Obstaja neka splošna potreba, da bi se dvignili in odleteli z Zemlje ter se osvobodili njene privlačne sile. Geslo je svoboda! Ko gledamo navzgor, lahko občutimo izgubljenost v neizmernem prostoru vesolja. Človeka pri njegovem nenehnem iskanju in prizadevanju, da bi prišel višje in dlje in osvojil ta prostor, vodi radovednost in želja po spoznavanju. Kakšna je skrivnost vesolja? Jo lahko človek razreši?

Ko na primer stoji človek na obali, lahko doživlja veličasten občutek svobode in lepote. Zdi se mu, kot bi se morje in zrak na obzorju stekala v isti prostor. Tako velik in prostran, da se v njem skoraj utopita. Občuti, kot bi ga ta prostor objemal. Čeprav se zdi še tako neverjetno, ta prostor notranje dojema in doživlja.

To je le vtis, nastal in obarvan z okoliščinami, ki so na človeka vplivale v tretnutku in ga pritegnile. Dojemanje veličin in posebnosti dogajanja mu pokaže, da je prisoten tudi ta notranji prostor. To ponuja širšo razsežnost iz katere lahko in misli. Lahko bi rekli, da človek lahko prikliče ta prostor v sebi, ta osvobajoči občutek.

To je, kot rečeno, trenutni vtis. Na splošno pa človek v svojem mišljenju in občutkih ni tako širok in odprt. Prej bi lahko rekli , da se togo drži določenih pravil in mnenj, od katerih le malokdaj odstopa.. V nej ni veliko prostora za nove ideje. Poln je svojih, zelo osebnih misli. Njegovo mišljenje obstane, ne napreduje.

Človek je v prostoru lahko čarovnik, mag, ki občuti vse, če le hoče. Odločilna točka pa je: Kako misli?. Iz česa živi? K čemu je usmerjena njegova pozornost? Kajti to kar misli, to je in to izdihuje. Misli ga obdajajo kot oblaki. Ta krožni tok sam ustvarja, hrani, vzdržuje in izpihuje in se ga ne more znebiti. Tako sam nad sebe prikliče navihto!

Če pa v njegovem srcu sluti enost, ki izravnava vsa nasprotja in mora biti skrita nekje v njem. V njegovem srcu nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni. In porodi se vprašanje: Ali je to, kar sem dosegel v življenju vse? Ali sem se zato rodil?

V svojem večtisoč letnem razvoju osebnosti, se je človek večkret znašel v položaju, ko je moral izbirati, dobro ali slabo. Njegove razvijajoče se sposobnosti, ki izhajajo iz prvotnega razvojnega načrta, kateremu morajo služiti, so bile s tem na preizkušnji. Izkusiti je moral, da samoljubje v ljubezni vodi v sovraštvu, da njegove na jaz umerjene misli otopijo čustva in da boj za samopotrjevanje prinaša trpljenje njemu samemu in drugim. Ker so sedaj mnogi prispeli do konca svojega razvoja v naravi nasprotij, je umestno vprašanje: „Ali so dosegli mejo in točko preloma k novi zavesti? Ali pa se vrtijo v krogu, tako da postajajo zidovi ječe, ki so si jo sami izgradili, še debelejši?“

Številna majhna in velika nasprotja na odru življenja kažejo, da mnogi te meje še niso dosegli. Še vedno se prepirajo med seboj in poskušajo drug drugega nadvladati in prelisičiti. Drug drugega uničuje telesno in duševno tudi zato, ker jim tako ukažejo drugi. Poezija, filozofija, naravoslovje, umetnost in religija so na to pogosto opozarjali. V delu “Knjiga o Mirdadu “ piše Mikhael Naimy: “ Ko sveta vsemogočna volja razdelila Adama na dva dela, da bi tako spoznal samega sebe in se zavedal svoje enosti z Enim, je postal moški in ženska, moški Adam in ženski Adam. Takrat so ju preplavile želje, ki so sad dvojnosti, tako številne želje, v mnogih barvah , v tako velikem obsegu, tako nemoralne in tako grozne, da je človek ostal prav do današnjega dne razvalina na njegovih valovih. Brž ko ga en val dvigne v vrtoglave višine, že ga naslednji potegne na dno. In čeprav se v resnici dvoje nasprotij zgolj dopolnjujejo med seboj, se nevednežu zdi, kakor bi bili zapleteni v nenehen spor in pretep, in niti za kratek hip ne bi marali skleniti premirja.”

Človek si zaradi svojega izkrivljenega zaznavanja krčevito prizadeva vzpostaviti izgubljeno enost in sicer tako, da išče partnerja v drugem človeku, se vrže v delo, se posveti uresničevanju svojih idej ali se posveča svojemu hobiju. Mišljenje in čustva, ki bi morali obvladovati njegove strasti, so postali sužnji teh strasti. V tej zvezi pravi Mirdad: Znova vam povem. Vi sami ste povodenj, barka in krmar. Vaše strasti so povodenj. Vaše telo je barka. Vaša vera je krmar: Vse pa prežema vaša volja. In nad vsem se pne vaše razumevanje. Spoznajte predvsem vesoljni potop in okrepite svojo voljo, naj ugasne vse drugo. Poskrbite pa se naučiti prepoznati, kje so vrelci, iz katerih bruha voda, in izurite svojo voljo, da bo drugega za drugim izsušila. Takrat se bo povodenj zagotovo umirila in se nazadnje umaknila.

Človekova pot naj bi potekala takole: Hrepenenje v srcu prebudi uvid v njegovo pravo poslanstvo in ga pripelje do prostovoljne spremembe mišljenja in delovanja. Mišljenje in delovanje se potem usmerita k višjemu cilju. „Ne moja, ampak Tvoja naj se zgodi!“ Zaradi tega si človek s svojo prebujeno močjo volje osvoji nova življenjska področja in podredi vse svoje želje.

Se nadaljuje.

Miran Zupančič