Piše: Marko Pogaènik

V èasu razprav o odnosu med veroizpovedmi in družbo se je vredno vprašati, kakšen je smisel verovanja in kaj nam pomenijo razliène veroizpovedi. Verovati pomeni zaupati neèemu, èesar osebno ne moremo neposredno izkusiti. Navadno se veroizpovedi naslanjajo na izkušnje redkih posameznikov. Na tak ali drugaèen naèin jih je pretresla božja navzoènost. Dotaknila se jih je veènost. Pripovedovali so o tem, nastale so legende in prièevanja svetih knjig. Kot posledica so neznanemu zaèeli verjeti tudi ljudje, ki takih izkušenj sami niso nikdar doživeli.

Nazadnje so se sklopi izkušenj razsvetljenih posameznikov in obrednih praks strnili v posamezne religije. Verovanje se institucionalizira in skrbi za svojo lastno reprodukcijo in razvoj. Nazadnje se postavi na prste in izjavi predstavnikom družbe: tukaj sem, plaèuj moj obstoj. Ali obstaja alternativa institucionaliziranemu verovanju? Seveda obstaja, obstaja ves èas odkar obstajajo religije. Sme se celo reèi, da religije lahko obstajajo samo zato, ker hkrati obstaja tudi tisto, kar zanika nujnost njihovega obstoja.

Kar zanika nujnost njihovega obstoja je neposredna izkušnja veènosti, osebna izkušnja božanske biti. Ko èlovek sam doživi Božanstvo v svojem jedru, znotraj tkiva vsakdanjega življenja ali v organizmu narave, ne potrebuje nobenih posrednikov veè. Doume, da so razliène veroizpovedi vzhoda in zahoda samo razlièni jeziki s katerimi se skuša povedati eno in isto:

• da èlovek, narava in vesolje nismo samo kup materije in zmes razliènih funkcij,
• da èlovek ni samo skupek razumskih mehanizmov in èustvenega smodnika,
• da smo vsi del vse-obsežne celote, ki je veènostne in božanske narave.

Kakšna bi po tem takem lahko bila alternativa obstojeèim oblikam verovanja? Družba bi morala vsakemu èloveku od otroštva naprej omogoèiti, da ohranja stik s svojim božanskim jedrom, da se ga nauèi obnavljati in njegove kvalitete prevajati v vsakdanje življenje in ustvarjanje. Takšna alternativa ostaja iluzorna, dokler vsak od nas starcev, ki danes razmišljamo o odnosu do veroizpovedi, uèimo otroke ali pišemo uène naèrte, ne zaène prisluškovati utripu veènosti v sebi, dokler sam ne poskuša v svojem življenju prepoznavati sled božanske navzoènosti in poslušati glas svoje veè-razsežnostne biti.

Vir: http://www.gibanje.org