To je naslov kampanje svetovne akcije proti revščini (Global Call To Action
Against Poverty- GCAP), ki združuje milijone ljudi po vsem svetu v boju zoper
revščino. Akcija se je začela v lanskem letu, cilj pa je uresničevanje Milenijskih
razvojnih ciljev OZN za zmanjšanje in postopno odpravo revščine. Najbolj znamenit
dogodek v lanskem letu v okviru akcije so bili koncerti Live 8 ter milijonski
poohod na Glenagles v organizaciji Boba Geldofa, kot oblika pritiska na voditelje
G8 pred njihovem zasedanju na Škotskem. V lanskem letu smo se ji pridružili
tudi v Sloveniji, z 2.julijem.
Akcija je dosegla prve rezultate - odpis dolgov 18 najrevnejšim državam ter
obljubo o večji humanitarno-razvojni pomoči. Konkretni primer je npr. odpis
dolgov Zambiji, ki je namesto plačevanja dolga z zelo visokimi obrestmi prvič
omogočila brezplačno šolstvo, kar so občutile predvsem deklice, kajti prej so
družine šolanje plačevale predvsem dečkom.
Na področju pravične trgovine na žalost ni nobenega napredka, ker razviti svet
favorizira svobodno trgovino na račun pravične trgovine, kar pomeni dotok subvencioniranih
živilskih izdelkov bogatih držav na trge revnih držav, ki jim s tem uničujejo
že tako borno kmetijstvo in s tem možnost preživetja, obenem pa zapora trga
pred njihovimi izdelki. Velik problem je tudi GMO hrana in semena, ki uničujejo
avtohtone domače prehrambene kulture po celem svetu.
Pred kratkim je Bob Geldof na Sky Channel v ostrem govoru obljubil nadaljevanje
akcije ter pritisk na vlade, da obljube za zmanjšanje revščine izpolnijo. Kot
poznam Geldofa, ki je brez dlake na jeziku, bo šel zopet v akcijo. Znani pevec
Will Smith je napisal, da večjo akcijo pripravljajo tudi v ZDA.
Ena izmed oblik je tudi 0,7% BDP vsake države, ki bi bil namenjen za razvojno
pomoč za odpravo revščine. Na žalost je na svetu samo pet ozaveščenih držav
in vlad, ki so do sedaj obljubo izpolnile. V nekaterih državah kot so npr. ZDA
in Singapur , poteka kampanja , da bi ta odstotek povečali na 1% BDP posamezne
države.
Tudi Slovenijo čaka še veliko dela na tem področju, saj je trenutna pomoč izjemno
nizkih 0,1% BDP in še to gre večina pomoči za področje bivše Jugoslavije, tako
da bo izgleda moralo preteči precej let, preden bomo tudi v Sloveniji namenili
0,7% BDP v to smer. Slovenija bi morala nameniti skoraj 250 milijonov USD za
razvojno pomoč, da bi dosegla odstotek 0,7%.
Zaradi nepripravljenosti vlad in finančnih inštitucij bogatih držav bo še naprej
umiralo na desetine milijonov ljudi zaradi lakote in bolezni, ki bi bili lahko
rešeni. V resnici svet ni bil nikoli tako bogat in razlike nikoli tako velike
kot sedaj. Zdaj si pa predstavljajte vse aktiviste v državah v razvoju (misijonarje,
socialne delavce, prostovoljce in druge), kako težko jim je na terenu, ko pomoči
enostavno ni dovolj za vse potrebe. Nepravične razmere in negativnost sedanjega
sistema je okrcal tudi znani misijonar Pedro Opeka v svoji knjigi Bojevnik upanja.
Zato je bila Predsednikova pobuda v zvezi za Darfur izjemno dejanje ozaveščanja
ljudi v Sloveniji, da obstaja tudi svet zunaj EU in Nata. In zato je treba z
akcijo pomoči prizadetim ljudem v državah v razvoju nadaljevati, ne le preko
humanitarnih temveč tudi preko projektov trajnostnega razvoja.
Velikokrat se pojavlja vprašanje, kaj imamo mi opraviti z revščino v svetu
in da se naj raje naredi kaj za ljudi v Sloveniji.
