Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi reviji Karmaplus

Spoznala sem čudovito skupino ljudi. Čeprav so imeli hude zdravstvene težave, niso obupali in so se postavili na noge. Zdaj se srečujejo in pomagajo drug drugemu. Ob obletnici druženja pripravljajo zbornik in prepričana sem, da ne bo zadnji. Občudujem njihovo voljo in pogum, pa tudi vseh tistih, ki so jim stali ob strani vsa ta leta. Bolezen je velika preizkušnja pa tudi velika učiteljica, če smo ji le voljni prisluhniti.

Zakaj prav jaz?!
Ko se nam zgodi kaj težkega ali neprijetnega, se pogosto vprašamo: "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni?!" Počutimo se, kot da bi nas življenje nekako po krivici kaznovalo, ne da bi sploh vedeli, zakaj. Bolezni, nesreče, nasilje, lakota, vojne se vendar dogajajo "drugim". Nam se ne bi smele. S čim smo si zaslužili tako življenjsko "klofuto"?! Nekateri gledajo na to kot na "kazen Božjo", drugi kot na življenjsko krivico, zaradi katere življenju obrnejo hrbet in ga končajo.

Tretji se zaprejo vase in ne zaupajo nikomur in ničemur več. Četrti to premlevajo v nedogled in o tem razlagajo vsakemu, ki jih je voljan poslušati. Peti se zlomijo in si nikoli zares ne opomorejo od tega. Različnih reakcij je toliko, kot je ljudi. Vedno pa nekako v zraku ostaja vprašanje: "Zakaj?!" Šele ko smo si sposobni odgovoriti nanj, lahko spet svobodno zadihamo in nadaljujemo življenje z večjo modrostjo, notranjim mirom in radostjo.

Ko sem bila mlajša, sem mislila, da se moram boriti proti vsem krivicam in neenakostim. Globoko so me prizadela poročila o vojnah in vseh grozotah, povezanih z njimi. Nisem mogla razumeti, kako lahko odrasli pustijo stradati in umirati otroke ter nič ne ukrenejo. Spraševala sem se, kaj ljudje počnejo v puščavah, kjer ni vode, ali na Aljaski, kjer ni hrane, samo led in mraz.

Zakaj naseljujejo poplavna področja, ali tista, kjer potem vsako leto umirajo v viharjih? Kaj se res ne morejo preseliti drugam? Nisem se mogla sprijazniti s tem, da nekaterih bolezni ne znamo ozdraviti. Sovražila sem vse oblike nasilja in sanjala sem o tem, da bi bila močna kot Pika Nogavička, da bi lahko nasilnežem pokazala, kako je, če je nekdo močnejši od tebe. Mislila sem, da bi se potem vedli drugače.

Danes ne mislim več tako. Še vedno me prizadene, da je na svetu toliko gorja, ne verjamem pa več v rek, da "se klin s klinom zbija". Izkusila sem svoj del težav in bolečine, vendar sem spoznala, da mi jih življenje ne prinaša zato, da bi mi nagajalo, ampak da bi se iz njih nekaj naučila in verjamem, da to velja tudi za druge.

Kaj mi to pove o meni in o svetu
Ko sem začela podrobneje analizirati neprijetnosti, ki so se mi dogajale, sem jih razvrstila na več kategorij. Prve so bile tiste, ki sem jih sama zakrivila, zaradi pomanjkanja znanja. Morda mi je bilo nerodno vprašati za pojasnilo in priznati, da nečesa ne vem in ne znam. Morda si nisem vzela dovolj časa, da bi se nečesa naučila, ali pa sem preprosto precenjevala svoje trenutne sposobnosti in si nakopala več dela, kot sem ga zmogla, potem pa nisem znala ali upala prositi za pomoč.

Vzroki za tako vedenje se pri moških in ženskah večinoma razlikujejo. Moški zlepa nočejo priznati, da česa ne vedo in bodo raje naredili petdeset kilometrov več, kot pa vprašali za pot. To lepo ponazori šala, naj si ženske pošto, za katero nočejo, da bi jo moški videli, spravljajo v mapo "Navodila". Ženske pa po drugi strani mislimo, da ne smemo nikogar obremenjevati s svojimi skrbmi, saj smo običajno me tiste, h katerim se drugi zatekajo s svojimi težavami.

Me naj bi poskrbele za vse, ko smo v stiski, pa si ne upamo priznati, da tudi me kdaj potrebujemo pomoč. Tudi sama sem imela težave s tem, dokler nisem začela na pomoč gledati kot na obliko energije, ki naj kroži. Če sem pripravljena po svojih močeh pomagati drugim, si tudi jaz zaslužim pomoč. Ni tako pomembno, od koga jo dobim in ali sem jo sposobna vrniti prav tej osebi. Morda tega, kar potrebuje, nimam ali ne znam, ji pa lahko pomaga kdo drug, kateremu lahko jaz naredim uslugo. Verjamem, da se na koncu vse izravna.

