Dediščina "nekonvencionalnih" virusov, kakršnih nikoli niso odkrili, je imela pogubne posledice, ki jih očitno ne bo več mogoče popraviti. Za materializacijo najbolj obskurnih zamisli seveda nikoli ne zadostuje ideja sama, če jo ne spremlja pogonsko gorivo, ki mu pravimo denar. Več denarja kot so ameriška NIH in druge agencije prelile v biomedicinske raziskave, večja je bila inovativnost priložnostnih lovcev na viruse, da ta denar pograbijo zase. Najsodobnejša biotehnologija je omogočila izolacijo virusov, ki mogoče sploh ne obstajajo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na seznamu bolezni, ki jih povzročajo fantomski virusi, znašel tudi Hepatitis C. Hepatitis ali vnetje jeter, je lahko zelo neprijetna bolezen, ki se začne kot gripa in počasi napreduje do bolj nevarnih simptomov, ki vključujejo visoko temperaturo in porumenelo kožo. Obstajale naj bi najmanj tri variante bolezni. Hepatitis A je kužen in se prenaša zaradi neurejenih sanitarnih razmer. Tudi Hepatitis B naj bi povzročal virus, ki so ga odkrili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prenos okužbe pa pripisujejo izmenjavi igel pri uživalcih heroina, pogosti promiskuitetni spolnosti, v deželah tretjega sveta pa naj bi se okužbe dogajale tudi s prenosom iz matere na otroka v času rojstva. Tretji tip hepatitisa so odkrili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem pri pacientih, ki so bili zasvojeni s heroinom, pri alkoholikih in pri pacientih, ki so prejeli transfuzijo krvi. Večina znanstvenikov je sprva mislila, da gre bodisi za hepatitis A, bodisi za hepatitis B, kasneje pa so obširne raziskave pokazale, da pri obolelih ni mogoče zaznati nobenega takšnega virusa. Danes tej bolezni pravimo preprosto hepatitis C. Ta oblika hepatitisa se ne obnaša kot kužna bolezen, saj je omejena striktno na določene ciljne skupine in se ne prenaša na ostalo prebivalstvo, tudi ne na medicinsko osebje, ki oskrbuje paciente s hepatitisom C. Kljub vsemu pa so bili virologi že od vsega začetka na preži in se oklepali upanja, da bodo nekega dne tudi za novo obliko hepatitisa našli primeren virus.

Takšen dan je prišel leta 1987. Ameriško podjetje za biotehnične raziskave Chiron Corporation oboroženo z najsodobnejšo tehnologijo je po petih letih intenzivnih raziskav vendarle našlo nekaj, kar bi lahko vsaj pripadalo virusu. Leta 1982 so se lovci na viruse, kot je pri njih že navada, najprej spravili na šimpanze, ki so jim vbrizgali kri iz človeških bolnikov. Na srečo šimpanzov in na veliko žalost "norih znanstvenikov", nobena izmed opic ni zbolela za hepatitisom. Tudi pregled vzorcev iz jeter ni pokazal prisotnosti "zločestih" virusov. Že skoraj povsem obupani so raziskovalci vendarle naleteli na majhen genski košček, ki so ga tehnološko povečali. Ta delček, za katerega so predvideli, da je sestavni del neke tuje RNK, so razglasili za del genetskega zapisa, ki naj bi pripadal virusu, ki so ga besno iskali, pa ga v petih letih niso mogli nikakor zaznati in še manj izolirati. Karkoli je že ta košček predstavljal, dejstvo je, da se je v jetrih obolelih nahajal v komaj zaznavnih količinah, ki so bile tako majhne, da jih pri zdravi pameti ni bilo mogoče pripisati virusu, ki je že toliko razširjen, da lahko povzroča bolezen. Za nameček so kmalu ugotovili, da je že tako majhno količino tuje RNK, ki naj bi pripadala virusu, mogoče najti le pri polovici pacientov s hepatitisom C.

Pri Chiron Corporation si zaradi vsega tega niso prav veliko belili glave. Koščke skrivnostnega virusa, ki ga nikakor niso mogli izolirati, so rekonstruirali kar s pomočjo najnovejše tehnologije. Na ta način so lahko zasnovali test prisotnosti protitelesc pri pacientih okuženih s hipotetičnim virusom. Pa se je spet nekaj zalomilo. Protitelesca so lahko zaznali le pri majhni večini pacientov, obolelih za hepatitisom C. Hipotetični virus torej več kot očitno ni ustrezal nobenemu izmed Kochovih postulatov. Ni ga bilo moč najti pri vseh pacientih, kaj šele v zadovoljivih količinah. Tudi drugi Kochov postulat, ki zahteva izolacijo povzročitelja bolezni in dokaze za njegovo razmnoževanje v ustreznem laboratorijskem okolju, ni bil izpolnjen, saj znanstveniki nikoli niso odkrili virusa v "enem kosu", marveč so ga sestavili po koščkih s pomočjo sofisticirane tehnologije. In tudi tretji postulat, ki zahteva povzročitev bolezni pri okuženih živalih, v primeru hepatitisa C nikoli ni bil nikoli izpolnjen. Ko so leta 1987 pri podjetju Chiron Corporation razglasili, da so končno našli HCV oziroma "hepatitis C virus", zaradi neizpolnjevanja Kochovih postulatov niso imeli niti malo slabe vesti. Hipotezo o virusu hepatitisa C, predvsem pa Chironovo kokoš, ki je nosila zlata jajca, so obremenjevali vedno novi paradoksi. Pokazalo se je, da veliko število ljudi, ki so jim Chironovi testi pripisali okužbo z virusom HCV, tudi po dolgem času ni razvilo značilnih simptomov bolezni. Zadnja velika študija, katere rezultate so objavili leta 1992 v New England Journal of Medicine, je razkrila nekaj presenetljivega. V študiji, ki je trajala kar 18 let, so spremljali skupino pacientov s hepatitisom, ki naj bi ga povzročila transfuzija krvi. Šlo je za skupino pacientov s hepatitisom, ki ga niso mogli pripisati niti različici A, niti različici B. Skupino so primerjali s skupino, ki je tudi prejemala transfuzijo, ni pa zbolela za hepatitisom. Študija je razkrila, da so tisti, ki so menili, da so okuženi z virusom hepatitisa C (ki ga krivijo za večino primerov hepatitisa, ki ne pripada niti različici A, niti B), v povprečju živeli enako dolgo, kot tisti, ki sploh niso bili okuženi! Kljub dejstvom, ki kažejo, da je virus HCV samo papirnati tiger, znanstveniki tudi v primeru omenjene študije še vedno branijo svojega fantomskega otroka, tako da mu pripisujejo nedoločljivo latentno dobo, ki jo po potrebi podaljšujejo v desetletja.