V resnici se da doseči oboje. Zgled za to so predvsem skandinavske države,
ki dajejo največ za socialo za svoje državljane, obenem pa dajejo največ za
humanitarno-razvojne projekte v svetu (npr. Švedska). Če imaš socialni čut,
poskrbiš za vse in pametno postaviš prioritete. Švedska ima obenem tudi najboljši
ekološki program, s katerim bodo dosegli odpravo navezanosti na fosilna goriva
in jedrsko energijo do leta 2020. In ne dvomim, da jim ne bi to uspelo.
Razlog za pomoč ljudem v revnih državah je tudi ta, da smo del EU in Nata,
torej pripadamo najbogatejšim in imamo s tem odgovornost tudi do drugih, manj
bogatih. To je tudi zaveza vseh članic EU.
Da je Evropa postala tako bogata, se mora zahvaliti tudi izkoriščanju drugih
celin v času kolonializma. Ropanje, suženjstvo ter poboji (po zgodovinarju Davidu
Stannardu je bilo skozi stoletja skoraj 100 milijonov Indijancev pobitih v osvajanju
Amerik, trgovina s sužnji iz Afrike je terjala okoli 30 milijonov žrtev itd)
so dolg, ki ga mora razviti svet nekega dneva povrniti ostalemu svetu. V ZDA
je npr.v teku proces Cobell vs. Norton, kjer indijanskim prebivalcem rezervatov
dolgujejo z obrestmi preko 100 milijard USD za neizplačano izkoriščanje njihovih
naravnih bogastev ter neizplačanih obveznosti Bureau of Indian Affairs (BIA),
Indijanci pa bi se pogodili tudi za 27, 5 milijard USD. (www.
indiantrust.com). Obenem pa so po podatkih Wikipedie ZDA največji dolžnik
z vsoto dolga 8395 milijard USD, kar je več kot znašajo dolgovi držav v razvoju.
Seveda igrajo tukaj pomembno vlogo tudi številni nedemokratični režimi v državah
v razvoju. Diktatorji kot npr. Mobutu iz DR Konga so svoje države opustošili
v stotinah milijard USD.
Letna humanitarno-razvojna pomoč bogatih držav znese 60 milijard USD, na nezakonit
način (nezakoniti transfer denarja voditeljev držav v razvoju v tujino, podkupovanje
in nezakonito izkoriščanje naravnih bogastev s strani multinacijonalk, uničevanje
gospodarstva) pa države v razvoju vsako leto izgubijo 500 milijard dolarjev,
ki končajo v bogatih državah. Te številke so bile predstavljene na zasedanju
GCAP. Po teh podatkih se lahko samo vprašamo, kdo financira koga. Bogati postajajo
vedno bogatejši, revni pa vedno revnejši, če sploh preživijo.
Pa tudi v razvitem svetu revni postajajo vedno bolj revni. Delavce na zahodu
odpuščajo, ker je delovna sila v državah v razvoju veliko cenejša in s tem veliko
večji dobiček kapitalista, pa še na okolje in socialo se lahko požvižga. Tako
izgubljajo tisti, ki tako ali tako nimajo veliko, in na zahodu in v revnih državah.
Tako lahko vidimo, da je revščina v resnici umetno povzročena . In ko se bodo
ljudje enkrat tega zavedli in delovali z višjo zavestjo, bodo tudi nepravični
družbeni in ekonomski sistemi v sedanjem svetu odšli na smetišče zgodovine,
ker so v popolnem nasprotju s principi Jezusa in Boga, na katerega se vsi tako
radi sklicujemo.
Ker se Gibanje za Pravičnost in razvoj v svojem programu zelo zavzema za socialno
pravičnost, ekološko kmetijstvo in pomoč soljudem, ne dvomim, da ne bo preko
svojih članov podprlo sledečih projektov trajnostnega razvoja.
V Maliju poteka akcija pogozdovanja Sahare ter ekološkega kmetijstva na območju
Niafunkeja, kjer so za župana izvolili svetovno znanega glasbenika Ali Farka
Toureja. Puščave vsako leto zavzamejo vedno več obdelovalnih površin, čeprav
bi se dalo to preprečiti. Če jim ne bo uspelo zaustaviti puščave, jih v prihodnosti
čaka lakota .
V Zambiji so se odločili za ekološki projekt v Copperbeltu. Tudi v času lakote
je zambijska vlada zavrnila pomoč v GMO hrani , ker želijo razviti naravno pridelavo
hrane. Pripravljajo projekt ekološke pridelave tropskega sadja, ki bi ga posušenega
izvažali in tako zagotovili sredstva za preživetje tamkajšnjih ljudi.
