S tlakovanega Prešernovega trga
strmi na Mudi simbol Kopra pod nebo -
Da Pontejev sivi kamniti vodnjak,
s peranko in vodnim očesom,
obkrožen s kamnitimi stebri
in z vencem železne verige
varuje kamoseško skulpturo,
nagnjen na starodavni podzemni izvir
in vodovod z lesenimi cevmi.

Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojska.
Čujem glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."

S skrivno struno iz podnebnih luči
in s spečim talnim izvirom, z iščočimi očmi,
vodnjak že stoletja gleda sence mimoidočih
in podzemna voda boža mediteransko nebo
s hrepenenjem, da odžejala bi svoje ljudi.

Gledam renesančna mestna vrata Muda
z obzidjem Sebastiana Contarinija
Dom kamor me žene srce!
Hitim skoz ozke ulice s sidrom v nedrih.
Hitim, hitim, da užijem lepoto svojega mesta.

Stoletja že prihajajo in odhajajo skozi kamniti svet,
sem hodijo ljudje po skrlah tlakovanih ulic
in se ustavljajo ob zidovih duhovne kulture.
Novim arhitekturam gredo naproti,
a vodnjak z nedeljivo tekočino podzemnih voda,
s spomini in dotiki časa obtežen na duši
tke in vrta globino ležišča iz utrnjenih zvezd,
velban odznotraj, blagoslovljen odzunaj,
upehan od ljubezni do mimoidočih ljudi
in vonja, ki po morju in algah diši.

Arhetipi zapisov iz vodnjaka o stvareh govorijo,
da kamni skrivajo izpovedi v njegovih režah,
shranjene zgodbe, zabeležene dogodke in naključja
o uničevanju mesta od vojska
in ateizmu, ki je uničilo mnogo spomenikov
s krščanskimi zapisi in še o mnogem,
kar vodnjak nosi zapisano v kamnih,
iz katerih solze v zemljo z zgodovino polzijo.
Iz globine talnih voda odmevajo imena
v zgodovino zapisanih ustvarjalnih ljudi,
s skrbmi na snežno belih krilih galebov,
ki si odpočijejo nožice na kamnitih stebričkih.

Libris prisega na nadaljevanje življenja
s širokimi odprtimi očmi istrskih ljudi
»rube za névervat«, vzdihne
in pove domačinka Lojzki Zavnikovi,
ki širi bralne navade in neprestano uči,
da iz izvira vodnjaka človek pije moči -
znanje, ki usmerja in veliko nauči.

Stojim pri vodnjaku na Mudi
in si brišem prah, slepoto z oči.
Poslušam vodo, ki v njem žubori.
Diham ga, prisluškujem asfaltni govorici,
odmevu korakov in se podpisujem
z dekliškim priimkom na kamen
preteklih dni. Vodnjak obmolči.
Me srka vase in se me polašča po plasteh,
navdihuje mi sanje, podobne skrlam na tleh,
po katerih stopicam po davnih človeških sledeh.

Ustavim se ob pročelju romansko-gotske meščanski hiše
s spominom na mojstra Nikolaja iz Pirana
in kamnoseka Tomaža iz Benetk. V Loggio zastrmim,
tam sedem in popijem s prijatelji svoj kapucin.

Pretorska palača me navdihuje s svojimi kipci
in mislim na Trg brolo in na tiste zaloge žita,
ki so jih v slabih letih razdeljevali meščanom.
Grem mimo rotunde Karmelske matere božje,
Krstilnice svetega Janeza Krstnika.
V temenu kupole gledam fresko Kristusa
Pantokratona in zavijem v stolno cerkev
arhitekta Giorgia Massarija. Tu prižgem svečo
za vse rajnke duše in starodavne ustvarjalne može.

Zavijem v palačo Belgramoni – Tacco
in vstopim v lapidarij muzeja.
Odprejo se mi duri in Oliver me pozdravi: Dober dan!
Listam zbornik 90. jubileja Pokrajinskega muzeja,
po gotiki, renesansi in starožitnosti mojega mesta.
Zvijem do baročne cerkve »bratovščine mornarjev«
in si ogledam slike Nikolajevega življenja iz 17. stoletja.

Nato se spet vrnem na Mudo in v Librisu
si kupim knjigo. Se naslonim na stebriček ob vodnjaku
in uživam sonce in Mudo z veselimi očmi.
Se sprehodim do morja in nahranim galebe.
Sončno jutro sije name in me otipa v spominu
davnih dni in jaz se usedem pod krošnjo platane
in spijem skoraj vse morje s svojimi očmi.



"Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli". – tokrat ne bodo kupili koruze
.
»rube za névervat« - stvari za ne verjeti