Druga vrsta težav se mi je primerila, ker nisem znala prav poskrbeti zase. Zanemarila sem svoje zdravje in se gnala preko svojih zmožnosti, dokler nisem zbolela. Potem me je bolezen prisilila, da sem razmislila o svojem načinu življenja in si privoščila tako potrebni počitek.

Druga taka lekcija je bila nesreča, ki se mi je primerila zaradi stresa in prevelike utrujenosti. V drugačnem psihičnem stanju bi ravnala drugače in do nje najbrž ne bi prišlo. Ob njej pa sem prišla še do drugega spoznanja, kako krhko je človeško življenje in da se bo tudi moje nekoč končalo, zato ga moram pametno uporabiti za stvari, ki resnično nekaj pomenijo, namesto da se obremenjujem z nepomembnimi malenkostmi.

Od takrat veliko lažje rečem: "Ne!" in prepustim manj pomembno delo drugim, da meni ostaja čas za tisto, česar drugi ne morejo narediti. Pa tudi tega je čedalje manj, saj si ne domišljam, da sem nepogrešljiva in skušam svojo okolico pripraviti tako, da me lahko nadomesti, kadar je to potrebno.

Tretja vrsta težav je bila zaradi navezanosti na ljudi ali stvari, ki sem se jim morala odreči. Bolelo je in težko sem sprejela, da nekoga ali nečesa ne morem "imeti za zmeraj". Kar dolgo je trajalo, da sem spoznala, kako vsak živi svoje življenje, ima svoje življenjske naloge, ki jih mora opraviti in stvari, ki se jih mora naučiti, in ki z menoj nimajo nobene zveze. Tudi če bi jih hotela kakor koli zadržati, to ne bi bilo dobro ne za njih ne zame.

Morala sem jim dati svobodo, da odidejo iz mojega življenja, pa naj je bilo zato, ker so svoje življenjske naloge opravili in so odšli iz tega fizičnega sveta ali pa ker smo zaključili svoje skupno delo in naše druženje ne bi bilo več produktivno. Še vedno se jih rada spominjam in sem hvaležna za naše druženje, vem pa, da zaradi njihovega odhoda mojega življenja ni konec in da je pred menoj še veliko lepega, novih izpolnjujočih druženj in izzivov.

Podobno je s stvarmi. Navezala sem se na svoj stari avto in težko se mi je bilo posloviti od njega, toda če se ne bi, ne bi imela novega, boljšega. Tehnologija se razvija in izpopolnjuje in treba je iti v korak z njo. Če bi imela nesrečo s starim avtomobilom, je gotovo ne bi odnesla tako dobro, kot sem jo z novim, varnejšim. Res je, da nas medsebojna navezanost združuje in nam daje nekakšen občutek čustvene varnosti, po drugi strani pa nas prevelika navezanost ovira, da bi napredovali in uživali življenje vsak trenutek posebej, ne glede na to ali so objekti naše navezanosti trenutno prisotni ali ne.

Zadnja in najtežje sprejemljiva skupina težav pa je bila tista, s katerimi sem se rodila in tiste, ki sem jih doživela v otroštvu, in za katere lahko z gotovostjo rečem, da jih nisem sama zakrivila. S temi se je bilo najtežje sprijazniti in tisti "zakaj" me je glodal in glodal ter mi ni dal spati. Potem pa sem začela vaditi jogo, se srečevati z različnimi ljudmi, jih učiti in jim pomagati po svojih najboljših močeh. Šele takrat sem dojela, da je tudi ta vrsta težav šola.

Kako bi lahko razumela določene vrste težav, če jih sama ne bi izkusila? Poznam ljudi, ki nikoli niso bolni in preprosto ne razumejo, da ostareli, bolniki ali fizično manj sposobni, nečesa res ne zmorejo, pa zaradi tega niso nič manj vredni. Imajo namreč druge darove, ki so jih bolj razvili prav zato, ker niso mogli opravljati nekaterih fizičnih opravil. Kako bi razumela čustveno bolečino ob izgubi, če sama ne bi nikoli nikogar izgubila? Bile so bolečine in razočaranja, neizpolnjene obljube in izdano zaupanje.

