzel kri ali pa ga napotil v ustrezno zdravstveno ustanovo (Infekcijska klinika ali regionalne splošne bolnišnice, ki večinoma imajo infekcijske oddelke). Danes za rutinsko presejalno testiranje uporabljamo test za dokazovanje protiteles v krvi.

Protitelesa se v krvi pojavijo nekako 8 do 12 tednov po okužbi, največ tja do šest mesecev, čemur rečemo obdobje okna. Če ima oseba  v krvi protitelesa, to lahko pomeni dvoje: da ima trenutno okužbo, lahko pa pomeni, da je bila okužena v preteklosti in da je okužba že izzvenela.

Zato pri vsaki osebi, ki je pozitivna na prisotnost protiteles proti virusu hepatitisa C, opravimo še potrditveni test, to je test, s katerim dokažemo prisotnost virusnega genoma, se pravi samega virusa neposredno v krvi. To je test HCV RNA, metoda, s katero to opravimo, pa se imenuje verižna reakcija s polimerazo ali PCR.

Če pa je ta test pozitiven, gre pri osebi za aktualno okužbo z virusom hepatitisa C. Vsak tak človek sodi v obravnavo k specialistu, največkrat je to infektolog ali gastroenterolog, ki potem določi nadaljnjo klinično obravnavo.« Naj povemo, da testiranje sodi v sklop osnovnega zdravstenega zavarovanja.

Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno …
Odvisno od posameznega bolnika se zdravniki odločajo za zdravljenje. »Ko vemo, da je bolnik okužen, je napoten k specialistu. Opravi natančne laboratorijske in mikrobiološke preiskave, UZ trebušnih organov in punkcijo jetrnega tkiva. Na osnovi teh rezultatov nato ocenimo, v kakšnem stanju je bolnik in se odločimo o nadaljnjem postopanju. Bolnika bodisi le spremljamo,ali pa potrebuje zdravljenje. V tem primeru navadno začnemo zdraviti takoj. Zdravljenje pa je zelo zahtevno. Ima vrsto neželenih učinkov, ki so lahko tudi življenje ogrožujoči. Zato ga specialist uvede po tehtni presoji. Pred začetkom zdravljenja je treba bolnika dobro seznaniti s potekom zdravljenja. Pogosto se zgodi, da se bolnik zdravljenja ustraši in ga odklanja. Tkemu bolniku posvetimo še več časa in mu skušamo prikazati, zakaj je zdravljenje dobra odločitev. Z veseljem lahko rečem, da so le redki, ki jih nismo prepričali v zdravljenje,« z veseljem pove sogovornica.
… a tudi zelo uspešno!

Še z večjim veseljem pa pove, da je zdravljenje kroničnega hepatitisa C verjetno eno najučinkovitejših, če ne sploh najučinkovitejše zdravljenje med vsemi virusnimi okužbami! Dolgo niso imeli v rokah nobenega orodja za spopad s to boleznijo, danes pa infektologi z veseljem povejo, da zdravila so, in to v obliki kombinacije imunomodulatornega zdravila pegilirani interferon alfa, ki se ga daje v obliki podkožne injekcije, in pa ribavarina, ki ga bolniki zaužijejo v obliki tablet.

Kombinacija obeh je uspešna pri dobri polovici bolnikov, kar je predvsem odvisno od genotipa virusa. Pri genotipu 1, ki ga je pri nas največ, je zdravljenje uspešno v slabi polovici primerov, medtem ko je pri okuženih z genotipom 3 uspeh celo do 95 %, kar je zares izjemno! Kako pa ravnajo v primerih, ko zdravljenje ne pokaže želenih učinkov?

Sogovornica odgovarja, da tudi v tem primeru ne vržejo puške v koruzo, zlasti če gre za napredovalo bolezen. V tem primeru je bolnik lahko določen čas na vzdrževalnem zdravljenju. Med zdravljenjem, ki traja od šest mesecev do enega leta, so bolniki ves čas pod nadzorom lečečega zdravnika, ki tudi ves čas bdi nad neželenimi učinki zdravljenja in jih skuša čim bolj blažiti.

Prehod iz akutne v kronično obliko bolezni se pojavi pri treh četrtinah okuženih. Raziskave so pokazale, da lahko s pravočasno uvedbo zdravljenja s pegiliranim interferonom alfa za šest mesecev v veliki meri preprečijo prehod v kronično obliko bolezni. Ker se prehod v kronično okužbo pogosteje zgodi pri bolnikih, ki so brez simptomov, je najpomembneje vedeti, ali so se okužili ali ne. Če obstaja kakršna koli možnost, da se je nekdo okužil, je zelo pametno, da gre k zdravniku, saj se tako lahko še pravočasno »ujame« akutno okužbo in prepreči doživljenjske posledice.  

