O tem je prepričan Mariborčan Bojan Tomažič, urednik revije 7dni, kjer lahko vsak teden preberemo veliko koristnih člankov o zdravem načinu življenja, kamor spada tudi vegetarijanstvo. Na očitke ljudi, da vegetarijanski starši mučijo svoje otroke, ker jim odrekajo meso, odgovarja, da je ravno nasprotno: da torej mučijo otroke tisti, ki jim dajejo meso.

Kdaj in zakaj ste prenehali jesti meso?
Kot otrok sem živel pri babici, kjer smo zelo redko jedli meso. Pripravljala je tradicionalne jedi, močnik, žgance, zelenjavne juhe. Zelenjava je bila z domačega vrta in tudi sadje je bilo domače. Ko je babica umrla, sem se preselil k materi, kjer je bilo meso na jedilniku vsak dan. V začetku mi je bila sprememba všeč.

Prej sem, tako v prehrani kot sicer, živel vaško, revnejše, rurarno življenje, ko sem se preselil, se mi je vse zdelo bolj urbano, nobel. A to zadovoljstvo ni dolgo trajalo. Spomnim se, da je mama pripravljala nedeljsko kosilo, jaz sem poležaval v svoji sobi. Zavonjal sem smrad. Ko sem odkrival, od kod prihaja, sem ugotovil, da iz kuhinje. Šel sem dol in vprašal, kaj tako smrdi. Mama je rekla,  da peče meso. Smrdi mi, sem rekel. In od takrat ga ne jem.

Kakšne koristi vam je prinesla brezmesna hrana?
Začel sem spet spoznavati resnične okuse hrane, da so vegetarijanske jedi po vonjih in okusih bolj pestre kot mesne, kjer prevladujeta vonj in okus po živalskih maščobah. Prej je bilo vse podrejeno pečenemu mesu, potem pa resnično hrani. In, četudi nisem shujšal, sem se samemu sebi zdel lažji. Veliko bolje sem se počutil. Imel sem več energije. In  še olajšano ugotavljal, da zato, da bi bil jaz sit, ne umre nobena žival.

O tem najprej nisem razmišljal, a sem kasneje spoznal, da ima odločitev, da ne boš jedel mesa, praviloma tudi duhovno dimenzijo. Subtilnejši si, znaš obvladovati  sebičnost, agresivnost, nečimrnost in še marsikaj. Človek se prav svobodno počuti, ko je spoznal, da noče več hraniti ubijalskega instinkta, ki so nam ga vsiljevali z dolgimi leti urjenja ob vaških kolinah - ki jih nekateri, saj ne morem verjeti, želijo prodajati kot etnološko zanimivost - in mestnih klavnicah.

Kako so v tistem času ljudje sprejemali vegetarijance in ali se je ta odnos danes kaj spremenil?
Mama me je opozarjala, naj se ne igram z zdravjem, ker zdravniki pravijo, da ljudje, posebej še mlajši, nujno potrebujemo meso. Nekateri so se tudi zafrkavali, mi ob raznih kosilih nastavljali meso na krožnik in podobno. Zaradi vsega tega se nisem prav nič sekiral. Povsod, kjer smo jedli, sem pač povedal, da jem vse, razen mesa, pa so potem v kuhinji nekaj sčarali.

V začetku pogosto ocvrti sir, ki se mi je hitro uprl, in nekakšne žitne polpete iz zamrzovalnika, ki si jih lahko poskusil samo enkrat, a  sem pač jedel solato, ki sem jo imel vedno zelo rad. Sčasoma sem tudi preklopil s kravjega mleka na sojino, riževo, ovseno. In pečenih jajc že dolgo niti videti ne morem. Niti z gobami jih ne prenesem, čeprav sem to jed kot otrok imel zelo rad. Imam pa rad sladkarije in te - seveda, če so mi dobre - jem tudi narejene s kravjim mlekom ali jajci.

Glede tega nisem dosleden, a je to pač v skladu z mojim prepričanjem, da je pri vsem, kar človek počne, treba predvsem prisluhniti sebi. No, pa saj pri sladkarijah tudi že uporabljamo riževo mleko in nadomestke za jajca. In zdi se mi, da prihaja čas za strožjo selekcijo. Zdaj že nekaj časa opažam, da mi tudi slaščice, keksi in čokolade kažejo roge. Mlečnih sladoledov pa tudi že dolgo ne jem.

Ste si kdaj zaželeli, da bi začeli jesti meso?
Ne, nikoli. Ko enkrat nehaš jesti meso, občutiš, da je tako veliko bolje. Meso mi, verjemite, grozno smrdi. In bolj kul si kot tisti, ki meljejo med zobmi ubito žival. Danes je v prodajalnah in restavracijah tudi veliko več ponudbe brezmesnih jedi in živil. Zdaj je pač treba paziti, da se odločamo za takšno hrano, ki ni zastrupljena.

Ali naj bodo tudi otroci vegetarijanci?
Seveda. Danes je toliko ponudbe različne brezmesne hrane, da tudi otrok dobi za razvoj vse, kar potrebuje. Je pa treba biti pazljiv in skrbeti za polnovredno prehrano. Verjeti je treba znanosti, ki ve, kaj otrok potrebuje za razvoj, in poskrbeti za to. Vse, kar telo potrebuje, pa je mogoče zagotoviti brez mesa. Prijatelj, zdravnik, vegetarijanec, mi je natančno razložil, kako in kaj. Strah je tudi odveč, ker ima veliko staršev izkušnje s tem.

