Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«

Ne tako dolgo nazaj sem se s sodelavci z vseh vetrov Evrope spustil v debato o demokraciji. Čeprav je imel vsak izmed nas nek svojstven pogled na demokracijo in na to, kaj demokracija sploh je ter kaj predstavlja, je bilo skupno vsem, da smo bili polni hvale in dobrih zgledov. Samo eden izmed nas ni komentiral nič. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je ravno ta sodelavec prihajal iz dežele, kjer se je demokracije »rodila« – iz Grčije.

Na provokacije sprva ni želel odgovoriti, ob vztrajanju pa je bil njegov komentar dokaj kratek in se je nanašal na to, kaj je v stari Grčiji pomenila beseda demokracija: »bel, svoboden, bogat moški«! Ups! Demokracijo za nas predstavlja bel, črn, rumen, velik, mali …, vsi svobodni, tudi revni kot bogati moški in ženske. Kaj pa pravijo sodobne statistike? Marca lani je Forbes objavil svoj »billionaires list« - seznam najbogatejših ljudi na svetu. Med prvih deset ni ženske! Prvi in edini »ne beli« moški predstavnik je šele na devetem mestu! ZDA, ki se ima za zibelko sodobne demokracije je za svojega predsednika izbrala ne-belega predstavnika šele v 21. stoletju. Katerega leta je najbogatejša bančna država v Evropi (Švica), ki jo radi jemljemo za vzor, dodelila ženskam volilno pravico? Ne tako dolgo nazaj - šele leta 1971. Z izjemo Finske (1906) in Norveške (1913), kjer so ženskam podelili volilno pravico že pred prvo svetovno vojno, so ženske v ostalih državah Evrope dobile volilno pravico v času med obema vojnama, ponekod pa (očitno) še mnogo pozneje. Je starogrška definicija demokracije še kako živa? Je zaupanje v demokracijo in enakost za vse samo propaganda in dejansko velja le za izbrance?

Zaupanje v sistem

Kakšno pa je zaupanje v sisteme, ki temeljijo in delujejo pretežno na njemu samem, torej na zaupanju?

Čedalje bolj se mi zdi, da je prav sodobna ekonomija eden najlepših primerov sistemskega zaupanja: zaupati moramo, da so rešitve, ki jih prinaša sodobna ekonomija in nam jih prenašajo njeni strokovni interpretatorji, ta prave, kajti ni konkretnih temeljev, ki bi nam, neekonomsko izobraženim posameznikom, omogočili da razmišljamo z lastno glavo in sklepamo na osnovi konkretnih dejstev. Kako močno smo zaupali, pa plačujemo sedaj! Na »srečo« nam rešitve iz krize ponuja ista »banda« kot nas je vanjo pripeljala. Ji še vedno zaupamo?

Ljudje smo pred 5.000 leti  začeli uporabljati kovinski denar kot menjalno sredstvo. Prvi papirni denar se je pojavil na Kitajskem nekako pred dobrimi tisoč leti. Denar sam po sebi torej ni več predstavljal vrednosti, ampak je postal plačilno sredstvo. Za vrednost papirnatega denarja je skrbela draga kovina, ki jo je hranila država ali banka. Tako je v večini držav zlato še v devetnajstem in večino dvajsetega stoletja predstavljalo osnovo za vrednost papirnega denarja. Prelomni trenutek je nastopil, ko so ZDA leta 1971 ukinile tako imenovani »zlati standard«. S tem letom je vrednost ameriškega dolarja, mednarodno razširjenega plačilnega sredstva, začela temeljiti na zaupanju. Posledice te odločitve pa občutimo dandanes: tiskajo se ogromne količine papirnatega denarja, ki pravzaprav nima pokritosti v ničemer razen v našem zaupanju v njegovo vrednost.

Drug tipičen primer z ekonomskega področja je borza in vrednost delnic, ki na njej kotirajo, kot tudi vseh ostalih finančnih instrumentov s katerimi se trguje. Vse skupaj je velik milni mehurček, ki temelji na zaupanju. Zaupanju, ki ga lahko že en sam nepremišljen stavek nekega pomembneža v trenutku zamaje ali celo sesuje.

Pa ekonomija ni edini sistem, ki je čisti človeški umotvor in ki temelji na zaupanju. Vse ideologije so nedvomno sistemi, ki temelje na zaupanju. Imamo na primer ideologijo, ki nam je zelo »blizu«, deluje pa že nekaj tisoč let in vanjo »zaupa« milijarde ljudi. Ideologija, ki poudarja svojo usmiljenost, dobroto, srčnost, skrbnost in enakost. Hkrati pa je v njeni temeljni doktrini zapisano: »Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj. (Luka 19:27)«. Tudi številnim drugim podobnim ideološkim sistemom, ki imajo sicer krajši staž, moramo priznati paradigme zaupanja. Zgodovinsko gledano smo priča političnim sistemom, ki so se radi hvalili s svojimi znanstveniki, umetniki, profesorji ali strokovnjaki, obenem pa so taiste zapirali kot disidente, če so presodili, da niso  »zaupanja vredni«.

