“Če bi rad bil srečen vse življenje, postani vrtnar.” Zdaj sem za to dejstvo, ki ga že nekaj let preizkušam na lastni koži na svojem permakulturnem vrtu (t.j.: če bi rad bil srečen, postani vrtnar), našla članek, ki navaja znanstvene dokaze in razlage: Why gardening makes you happy and cures depression. Napisala ga je avstralska permakulturnica Robyn Francis.

Njen tekst sem malo povzela in malo dopolnila, takole:
Depresija je postala globalni problem. Na srečo obstaja boljši način kot tabletke in psihoterapija – svoje srečne hormone lahko zelo preprosto zbudimo tako, da se lotimo dela na vrtu.

Serotonin in dopamin sta hormona, ki spodbujata imunski sistem in nas hkrati “delata” srečne. Serotonin je naravni antidepresiv. Njegovo pomanjkanje povzroči depresijo. Zaloge serotonina povečamo tako (in zlezemo iz depre :) da delamo na vrtu: ko pridemo v stik z bakterijo Mycobacterium vaccae, ki je v prsti, se v naših možganih sprosti serotonin. To seveda ne pomeni, da bi morali jesti prst. Dovolj je, da kdaj delamo tudi brez rokavic; dovolj bakterije dobimo že samo z dihanjem in preko kože.

Znanstvene raziskave so dokazale, da je umazanija dobra, življenje v sterilno zaščitenih super higieničnih in brezmadežnih okoljih, ki jih vzdržujejo s protibakterijskimi pršili in čistili, pa škodljivo. Pomanjkanje stika z umazanijo v otroštvu vodi v cel spekter bolezni, vključno z alergijami, astmo in duševnimi motnjami.

Ni ga čez užitek, ko z golimi rokami rijemo po vrtu! Deževniki, slepci, hroščki in krastače gor ali dol :)

Za serotonin je torej zaslužna bakterija, za dopamin pa lovski in nabiralniški užitki, ki smo jih podedovali izpred dveh stotisočev let. Dopamin se v možganih sprošča tudi, ko z vrta pobiramo pridelek. Raziskovalci predvidevajo, da je za to zaslužen 200.000 let star genski zapis, ki smo ga podedovali od naših prednikov. V telesu se ob dobro opravljenem lovu ali nabiralni akciji sproži kemični odziv (kar občutimo kot naval sreče). Ko so naši predniki našli (ujeli ali nabrali) hrano, jih je preplavil hormon sreče, dopamin, ki povzroči občutek blaženosti in blage evforije. Občutek sproži že tudi sam pogled na sadež ali njegov vonj, ne da bi ga dejansko tudi utrgali (kar izkoriščajo v nakupovalnih središčih. Pejte raje na vrt … :).

Zdaj razumem, zakaj se tako odlično počutim na svojem vrtu! Zakaj je prva stvar, ki jo naredim, ko pridem domov ta, da grem pogledat, kaj je novega z mojimi dragimi klorofilniki. Zakaj mi ni problem po 5, 7 ali 9 ur riti po vrtu (zato se zdaj trudim prisiliti, da najprej pospravim po hiši in opravim druge nujne stvari, šele potem se spustim na vrt – za nagrado).

Vrtnarjenje je najboljša protistresna terapija. Seveda ekološko, še boljše pa permakulturno, ker vrt, ki ga škropimo s strupi, nima antistresnega učinka (pač pa toksičnega). Zakaj? Ker pač bakterij, tudi mične gospodične Mycobacterium vaccae, na njem ne bo.

Že dlje časa sem prepričana, da bi moral vsak vrtec, vsaka šola, pa tudi in predvsem vsak dom za upokojence, varna hiša, centri za mentalno zdravje in psihiatrične bolnice, imeti svoj vrt (če bi me kdo rad najel za postavitev takšnega vrta, z veseljem pridem!).

Je torej sploh lahko še kakšen boljši vzrok, da bi človek imel svoj vrt, kot ta, da imaš hobi, ki te hkrati osreči, prežene depresijo in napolni hladilnik in shrambo s samo super hrano ? Mislim, da ne.