Eden od očitkov ljudi je, da vegetarijanski starši mučijo svoje otroke, ker jim odrekajo meso.
Poglejmo to na drug način. Otroku je najprej treba ponuditi boljšo možnost, kasneje pa naj sam izbere. Jaz sem kibicem, ki bi razpravljali o tem, zmerom govoril, da je prav nasprotno, da torej mučijo otroke tisti, ki jim dajejo meso. In resnično trdim, da smo normalni mi, ki ne jemo mesa, in ne oni, ki ga jedo. To se bo zagotovo tudi izkazalo.

Tudi najbolj zadrti mesojedci bodo postali vegetarijanci. V enem obdobju bodo ugotovili, da jim meso ne ustreza več. Ali zaradi bolezni. Če ne zaradi drugega, jih bodo v to prisilile zdravstvene oblasti, ko bodo ob boleznih krav, prašičev, perjadi, ki jih nečloveško redijo za hranjenje množic, prepovedale jesti meso bolnih živali. No, vsaj upam, da bodo ljudem prepovedali uživati strupe ter bakterije in viruse.

V reviji 7dni ste nedavno pisali o vegetarijanski deklici, ki so jo v vrtcu silili k uživanju mesa. Kako vi doživljate takšne zgodbe?
Tako ravnanje je nesprejemljivo. A ljudje so pač naduti in hudobni, četudi nimajo nič od tega. Saj se spomnite, koliko ljudi na položajih nam je doslej že grenilo življenje z izvajanjem butastih predpisov, z birokratskim, neživljenjskim ravnanjem.

Pred leti je kuhar iz mariborske osnovne šole družbi, v kateri sem bil, razlagal, da imajo na šoli dve učenki vegetarijanki in da jima k vegetarijanski porciji doda tudi nekaj mesa - ker kaj pa se grejo tile! Eni so se smejali, jaz pa sem bil ogorčen. Takšen človek ne bi smel biti kuhar. Ni mu namreč mogoče zaupati. Pri hrani, še posebej za otroke,  pa je zaupanje še kako pomembno.

Kaj bi bilo treba storiti, da do takšnih incidentov ne bi več prihajalo? Ustanoviti Društvo staršev vegetarijanskih otrok?
Povezovanje je dobrodošlo. S tem je mogoče vplivati na predpise, ki jih sprejemajo. In tudi na izvajanje, kjer so pogosto kratki stiki. Nekaterim ljudem, ki odločajo,  je treba tudi dvakrat ali trikrat, tudi glasno, če drugače ne gre, reči, naj opravljajo svojo službo v dobro vseh. In jim, če tega niso sposobni, pač greniti življenje, kot oni grenijo nam. Z javnim opozarjanjem na njihovo ravnanje in z zahtevami za odpoklic.

Revija 7dni je zelo naklonjena vegetarijanstvu in pravicam živalim. Kakšne odzive sprejemate od bralcev?
Med našimi bralci je res veliko vegetarijancev in tistih, ki imajo radi živali. Naša usmeritev, da bomo družbeno odgovorna revija, nas je pripeljala k temu, da v časopisu predstavljamo vse, kar je za človeka dobro, koristno, kar mu lajša in boljša življenje. Obe tematiki, tako vegetarijanstvo kot opozarjanje na potrebo po boljšem ravnanju z živalmi, pa sta še kako pomembni za zdravje ljudi v najširšem pomenu besede. Sta pa seveda med seboj tudi tesno povezani.

In, saj to mnogi že vedo, a vendarle, ljudi skušamo vsako sredo znova in znova spomniti, da je ravnanje človeštva z okoljem, živalmi in z vsakim posameznikom v družbi pravzaprav seštevek obnašanja in tudi razmišljanja vsakega posameznika. Vsak od nas je torej pomemben. In v času, ko so računalniki postali velepomembni, bi spomnil na rek, ki modro svetuje, naj se ”namesto na naprave priklopimo na stvarstvo.”

Naša revija se imenuje Osvoboditev živali. Kakšne posledice bi po vašem mnenju prinesla osvoboditev živali? Na ljudi, naravo, celoten planet? Bo morda takrat tudi človek bolj svoboden?
Prepričan sem, da opravljate pomembno funkcijo. Ste korak naprej od mnogih, ki so za zaščito in varstvo živali. In prav je tako. Reja živali za zakol ali za razne poskuse, za krzno, okle in kajjazvemkaj je napaka človeštva. In na to je treba opozarjati. Zdaj tudi znanost dokazuje, da je tako, da živalske farme delajo okolju škodo, z žitaricami, ki jih porabijo za živinsko krmo, bi lahko s sveta pregnali lakoto. 

Da reja živali porabi velikanske količine pitne vode, da povečuje ozonsko luknjo, so tudi dokazi. Ob okoljskem in ekonomskem vidiku osvoboditve živali pa se mi zdi pomembno opozorilo, da odnos do vseh bitij na svetu vpliva tudi na odnose med ljudmi. Ti so -samo poglejte poročila in črno kroniko! - katastrofalni. 

Četudi se ob vsem surovem ravnanju z živalmi, ko jih pretepajo, priklenejo na kratke verige, jim ne dajo hrane ipd.,  sliši neumestno, menim, da si osvoboditev zaslužijo tudi mnoge udomačene živali, ki jim, skrbi za njih navkljub, kratijo pravico do tega, da bi bile živali. Svojo superiornost naj človek kaže v spoštljivem odnosu do stvarstva, katerega del je in od katerega je odvisen, in ne s prevlado, zapiranjem, onemogočanjem, uničevanjem, ubijanjem. Ker, saj veste: vse se vrača, vse se plača.

Damjan Likar

Vir: www.osvoboditev-zivali.org