Zloraba Boga
Bistvenega pomena je zavedanje o enakosti ljudi. V splošnem ni posameznikov, ki bi imeli neprimerljivo večje sposobnosti in potenciale od drugih in bi potemtakem zaslužili vzvišen položaj v človeški družbi. Iz UPS je enakopravnost posameznih individualnih intelektov jasno razvidna, ne pa tudi iz krščanske doktrine.

Neenake obravnave so v krščanstvu deležni mnogi, npr. moški in ženske ter verni in neverni. Manjvrednost Eve, ki se prenaša na celotni ženski rod, izhaja iz trditve, da naj bi bila ta ustvarjena iz Adamovega rebra. Taka trditev ni vredna zaupanja, saj objektivno ženska ni v ničemer slabša od moškega.

Tudi diskriminacija nevernih ali drugače verujočih ni nekaj, v kar bi bilo vredno verjeti. V naravi najdemo tisoče različnih rož. Ali je tista z rdečimi cvetovi Stvarniku kaj manj dragocena od drugih? Ali je kaka žival deležna obsodbe Stvarnika zaradi tega, ker se prehranjuje drugače? Diskriminacija vsake vrste je v krščanstvu očitna zabloda.

Bog naj bi bil v vsem stvarstvu najvišja avtoriteta, ki jo odlikuje posebna moč, modrost in ustvarjalnost. Nič je ne more nadomestiti ali se kosati z njo. A postavite v vlogo Boga človeka, ki sledi lastnim, ozkim ciljem in dobili ste manipulacijo, največjo od vseh. Vsaka doktrina - verska ali kaka druga - ki kakemu človeku daje posebno moč s povzdigovanjem v Boga, ustvari nesrečo in gorje. Tak posameznik, ki navadno uporabi še ustrezno orodje za ustrahovanje (pri veri je to strah pred poslednjo sodbo), je tako pridobil popoln nadzor. Na poziciji, kjer ga nihče ne more izpostaviti roki pravice, lahko neovirano izvaja politiko, tudi zločinsko, ne da bi se mu bilo bati upora, kajti - kdo se upa upreti Bogu? Kako je ta mehanizem deloval (in še vedno deluje) v rokah brezsrčnih ljudi, bogato popisuje zgodovina.

V krščanstvu se človek, ki je povzdignjen v vlogo najvišjega, najsposobnejšega, nezmotljivega „pastirja", katerega beseda je zakon, imenujepapež. A velikanskega ugleda in s tem moči ne uživa le on temveč tudi številni njegovi verski pomočniki v cerkveni hierarhiji. Cerkev kot institucija, ki ima v svojih rokah duhovno oblast, si nikoli ni prizadevala ustvariti sveta, v katerem so ljudje pred Bogom enaki.Kakršna koli vzvišena pozicija nad verujočimi je vir skušnjav in nepravičnosti. Tudi razsvetljeni posredniki, preroki in duhovni učitelji, ki iz svoje vloge vlečejo osebne koristi, so nevarni. Nekatere (pravičnejše) religije (npr. budizem) zato duhovnikov ne postavljajo v vzvišeno vlogo nad verniki ali v kako duhovno hierarhijo, temveč je tako duhovnik kot tudi najvišji med njimi - enak med enakimi.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si