Na Madagaskarju v Ranomeni neutrudno deluje slovenski misijonar Janez Krmelj
z gradnjo ceste, mostov, porodnišnice, ambulante, opismenjevanje ter kmetijstva.
Janeza Krmelja smo že podprli v okviru GCAP akcije, podprla pa ga je tudi indonezijska
ekološka organizacija IDEP z ekološkimi semeni zelenjave, riža ter gnojila.
V Indoneziji organizacija IDEP organizira ekološko kmetijstvo na območju Ačeha
( Lamsujin), ki ga je opustošil strahovit cunami 2004 in terjal skoraj 200.000
žrtev in na Baliju, kamor radi hodijo številni slovenski turisti. Bali je ena
izmed posebnih energetskih točk na zemlji, zato je njihov projekt še toliko
pomembnejši, prebivalcem Ačeha pa poskuša zagotoviti lastno prehrano in neodvisnost
od tuje humanitarne pomoči.
In nazadnje še Bolivija, ki jo je naš Predsednik obiskal. Ženska organizacija
ASMUDES izvaja projekt ekološkega kmetijstva za dve lokalni indijanski skupnosti
v departmaju Chuquisaca, kjer želijo ohraniti avtohtone andske prehrambene kulture
ter obenem tudi njihovo tradicionalno andsko medicino.
Seveda bo v okviru akcije proti revščini izpostavljena tudi problematika revščine
v Sloveniji in trajnostnega razvoja ( npr. brezposelnost, ekološko kmetijstvo
in ostale oblike trajnostnega razvoja Slovenije itd), ne smemo pa obenem gledati
ozko le na lastne interese. Mi in obenem svet okoli nas se bo spremenil le,
če bomo delovali hkrati lokalno in globalno. Zato naj bi bilo Gibanje za pravičnost
in razvoj kot gibanje ekološko, socialno in duhovno ozaveščenih ljudi tudi ustvarjeno,
mar ne? V GPR sem se včlanil ravno zato, da pripomorem k delovanju GPR na lokalni
ter globalni ravni
In če se v GPR zavzemamo, da bi v Sloveniji lahko jedli zdravo in kvalitetno
hrano, moramo pomagati, da bodo zdravo in kvaliteto hrano jedli tudi drugod
po svetu. In s tem bi naredili veliko tudi za ohranjanje narave, tako doma kot
v svetu. Slovenija bi obenem preko teh projektov lahko dobila tudi nove prehrambene
kulture iz teh držav. Na Primorskem bi lahko bil npr. poskusni center za ekološko
kmetijstvo, kjer bi gojili na ekološki način sredozemske in eksotične kulture.
Na žalost, odkar sem se kot predstavnik Slovenije vrnil iz zasedanja mednarodne
GCAP in predstavljal te projekte, ni bilo dosti zanimanja za to, kar me je presenetilo
v negativnem smislu. Takšni projekti so že vrsto let običajna praksa v državah
EU. Vseeno verjamem, da se bodo tudi v GPR in drugih organizacijah ( ekoloških,
verskih, humanitarnih, ženskih itd) ter na vladni ravni našli ljudje, ki jih
poleg razumljivih slovenskih problemov ( plinski terminali, zaščita narave,
operacijske mize, itd) zanimajo tudi globalne zadeve in želja spreminjati svet
na bolje preko projektov trajnostnega razvoja.
Skrajni čas je, da se končno tudi Slovenija zbudi iz apatije in konkretno sodeluje
v svetovni akciji proti revščini, kot druge evropske države in da ne postanemo
zaplankani in zafokusirani le na probleme doma.
Vabim vse člane GPR, ki jih ekoprojekti v Maliju, Zambiji, Madagaskarju, Indoneziji
in Boliviji zanimajo in bi želeli pomagati, da mi pišejo na naslov ro.dewa@yahoo.com,
kjer bodo dobili konkretne podatke o projektih ter tudi o tem, kam in kako lahko
svojo pomoč posredujejo ter obenem sodelujejo pri svetovni akciji zoper revščino
v letošnjem letu.
Zatorej vstanimo proti revščini, ker je v resnici nepotrebna in tudi odpravljiva!
Robin Dewa, za akcijo GCAP v Sloveniji
GSM: 051 606 847
Vir: http://www.gibanje.org |