Iz knjige kardinala F. Angelinija, Moja pot, Milano 2004, prevedla Breda Cigoj, Leben

Z župnijo, na katere območje si poklican, vzpostaviš skoraj nekakšen zakonski odnos. Življenje, problemi in dnevi župljanov zrcalijo dneve razširjene družine. Bratov, sester, otrok je cela množica. Njihovi strahovi in tesnoba, njihove težave, njihova pričakovanja in upi postanejo tvoji. Veš, da je na neki način od tebe odvisen del njihove prihodnosti, z njimi jo gradiš.

Nikdar ne zapreš svojih vrat, na katera lahko potrkajo ob vsaki uri dneva ali noči. Ne iščejo te zgolj zaradi duhovne pomoči, ampak tudi zaradi drugih stvari. To delajo, ker si duhonvik in zategadelj človek za vse. Tudi na človeški ravni se izbira, da nimaš svoje družine, izredno obrestuje.

Tvoji ljudje takoj začutijo pomen tvoje izbire, jo občudujejo, jo celo branijo in varujejo. Ljudje hočejo, da je duhovnik z njimi, a nočejo, da je kakor oni. Hočejo, da je zares duhovnik, to se pravi, da je najprej mož molitve, čeprav ga ljubijo, kadar se potopi v resničnost in jih zna razumeti in jim odpuščati v njihovi krhkosti.

Nočejo, da je duhovnik samo za nekatere, hočejo, da je duhovnik za vse. Še več. Po moji sodbi je točka vcepitve odnosa duhovnik – ljudje v uveljavljanju tako imenovanih človeških kreposti, ki so pogoj za podpiranje tako imenovanih nadnaravnih kreposti.

Čut za čast, prijateljstvo, zvestoba, poštenost, obzirnost, uravnovešenost, zmernost, osebna snažnost, strpnost, razumevanje, iskrenost, doslednost, čistost v govorjenju in razpoložljivost utirajo potrebno pot pričevanju in duhovniškemu služenju.

Sama odločitev, da boš upošteval svoje ljudi, gotovo ne zadošča. Treba je spremeniti svojo miselnost po kodeksu obnašanja, ki gre od dobre vzgoje do iskrene življenjske sodelitve najrazličnejših položajev. Imeti te lastnosti ostane vse življenje bolj prizadevanje kakor pa že dosežen cilj.

Vir: Družina 25 – 22. junija 2008

Danijela Premzl