Odmaknjeni
v sončne ulice,
kjer se vesolje krči
na velikost srca
in speve norosti,
obirajo sadeže prostosti.

Hip se nebrekne
in zareže ostrina glasu.
Nepomembna izparina teme,
zdivjana gmota v slak.

Iz rahlega spanca
ozelenijo usta.
V zavetju hodnika
vzvalovijo oči.
S krili jadrajo noge
med zagonetnimi metulji,
kjer plešejo podhranjeni
svetovi ostrih robov
sanje z zlatimi cvetovi.

Neštete želje so izginile
v nakodrano modrino neba
in ovijajo svojo sivo brado
okrog prstana uperjenega prsta,
ki se je iztegnil v norost
leta sončnega metulja v noč.