Vendar sem se s pomočjo joge izvlekla iz njih in zdaj lahko rečem: "Če sem zmogla jaz, zmoreš tudi ti! Ni še konec sveta in tudi ti boš še srečen. Verjemi! Zaupaj! Ne predaj se!" in z lastnim zgledom stojim za tem. Ko sem to zmogla, sem lahko rekla "Hvala!" tudi za težke izkušnje. Če so me usposobile, da sem modrejša in da zdaj z njimi lahko pomagam drugim, je bilo vredno in ni mi žal zanje!

Kako se učimo
Vsaka boleča izkušnja nam prinaša sporočilo. Kaj naj bi se iz nje naučili, pa se lahko zelo razlikuje od človeka do človeka. Iz istega dogodka se bo lahko deset ljudi, ki so ga doživeli skupaj, naučilo deset in več različnih stvari. Nekdo bo morda premagal strah, drugi bo razvil neko fizično, čustveno ali mentalno spretnost, tretji se bo naučil potrpežljivosti, četrti sočutja, peti razumevanja, šesti mirnega reševanja težav, sedmi postaviti se zase, osmi zaupanja, deveti odgovornosti, deseti obvladovanja misli in čustev in še bi lahko naštevala.

Prepričana sem, da je Življenje, Bog, Univerzalna energija ali kakor koli že temu rečete, zelo racionalna in eno izkušnjo izkoristi v mnoge namene. Tako iz nje vsak dobi tisto, kar potrebuje. Po drugi strani pa opažam, da se pogosto družijo osebe, ki potrebujejo podobne izkušnje in spoznanja.
Česa se moramo naučiti, lahko ugotovi le vsak sam zase. Včasih to hitro ugotovimo, drugič potrebujemo za to več časa, morda celo mesece in leta. Vendar je vredno!

Dogaja se nam, da vidimo nekoga, ki trpi in bi mu radi pomagali. So trenutki, ko je človek v taki stiski, da ni sposoben prositi za pomoč, in takrat je na nas, da storimo, kar moremo. Biti pa moramo dovolj rahločutni, da mu pustimo čas in možnost, da se sam znajde v določeni situaciji in sam naredi, kar lahko. Šele potem smo na vrsti mi s svojo podporo.

Pri vseh oblikah pomoči je zlato pravilo, da ne naredimo za drugega, kar lahko naredi sam. S tem mu namreč jemljemo možnost, da si okrepi svoje sposobnosti in zavest, da je sposoben sam poskrbeti zase. Prehitra in preobilna pomoč lahko zaustavi zorenje in oseba se bo morala svoje lekcije naučiti drugič, morda v bolj neugodnih okoliščinah. Gotovo ste že srečali starše, ki vse naredijo za svoje otroke in jih "zavijajo v vato", da se jim le ne bi zgodilo kaj neprijetnega.

S tem jim delajo medvedjo uslugo, saj jih ne pripravijo na življenjske izzive in se jim bo zato že ob prvi težavi zdelo, da so izgubljeni, ker si niso postopno in pravočasno pridobili samozavesti, da zmorejo sami razrešiti probleme. Bodimo kot dobri starši, ki pustijo otroku, da se sam potrudi, ga pa vseeno nadzorujejo za primer, če bi zašel v težave, ki jim ne bi bil kos.

Drugo pravilo pomoči je, da ne naredimo za drugega več, kot je pripravljen sam narediti zase. Če smo drugim vedno na razpolago in jim "iz oči beremo", kaj si želijo, še preden to izrečejo, jih samo učimo, da se bodo zanašali na druge in jih izkoriščali, namesto da bi sami zavihali rokave in se potrudili doseči, kar potrebujejo. Po drugi strani taka pretirana uslužnost lahko človeka duši, ga dela odvisnega in večnega "dolžnika".

Če res želite pomagati brezposelnemu, mu ne dajajte denarja, ampak možnost, da si ga zasluži. Tako bo mnogokratna korist: delo bo opravljeno, oseba bo ohranila svoje samospoštovanje, saj ni "beračila", zraven pa si bo še pridobivala delovne izkušnje, s katerimi si bo v prihodnje lažje našla sebi primerno delo, pa še vi boste imeli čas za druge morda bolj pomembne stvari.

Tretje pravilo pa je, da se prepričamo, ali oseba sploh želi pomoč, in če jo, s čim bi ji najbolje pomagali. Imamo različen pogled na svet, različne potrebe in želje in tisto, kar morda nam pomeni veliko, drugemu ne, si pa morda želi nečesa, na kar sami ne bi niti pomislili. Verjemimo, da vsak najbolje ve, kaj v nekem trenutku potrebuje.