Pod sistemske lahko uvrstimo tudi razne temeljne listine, v katere naj bi zaupali vsi in ki naj bi omogočale enake pravice in dolžnosti (npr. preprečevale suženjstvo). V naši Ustavi RS  je zapisano: Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni (63. člen). Ta ista Ustava nekatere oblike tega preko drugega člena (41. člen) pravzaprav celo dovoljuje. Dovoljuje sicer posredno, preko priznavanja sporočil verskih temeljnih knjig: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (Matej 10:34)« ali: »Naj ga njegov gospodar pripelje k bogu in ga postavi k vratom ali k podbojem in naj mu s šilom prebode uhelj; potem naj bo njegov suženj za zmeraj. (2 Mz 21,6)«. Zgodovina in tudi sedanjost pa nam odkrivata, da ti nauki niso samo napisani ampak kako so in še dellujejo. Sprašujem se, kako močno naj potem zaupam v našo Ustavo?

Tudi na institucionalnem področju, ki ga uokvirjajo zakoni, gre za zaupanje. V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije piše: Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let (KZ-1, 297. člen).  V zadnjih tednih smo slišali, kako lahko nekateri javno obračunavajo in zmerjajo svoje politične nasprotnike z »zombiji« ali »levimi fašisti« - to so najbrž tisti disidenti, ki očitno niso vredni zaupanja! Kdo pa si lasti pravico odločati o tem, ali je nekdo vreden zaupanja ali ne? So torej odgovorne institucije tudi tukaj padle na izpitu pravne države in  niso vredne zaupanja saj nisem zasledil njihovega odziva na te izjave?

Večina sveta (kdo pravzaprav v resnici?) se je odločila za takšno gospodarsko ureditev, ki temelji na privatni lastnini in prostem trgu in ki jo imenujemo kapitalizem. Vprašanje pa je, koliko (še) lahko zaupamo kapitalu, da bo odgovorno upravljal z našim edinstvenim planetom? Spomnimo se vrtanja nafte v Mehiškem zalivu. Kapital je odločno trdil, da je varno. Nato pa se zgodi največja naftna katastrofa, ki onesnaži zaliv in pokonča milijone živih bitij. Zgodilo se je v imenu kapitala, ki je »v imenu« nižanja stroškov, znižal varnost. Kako potemtakem zaupati, da drugje ni (ne bo) podobno?

Zelo poudarjena in čislana komponenta kapitalističnega sistema je seveda konkurenca. Konkurenca, ki sili države in celo cele kontinente v podrejene položaje. Dajem primerjavo iz športnega področja: v ringu se na življenje in smrt borita moški tridesetih let in desetletni otrok. Ali ima slednji sploh kakšno možnost preživetja? Tako namreč zgleda konkurenčni boj razvitega sveta z nerazvitim. Zato so v športu uvedli neko primerljivo »konkurenčnost« med tekmovalci – klasificiranje po teži, spolu ali vsaj razvitosti nasprotnikov, da je tekma lahko regularna. Kako pa naj tekmuje evropska tekstilna industrija, ki posluje v pogojih urejene zakonodaje, s »konkurenco« iz azijskih držav, kjer kapital izkorišča otroke, zakonodaja na področju trga dela ni urejena? Zakaj države razvitega zahoda ne uvedejo visokih davščin pri uvozu izdelkov, ki prihajajo iz takih področij? S tem bi omejili tovrstno izkoriščanje in prisilili multinacionalke (kapital), da, če že izkoriščajo take svoje t.i. konkurenčne prednosti, zato tudi plačujejo? Zaščitili bi domačo industrijo, posledično pa bi si tudi proračuni opomogli. Torej konkurenca da, vendar le pod enakimi diktiranimi pogoji za vse udeležence – le tako ji bomo lahko zaupali.

Zaupanje v posameznika

Zanimiva raziskava, ki posega na področje zaupanja posameznika v sisteme (institucije), je »General Social Survey«, ki jo izvaja nacionalni raziskovalni center na Univerzi v Chicagu. Primerjava med stališči leta 1970 in leta 2004 kaže na upadanje zaupanja v banke in finančne ustanove (iz 35% na 28%), v velika podjetja (iz 26% na 17%), v medije (iz 24% na 9 %), v verske ustanove (iz 35% na 24%) in tudi v izobraževalne ustanove (iz 36% na 27%).

Tudi slika zaupanja v Sloveniji se nekoliko bolj kristalizira. V javni raziskavi časopisa Dnevnik je na vprašanje »Komu v Sloveniji trenutno najbolj zaupate?« 26% vprašanih odgovorilo novinarjem, 20% zdravnikom, medtem ko si poslanci (0%), bankirji (1%) in duhovščina (4%) delijo zadnja tri mesta. Da je zaupanje v politiko resnično »pod lediščem«, priča tudi raziskava preko ankete časopisa DELO z dne 18.2.2013, v kateri se 49,7% vprašanih ne opredeli (ne ve koga, ne bi volil, nobene od teh). Torej, skoraj polovica odgovorov izraža popolno nezaupanje v sedanje politične garniture. Ima sedanja politika torej naše zaupanje?