Takšni paradoksi pa že nekaj časa ne vznemirjajo več "lovske bratovščine" iz vrst virologov. Dokler priteka in se obrača denar, so lahko tudi najbolj bizarne hipoteze dobrodošle. In Chiron Corporation tudi ni porabil pet let svojega časa za prazen nič. Podjetje je patentiralo test, ki naj bi odkrival prisotnost fantomskega HCV, in začelo z intenzivno medijsko kampanjo, da bi si pridobilo bogate in močne zaveznike. Prvi korak je predstavljala objava članka v najbolj popularni znanstveni reviji na svetu Science, ki jo je urejal kolega izvršnega direktorja podjetja Chiron Corporation, s katerim sta opravljala profesuro na isti univerzi. Kmalu je zamisel podprla tudi virološka srenja iz NIH. Pri Chiron Corporation so dobro vedeli, da bi odobritev rednega preizkušanja krvnih zalog s strani FDA pomenila bajne prihodke. Manjkala je samo še majhna politična spodbuda. Velika priložnost se je pokazala konec leta 1988. Zdravniki japonskega cesarja Hirohita, ki je umiral za težko boleznijo in je vsakodnevno potreboval transfuzijo krvi, so na Chiron Corporation naslovili prošnjo, če bi jim podjetje lahko dobavilo opremo, s katero bi lahko preverjali, ali je kri, ki je bila namenjena cesarju, okužena s hepatitisom C. Biotehnično podjetje je seveda takoj izkoristilo politično darilo, ki je prihajalo od samega cesarja, pa čeprav se po njegovih žilah verjetno ni pretakal niti kanček cesarske krvi več. Na krilih publicitete, ki je spremljala cesarjevo umiranje, si je Chiron Corporation na Japonskem pridobil sloves, ki mu je omogočil, da je japonska vlada odobrila fantomsko testiranje prej kot v enem letu. Medtem je cesar Hirohito umrl, navdušenje nad Chironovo tehnologijo pa je živelo naprej, saj je japonska vlada hepatitis C uvrstila med najpomembnejše medicinske prioritete. Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja so se premaknile tudi ZDA. FDA ni samo odobrila preizkusa, marveč je celo priporočila univerzalno preizkušanje krvi pri vseh darovalcih. Priporočilom je sledila Ameriška zveza krvnih bank (American Association of Blood Banks), ko je odredila 5 dolarjev vreden preizkus krvi za vsako izmed dvanajstih milijonov donacij, ki jih na leto opravijo ameriški krvodajalci. To je Chiron Corporation prineslo neverjetnih 60 milijon dolarjev letnega zaslužka samo v ZDA. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so se za isto vsoto morali povečati letni stroški za medicinsko oskrbo na nacionalni ravni. Tako se danes še vedno plačujejo milijoni dolarjev za preizkušanje prisotnosti fantomskega virusa, ki ga v resnici nikoli niso izolirali.

Dobički, ki jih je Chiron Corporation koval in jih še vedno kuje na račun dvomljivega testiranja, so podjetju omogočili kupovanje drugih biotehničnih podjetjih in sprožili nove investicije, ki so lovcem na viruse dajale svež zagon. Za vse tiste, ki so se nekritično priklonili novi religiji in sodelovali v raziskavah, s katerimi so pritrjevali dobičkonosni doktrini, so bili zeleni bankovci vedno na voljo. Moderne biotehnične raziskovalne ustanove se namreč radikalno razlikujejo od vseh znanstvenih programov, ki so jih vodili znanstveniki nekoč. Moderne raziskave poganja privatni in državni kapital, ustanove, ki raziskave vodijo, pa so se razrasle v nezaslišano velike in močne birokratske inštitucije, ki s prodornim marketingom obvladujejo javno mnenje, hkrati pa dušijo vsako oporečništvo zunaj in znotraj lastnih vrst. To seveda nima več nič opraviti z resnično znanostjo, ki že po definiciji temelji na samopopravkih, na neprestanih soočenjih in na kresanju mnenj.

[ Odgovori na to | # ]