Če smo že pripravljeni pomagati, se mu prilagodimo ali pa mu poiščimo pomoč pri nekom, ki to zmore. Kadar njegove potrebe presegajo naše zmožnosti, mu dajmo vsaj vedeti, da nam ni vseeno zanj in da mu bomo z veseljem pomagali kdaj drugič s tistim, kar znamo in zmoremo.

Preizkušnje
Zavedajmo se, da vsak živi svoje življenje in da ne moremo živeti namesto drugih. Lahko jim priskrbimo informacije, jim pomagamo in jih spodbujamo v krizi, se z njimi veselimo in žalostimo, ne moremo pa se naučiti življenjskih lekcij namesto njih. Vsak je sam vesel, žalosten, pogumen, vztrajen. Vsak trud za znanjem se tako ali drugače obrestuje. Če kje, potem pri znanju in modrosti velja, da "čez sedem let vse prav pride".

Tisto, kar je danes morda videti kot izgubljanje časa, lahko v sebi nosi skrite zaklade, ki jih na prvi pogled ne prepoznamo. Tudi če bomo na primer pozabili, da smo se že kdaj srečali z besedami tujega jezika, nam bodo privrele na dan, ko jih bomo potrebovali. Pa tudi če jih ne bomo, kaj za to! Lekcija je bila že to, da smo premagali inercijo in opravili naloženo delo, zraven pa še telovadili z "malimi sivimi celicami".

Poznam bistre in nadarjene ljudi, ki ne morejo dobiti želene službe, ker si niso pridobili delovnih navad. Cele stroke izgubljajo moške strokovnjake, ker so dekleta bolj "pridna" in se naučijo, kar je potrebno ter pridobivajo točke za vpis, medtem ko se fantje ukvarjajo z drugimi bolj "zabavnimi" stvarmi. Za uspeh ni dovolj le nadarjenost, ampak tudi trdo delo. Z vajo lahko dosežemo stvari, o katerih si prej ne bi upali niti sanjati, da bi jih zmogli.

Življenje je kot kovač, ki mora dati železo v ogenj, da ga zmehča, preden lahko navadno železno palico izoblikuje v čudovito kovaško umetnino. Zaupajmo mu, da vse težave pridejo z namenom, da se iz njih nekaj naučimo. Eden vzhodnjaških modrecev je dejal, da nihče ni naš sovražnik, vsi so le naši učitelji. Bodimo jim hvaležni za dragocena spoznanja.

Tudi če nam povzročajo težave, ostanimo pozitivni in ne dopustimo, da nam vzamejo naš notranji mir. Tako kot se moramo mi nekaj naučiti iz srečanja z njimi, se morajo najbrž tudi oni nečesa naučiti od nas. Naj bo to učna ura iz pozitivnega mišljenja, razumevanja, strpnosti, česarkoli pozitivnega! Učinek najbrž ne bo viden takoj, toda če bomo vztrajali pri svoji drži, se bodo prej ali slej spremenili tudi oni.

Psihologi pravijo, da je vsak odnos sistem, pa naj bo to v družini, pri delu, prijateljih ali kje drugje, in če se v tem sistemu spremeni en člen, se morajo spremeniti tudi drugi, da sistem lahko obstane. Ali bomo odnos izboljšali ali pa bo razpadel, ker tak, kot je zdaj, nikomur ne koristi.

Govorimo o življenjskih preizkušnjah. Dolgo sem se spraševala, zakaj so take preizkušnje potrebne. Ali se ne bi dalo človeka preizkusiti na prijetnejši način?! Potem pa sem spoznala, da nikoli ne bom vedela, kaj vse zmorem, če se ne bom soočila tudi s težkimi preizkušnjami.

Kolikokrat bi prisegli, da bomo v določeni situaciji nekaj naredili ali da nečesa ne bomo, pa se je potem izkazalo drugače! Šele v resničnih situacijah življenja spoznamo, kdo in kaj v resnici smo, kaj so naše prioritete, prednosti in slabosti. Predvsem pa se zavedajmo, da so težave del življenja in samo skozi nje rastemo ter se razvijamo v boljša bitja na poti k popolnosti.

***********************************
Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadbo pa organiziramo tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo redno osemstopenjsko vadbo in prilagojene enosemestrske programe.

Organiziramo tudi mednarodne seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande - Svamidžija.

Naslednji seminar se bo začel 18. junija v Kranju in se bo zaključil 20. junija z javnim predavanjem v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Več podatkov je na mednarodni spletni strani: www/yogaindailylife.org. Podatke o društvih in vadbi v Sloveniji najdete na spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org, za Ljubljano in okolico pa tudi na www.joga-ljubljana.org in na informacijskem telefonu 040 22 11 08 od ponedeljka do četrtka med 17. in 19. uro.