Ozaveščanje je najpomembnejše
K sreči je danes zdravljenje možno, in celo precej učinkovito. Kljub temu pa je še vedno ena najpomembnejših nalog vseh nas ozaveščanje ljudi, zdravstvena vzgoja in svetovanje, da do okužbe sploh ne pride. Dr. Matičičeva poudarja, da je najpomembnejši pri tem pogovor, zlasti med starši in mladostniki oziroma med učitelji in učenci. »Če imajo starši s svojimi otroki ne glede na njihovo starost dober odnos in se z njimi veliko ter odkrito pogovarjajo, je to največja dota za otrokovo življenje.

Mislim, da ni nikoli prezgodaj začeti govoriti o teh stvareh. Sama sem mama in vedno sem z veseljem sprejela povabilo, da otrokom spregovorim o teh stvareh tako v vrtcu kot v šoli. Moram reči, da so otroci zelo odprti in vedo veliko več, kot si mislimo. Pomembno je le, da jim stvari povemo na način, ki je primeren njihovi starosti.«

Kako z odpadnimi iglami?
Ob tem je aktualno tudi vprašanje, kako ukrepati, če se naključno zbodemo z odvrženo injekcijsko iglo ali če nanjo naleti otrok, kar je zelo možen scenarij, saj je veliko primerov odvrženih igel celo v peskovnikih in na otroških igriščih. Predvsem je pomembno, da igel ne prijemamo. Igle je sicer potrebno odložiti v čvrste zabojnike, zato je smiselno poklicati redarja ali policijo, ki bodo poskrbeli za varno odstranitev igel.

In če se vendarle pripeti, da se zbodemo z odvrženo iglo? Dr. Matičičeva odgovarja: »Če se naključno zbodemo z iglo, za katero ne vemo, kaj se je z njo dogajalo, je prvi ukrep, da mesto vboda stiskamo in spiramo pod mlačno tekočo vodo. Nikoli pa ga ne izsesavamo z usti! Mesto vboda dobro osušimo, razkužimo in če okoliščine nakazujejo, da je velika verjetnost, da je igla okužena, gremo k zdravniku, ki bo določil nadaljnje ukrepe.

S krvjo se lahko prenašajo vsaj trije virusi: HIV ter virusa hepatitisa B in C. Pri velikem tveganju za tovrstno okužbo z virusom HIV ukrepamo z enomesečnim profilaktičnim zdravljenjem, pri  hepatitisu B lahko preventivno damo gamaglobuline in pričnemo aktivno cepiti, pri hepatitisu C pa tisti trenutek ne moremo nikakor ukrepati. Tako osebo sledimo in če se čez nekaj tednov izkaže, da je prišlo do okužbe, lahko šele tedaj ukrepamo, saj imamo, kot sem že povedala, na voljo zelo učinkovito zdravljenje.«

Maja Južnič Sotlar

Okužba z virusom hepatitisa C v večini primerov poteka tiho, ne da bi okuženi zanjo sploh vedel. Le pri slabi tretjini bolnikov se pokažejo bolezenski znaki. Ti so: rumeno obarvana koža, tiščeča bolečina v zgornjem delu trebuha, splošno slabo počutje, siljenje na bruhanje, bruhanje … Ostali dve tretjini okuženih sploh ne vesta, da sta se okužili in prav pri njih se okužba pogosto prelevi v kronično obliko.

Se radi tetovirate in piercate? Počnite to varno!
V skupino ljudi, ki so bolj ogroženi za okužbo z virusom hepatitisa C, sodijo tudi vsi, ki se tetovirajo ali piercajo. Preden se odločimo za ta korak, izberimo tak lokal, v katerem je poskrbljeno za našo varnost. Ali je, bomo najbolje vedeli, če ima lokal za to opravilo ustrezno dovoljenje in je pod rednim higienskim nadzorom. Sicer pa lahko tudi že na prvi pogled opazimo, če je način dela higiensko neoporečen: - če uporabljajo igle in ostali pribor za enkratno uporabo, ki ga pred nami niso uporabili še pri nikomer in ga za nami zavržejo,

1. če uporabljajo rokavice za enkratno uporabo, ki si jih prvič nataknejo prav pred našim postopkom,
2. če uporabljajo sredstva za razkuževaje,
3. če si pred delom s strankami umivajo roke in
4. če uporabljen pribor odlagajo v čvrst plastičen zabojček.

To je scena, ki vzbuja zaupanje. Če je drugačna, si raje poiščite drug lokal.

Cepiva proti hepatitisu C še ni
Žal cepiva proti hepatitisu C še ni na voljo, to pa iz zelo znanega razloga. Virus hepatitisa C se izredno hitro podvojuje in ima izrazito sposobnost spreminjanja, čemur pravimo, da je zelo antigensko variabilen. Ima šest različnih genotipov in najmanj petdeset podtipov, kar je klinično pomembno pri zdravljenju.  V enem samem človeku lahko hkrati v krvi krožijo antigensko minimalno različni virusi. In prav ta antigenska variabilnost otežkoča izvedbo cepiva, podobno kot pri virusu HIV. Zato kar nekaj časa še ne pričakujemo cepiva in zato tudi poudarjamo programe za preprečevanje okužbe in zgodnje odkrivanje le-te, pojasnjuje dr. Matičičeva.