Tudi popolna svoboda je možna samo v zavesti brezpogojne ljubezni.

Svoboda zavesti je v popolni nenavezanosti. Popolna nenavezanost pa je možna edino v zavedanju enosti.

Vendar to ni nenavezanost, kot si jo običajno prestavlja naš razum. To je nenavezanost na vse oblike znotraj enosti. Torej ne samo materialne. To ni barantanje z našim egom, češ sej nisem navezan na vikend, ker vem da imam še hišo.

Vse oblike pomeni hkrati tudi vse naše življenjske vloge, istovetenja, našo osebnost, izkušnje, skratka ego in končno tudi naše fizično telo, oziroma življenje.

To se našemu razumu sliši malo kruto, vendar ravno nenavezanost na življenje odpre vrata večnemu Življenju. To so po moje vrata v večnost zavedanja.

Vemo, da to ne pomeni junaško dati življenje za svoj ego. Ali dati življenje iz obupa, češ itak nimam za kaj živeti. Ravno tako odpovedati se svoji osebnosti, vlogam in istovetenjem ne pomeni ravnodušnost. To samo pomeni brezpogojno predajo toku življenja. Da »tečemo« skupaj z poustvarjanjem (spremembami) velike resničnosti življenja. In se ničesar več ne oprijemamo. Kajti z oklepanjem-navezanostjo bi se že nasilno upirali toku.

Tako pomeni nenavezanost tudi nenasilje. In končno ima vse kar je v enosti isti pomen. Biti popolnoma nenavezan, pomeni tudi živeti v resničnosti tega trenutka.

Osebnost, vloge, istovetenja so namreč energetske strukture, ki nas odvračajo od zavedanja resničnosti tega trenutka.

Ego je zavest identitete ujete v iluzijo časa. Ego tvorijo miselne strukture zamrznjene v skladišču našega razuma.

To so strukture, ki v vsak trenutek nastajajoče simfonije življenja, prinesejo vedno isto bučno glasbo. So strukture, ki čez pisan akvarel nastajajočega življenja pogrnejo vedno iste risbe naše preteklosti.