Drugačen pogled na interpretacijo zaupanja v posameznika dobimo s primerjavo individualnega odločanja v sklopu skupine. Ali in koliko lahko zaupamo v skupinske odločitve? Skupinska odločitev je pravzaprav skupek posameznih odpovedovanj, da bi prišli do konsenza, skupni konsenz pa je tisto, kar naš sedanji predsednik republike tako rad poudarja. Angleški psiholog Norman Stuart Sutherland v knjigi »Irrationality: The Enemy Within« razglablja ravno o pravilnosti in pravičnosti skupinskih odločitev. Prikaže primer skupinske odločitve o smrtni kazni. Vsak posameznik sam zase se skorajda nikoli ne bi odločil za smrtno kazen, a skupina se je vendarle zanjo odločila. Zakaj? Vsem nam bližji primer tovrstnega odločanja in »skrivanja« za skupinsko odločitvijo, so ministri, ki se sklicujejo na odločitve vlade in pri tem »pozabljajo«, da so sami pripravili osnovo, izhodišče, materiale in potem zanje tudi dvignili roko. Le tako je lahko vlada/skupina sprejela odločitev. Zato se ne smemo čuditi, da gre posameznik v skupinski odločitvi lahko tudi preko svojih osebnih vrednostnih sistemov in sprejme odločitev, ki je (zelo verjetno) drugače nikoli ne bi.

In še o čisto osnovnem zaupanju v posameznika: vprašam se, kako naj zaupam tistim posameznikom, ki so se uspeli tako »transformirati« in sprejeti take miselne vzorce, ki so pravzaprav popolno nasprotje tistih, s katerimi so koketirali in jih močno zagovarjali? S tem negirajo in popljuvajo vse, kar so takrat pridobili: izobrazbo, stanovanja, službo, pokojninsko, zdravstveno varstvo itn. Res je, da je tudi Stalin šel po podobni poti »popolne preobrazbe«: izšolal se je na gruzijskem pravoslavnem semenišču v Tbilisiju, njegovo kasnejšo vlogo v Sovjetski zvezi pa verjetno ni potrebno posebej izpostavljati. So se vsi ti »transformiranci« v začetku svojega življenja »motili«? In šele kasneje »spregledali«? Kdo pravi, da čez nekaj let ne bodo ponovno »spregledali? Ne, meni te ljudje ne vlivajo zaupanja!

V intervjuju za Žurnal je Boštjan M. Zupančič dejal: »Samozvani osamosvojitelji so poskrbeli, da pri prevzemu oblasti niso imeli konkurence urbanih obrazov – a priori so jih izločili!« in doda »Človeka lahko vzamete iz vasi, vasi iz človeka pa nikoli.« Seveda lahko razložimo te misli in jih razširimo z zaupanjem v intelektualce, ki naj bi bili kompas naroda. Kompas, ki kaže sever in se ne spreminja, ali pa tak kompas, ki kaže nekaj let na jug potem na sever in se čez čas mogoče spet obrne? Žal pa se je ravno slednje dalo razbrati iz govorov nekaterih intelektualcev 31. januarja letos v Cankarjevem domu na »tribuni slovenske civilne družbe: O slovenski kulturi sredi razpada vrednot«. Verjamem, da so nekateri, ki so spremenili svoja pretekla stališča in mnenja, tako kot predhodno omenjeni spreobraženci, tudi ti končno le »spregledali«. A senca dvoma vseeno obstaja in vas zato vprašam: bi na popotovanje z jadrnico preko oceana vzeli kompas, ki spreminja smer?

Le zaupanje kaže vedno pot naprej

Če se vrnem k športu in vas povabim k razmisleku ob treningu boksa: si predstavljate, da Dejan Zavec ne zaupa svojemu sparing partnerju ali (še huje) svojemu trenerju?

In zaupanje v naravi? Naše telo je mikrokozmos živih bitij, saj imamo na vsako našo celico v telesu desetkrat toliko bakterij, ki nam pomagajo prebavljati, vodijo naš imunski sistem in nas branijo pred nevarnimi klicami. Naše telo zaupa vsem tem bitjem. Živijo v simbiozi z nami zaradi nas in mi pa zaradi njih.
Če si torej res želimo napredek in drugačen (boljši) svet kot ga imamo danes, moramo spremeniti tudi paradigmo našega (ne)zaupanja – zaupati moramo najprej sebi, da bi lahko zaupali drugemu in šele nato bomo sposobni zgraditi/spremeniti sisteme, ki jim bomo vsi zaupali!

dr. Jaro Berce
Vir: