Znanost je odkrivanje zakonov, ki povezujejo vzroke s posledicami, spoznavanje narave, univerzuma in nas samih. Toda kako naj pridemo do takšne znanosti, če pred tem ne razumemo nas samih in univerzuma?

Človek je ujet med dve neskončnosti. Razmislimo: Iz česa smo fizično narejeni? Iz celic, ki so same sestavljene iz molekul, molekule iz še manjših delcev ... Zdi se, kot da se približevanje "majhnemu", ki je prav tako neskončno, nikoli ne konča.

In človek, kje se nahaja? Na Zemlji, planetu, ki je del sončnega sistema, ta pa je del galaksije, ki je sama le majhen delček vesolja, ki je tudi samo del nečesa veliko večjega ... Vidimo lahko torej, da če "potujemo" navzgor, obstaja neka druga neskončnost.

Če smo na ravni forme na presečišču dveh neskončnosti – na sredini križa, ki ga tvorita višja brezdanja neskončnost in nižja brezdanja neskončnost – zakaj ne bi to veljalo tudi za duhovno, psihološko in znanstveno področje?

Tako torej pri znanosti ne gre samo za to, da bi vedeli, kakšna je valenca ogljika, merili razdaljo med zemljo in luno ali poznali vzrok za kroženje krvi po telesu. Želimo si znanosti, ki bi nam lahko razložila, čemu kri kroži po telesu, kaj pomeni razdalja med zemljo in luno, katera skrivnost je gibalo univerzuma, katera skrivnost je gibalo nas samih.

Znanost, ki ni dostopna le močnejšim ali bolj izobraženim; znanost, ki nam ne jemlje poguma, ampak nam pomaga in je konstruktivna; znanost, ki nam nudi varnost in zaščito, "bela" znanost, dobrodejna znanost.

prof. Jorge Angel Livraga Rizzi - ustanovitelj Nove Akropole

www.akropola.org