V jutru, ko dan še nastaja,
v meglenem, brezupu se zdi,
kot da sonce nič več ne vstaja,
se žarek na roso spusti.

Droben žarek prebije meglo,
Počasi, vztrajno in nadvse ljubeče.
Upanje kaže, da ni nič hudo,
kar bi bilo vredno naše sreče.

Dan prebudi se, megla izgine,
jaz sem učenec, ki se uči,
pozabiti, odpustiti svoje bolečine,
začeti ljubiti prav vse ljudi.

Vsak ima možnost, da tak je kot zna,
kot zmore, kot misli, da je prav,
kot droben žarek, ki vztrajnost ima,
spozna, da v ljubezni je dobro ravnal.